Kako zgraditi digitalni produkt, ki ne tekmuje za pozornost?

Tea in Tim Šfiligoj delujeta na področju razvoja in oblikovanja digitalnih produktov, pri svojem delu pa sta se srečevala tudi s pristopi, katerih cilj je uporabnike čim dlje zadržati na platformi. Tea je kot večerni projekt začela razvijati Alani, platformo, ki staršem pomaga pri izbiri mirnejših oziroma manj stimulativnih vsebin za otroke. O nastanku projekta, gradnji občinstva in drugačnem pristopu k razvoju digitalnih produktov smo se pogovarjali s Timom Šfiligojem.

Osem let sta oblikovala digitalne produkte, katerih uspeh je pogosto odvisen tudi od tega, koliko časa uporabnika zadržijo. Kdaj sta začela drugače gledati na ekonomijo pozornosti?

V najini karieri sva imela priložnost delati tako na produktih, pri katerih je bil eden od glavnih ciljev uporabnika čim dlje zadržati v aplikaciji, kot tudi na tistih, pri katerih je bilo pomembneje uporabniku čim hitreje ponuditi odgovor ali rešitev.

Gre za dva precej različna pristopa. Pri prvem je po mojem mnenju zelo težko tekmovati z velikani, kot so Instagram, TikTok in YouTube. Bližje mi je drugi pristop, pri katerem želiš uporabniku čim hitreje ponuditi učinkovito rešitev.

Ekonomija pozornosti se naju dotika tudi osebno. Pred leti sva izbrisala Instagram in uporabo družbenih omrežij omejila na največ 15 minut na dan. Lani sva se po obisku San Francisca na Instagram sicer vrnila, vendar vprašanje, koliko časa namenjamo družbenim omrežjem, za naju ostaja pomembno.

Na to sva začela drugače gledati tudi, ko sva pri prijateljih videla, koliko časa dnevno preživijo na TikToku, Instagramu in podobnih platformah. Še bolj sva o tem začela razmišljati po rojstvu otrok. Takrat sva se odločila, da jih vsaj v prvih letih ne želiva nekritično izpostavljati zaslonom.

Je danes sploh mogoče zgraditi uspešen digitalni produkt, ne da bi uporabnika načrtno spodbujal k čim daljši uporabi? Kako se to vprašanje odraža pri oblikovanju Alanija?

Absolutno. Alani je šele na začetku svoje poti, zato še ne moremo govoriti o uspešnem digitalnem produktu, morda pa to niti ni glavni cilj. Od začetka sva zavezana temu, da ne gradiva aplikacije, katere namen bi bil uporabnike čim dlje zadrževati pred zaslonom.

Alani

Ena ključnih odločitev je bila, da je Alani namenjen staršem in ne otrokom. Prav tako želiva, da starš čim hitreje pride do odgovora, ki ga išče. V začetni fazi je to predvsem pomoč pri izbiri manj stimulativne risanke.

Starši so privlačna ciljna skupina, saj smo za svoje otroke pripravljeni veliko odšteti. Zato je hitro mogoče zdrsniti v razvoj produkta, katerega glavni cilj postane prodaja. Midva sva za zdaj ubrala drugačno pot in Alani je brezplačen. Možnosti, da bi v prihodnje ponudila tudi plačljive vsebine, ne izključujeva, vendar monetizacija ni izhodišče projekta.

Pomembno nama je tudi, da se starši ob naših vsebinah ne počutijo krive ali napadene. Ne želiva jim govoriti, da nekaj počnejo narobe, temveč jih opozoriti, da obstajajo tudi druge možnosti. Želiva zgraditi skupnost, ki ne bo ujetnica zaslonov, ampak bo tehnologijo uporabljala bolj premišljeno.

Kako pri Alaniju presojata, katera vsebina je za otroka primerna oziroma manj stimulativna?

Najprej je treba poudariti, da ne presojava, ali je neka risanka »dobra« ali »slaba«. Ocenjujeva predvsem njeno stopnjo stimulativnosti in staršem ponudiva informacije, na podlagi katerih se lahko odločijo.

Vsako risanko ocenjujeva po sedmih kriterijih na lestvici od ena do pet: številu menjav prizora, številu zvočnih učinkov, količini glasbe in drugih zvokov pod govorom, hitrosti govora, vizualni kompleksnosti prizora, intenzivnosti barv in kontrastov ter dinamičnosti animacije.

Alani

Pri oblikovanju kriterijev se naslanjava na objavljene raziskave in priporočila strokovnih organizacij. Poleg številčne ocene vsako risanko tudi vsebinsko opiševa: za katero starost je primerna, kaj lahko otroku ponudi in na kaj naj bo starš pozoren.

Najin cilj ni staršem prepovedovati določenih vsebin, ampak pokazati, da obstajajo tudi mirnejše alternative. Pomembno se nama zdi tudi, da otrok časa pred zaslonom ne preživlja vedno sam. Že to, da starš vsebino spremlja skupaj z njim, jo komentira ali mu med gledanjem zastavlja vprašanja, spremeni način uporabe zaslona.

V približno dveh mesecih sta pridobila več kot 3600 uporabnikov. Kako sta se lotila gradnje občinstva in kateri kanali so se doslej izkazali kot najučinkovitejši?

Alani je nastal kot Tein večerni projekt, ko je začela razmišljati, kako bova svojo takrat dobro leto staro hčerko nekoč začela uvajati v uporabo zaslonov. Zanimati so jo začele razlike med bolj in manj stimulativnimi vsebinami.

Približno mesec dni je projekt razvijala sama in mi ga nato nekega večera pokazala. Takoj se mi je zdelo, da bi ga morala predstaviti tudi drugim. Kontaktiral sem Saro Isaković, ki se ukvarja s podobnimi temami in ji je bil koncept všeč. Pri lansiranju projekta nama je pomagala doseči prvih približno tisoč uporabnikov.

Veliko vlagava tudi v vsebine na Instagramu, pomemben del rasti pa prihaja iz priporočil med starši. Pri takšni temi se vsebine precej organsko širijo, saj si jih starši med seboj pogosto pošiljajo.

Pri prvi lastni UGC-kampanji sta z dvema videoma sprva dosegla več kot 20.000 ogledov, številka pa je pozneje narasla na približno 50.000. Kako je bila kampanja zastavljena in kaj vama je prinesla?

Pristop bi opisal kot »San Francisco style«: naredi, ne razmišljaj predolgo, objavi in nato opazuj odziv. Takšen način dela sem prevzel po lanskem obisku San Francisca in podobno se lotevava tudi Alanija.

Za dva videa sva porabila približno dve uri snemanja in eno uro montaže. V njih je prostovoljno nastopila najina nekdanja varuška in danes dobra prijateljica, ki ima izkušnje z delom v vrtcu ter z otroki in mladostniki.

Ker projekt trenutno ni monetiziran, vseh korakov uporabniške poti in konverzij še ne spremljava podrobno. Ocenjujeva pa, da nama je kampanja prinesla približno 500 novih sledilcev na Instagramu in nekaj sto novih uporabnikov platforme.