»Rad bi delal z naročniki, ki imajo pogum in željo, da stopijo iz povprečja«

Nagrado je Seniću podelilo Britansko združenje za vsebinski marketing, o čemer smo že poročali.

Kaj je danes največji trend v urednikovanju »javnega« (ali pa katerega koli) medija?

Ah, trendi so že ves čas bolj ali manj enaki: resnično je treba razumeti bralce, ker smo uredniki njihova najboljša obramba.

Naše delo je, da ne zapravljamo njihovega časa. Znati se jim moramo hitro prilagajati. Razumeti, kako konzumirajo vsebine in temu ustrezno kreirati in voditi medije, ki so jim namenjeni.

Kar je tudi pomembno in se prevečkrat pozablja, je vizualna podoba, ki je enakovredna tekstu! Fotografije niso samo polnilo praznega prostora na papirju ali zaslonu. Tudi te pripovedujejo zgodbo.

Naj izpostavim še modrost glede obsega, kar sem se naučil pri delu v dnevnoinformativnem uredništvu Radia Slovenija: vse se da krajšati. Dolžina ni enako kakovost!

Kako lovite ravnotežje med informiranjem in zgodbami, ki bralce potegnejo?

Mislim, da prvo ne izključuje drugega. Strogo informiranje vključujemo v posebne rubrike in tako sestavljamo besedila v obliki žanrov, ki to jasno poročajo.

Sicer pa tudi t. i. »human interest stories« marsikaj informirajo. Vedno si poskušam zamisliti, kaj novega lahko gledalec/poslušalec/bralec izve, kako mu lahko to pri vsakdanu pomaga.

Kaj novega lahko izdajatelj medija o neki zadevi ali osebi pove, kar ni že večkrat povedano drugje? Torej kaj novega in uporabnega lahko še povemo na primer o prehladu ali inkontinenci? Kaj šele o tem, da se staramo in kako se zdravo starati (smeh).

Kateri kanal vam danes najbolj pomaga, da vsebine zaživijo še po izidu revije?

Uh, to pa so sanje. Žal v večjih organizacijah, ki jih poznam, še vedno vlada sistem vrtičkov. Vsak oddelek ali služba je zadolžena za določene medije in komunikacijske projekte, ki so tako še vedno preveč ločeni med sabo, namesto da bi šlo za skupno uredništvo.

Tako da je za zdaj še vedno pri vseh naročnikih tako, da sem odgovoren za posamezni medij, najsi bo tiskani ali digitalni, za druge znotraj iste organizacije pa poskušam, če je le možno, kaj svetovati.

Kako iščete ali pa ohranjate fokus v času trušča?

V glavi, na iPadu, v telefonu, v e-pošti … imam vse lepo popredalčkano. Verjamem, da sem eden od tistih srečnežev, ki se jih je avtizem dotaknil v pravi meri (smeh).

V glavi imam tudi zelo lepo, vsaj meni osebno, razjasnjeno vizijo in merila za vsebino pri posameznem projektu ter se po teh tudi ravnam in odločam.

Kateri je vaš trenutno najljubši projekt?

Najraje pomagam organizacijam pri ustvarjanju novega medija ali prenovi oz. nadgradnji že obstoječega. Najbolj sta mi pri srcu Ljubljana, mesečnik Mestne občine Ljubljana, in (prav tako že večkrat v tujini nagrajena) revija Preprosto Lidla Slovenija. 

Želel pa bi si še več pri kreiranja, urednikovanja in/ali svetovanja na področju internega komuniciranja, kjer je še ogromno priložnosti za izboljšave v mnogih podjetjih in takšnih ali drugačnih organizacijah.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Še več tiskanih publikacij, še več vsebinskih digitalnih portalov. Rad bi delal z naročniki, ki želijo navdušiti svoje stranke in zaposlene (kot je na primer Fraport Slovenija) ter imajo pogum in željo, da stopijo iz povprečja.

Skratka, želim si nadaljevati svoje delo, ki je bilo že večkrat priznano, zanimivo, skoraj izključno zunaj Slovenije.