Radovednost kot najboljše orodje digitalnega stratega

Digitalni svet se spreminja tako hitro, da ga je skoraj nemogoče dokončno razumeti. A prav v tem Ana Ribar vidi njegov največji čar. Z njo smo se pogovarjali o tem, zakaj znamke ne bi smele slepo loviti trendov, zakaj tehnologija brez jasne strategije ni dovolj in zakaj v času avtomatizacije ter umetne inteligence človeškost postaja še pomembnejša.

Prejeli ste naziv naj digitalka leta 2026. Žirija je pri vas izpostavila poglobljeno poznavanje področja, radovednost in nenehno željo po raziskovanju. Kaj je tisto, kar vas v digitalnem marketingu najbolj vznemirja?

Najbolj me navdušujeta njegova neskončnost in nepredvidljivost: nikoli se ga zares ne da »naučiti do konca«. Digital ni samo skupek kanalov, ampak prostor, ki ga nenehno spreminjajo razvoj tehnologije, spremembe v kulturi in predvsem vedenje ljudi.

To je nekaj, kar kot družba doživljamo prvič, in v meni odpira nešteto vprašanj: zakaj določene spremembe nastanejo, kako spreminjajo naše navade in kakšne širše posledice imajo.

Ana Ribar

Omenjena je tudi vaša radovednost. Kako jo ohranjate pri delu, kjer se mora človek praktično ves čas učiti nekaj novega?

Iz te radovednosti je pravzaprav nastal moj poklic. Verjetno bi si ista vprašanja zastavljala tudi, če bi počela nekaj čisto drugega, zato učenja niti ne dojemam kot nekaj službenega. Digital se zelo naravno prekriva z mojimi osebnimi interesi, zato stvari odkrivam precej organsko: s preizkušanjem novih tehnologij in platform, spremljanjem skupnosti, branjem komentarjev in raziskovanjem stvari, ki na prvi pogled sploh niso povezane z marketingom, pogosto pa prav tam odkrijem najbolj zanimive rešitve.

In pri digitalu, kjer je ogromno kaosa, nenehnih sprememb in tudi precej negativnih plati, se mi zdi to skoraj nujno. Ta kaos te mora vsaj malo hraniti, sicer te bo zelo hitro pojedel (smeh).

Digitalni marketing se spreminja skoraj hitreje, kot mu lahko sledimo. Kako sami ločujete med spremembami, ki bodo dejansko vplivale na stroko, in trendi, ki bodo hitro pozabljeni?

Pravzaprav jih ne ločujem na ta način, ker trendov ne jemljem kot izhodišče. Zame so trendi posledica vedenja uporabnikov, sprememb v družbi in problemov, na katere se ljudje odzivajo. Zato me bolj zanima, kaj je nek trend povzročilo, kot trend sam, in šele potem presodim, ali bo iz tega dejansko kaj ostalo.

Če znamke lovijo trende same po sebi, so vedno korak prepozne, generične ali pa v njih izgubijo lasten glas. Če pa razumeš njihov vzrok, se lahko v zgodbo vključiš relevantno, a še vedno s svojim glasom.

Kje pri načrtovanju digitalnih aktivnosti najpogosteje opazite največji razkorak med tem, kar omogoča tehnologija, in tem, kar znamke dejansko potrebujejo?

S tem vprašanjem se v praksi srečujem zelo pogosto, nisem pa še našla boljšega odgovora kot citat iz filma Jurski park: »Your scientists were so preoccupied with whether or not they could, that they didn't stop to think if they should.«

Problem je v sindromu sodobnega digitalnega marketinga, ki povzdiguje nenehno iskanje tistega »naj« – najbolj drznega, najbolj inovativnega, najbolj tehnološko naprednega, najbolj trendovskega.

A nič od tega samo po sebi še ne pomeni, da bomo pri potrošnikih dosegli premik, ki bo posledično prinesel tudi boljše poslovne rezultate.

Zato je jasno strateško izhodišče ključno, še preden se lotimo komuniciranja.

Ali zaradi vse večje avtomatizacije postaja delo digitalnega stratega bolj tehnološko ali, nasprotno, še bolj strateško in človeško?

Paradoksalno prav razvoj avtomatizacije in umetne inteligence skrbi za to, da na mojo mizo prihaja vedno več projektov, pri katerih sta ključni strategija in človeškost. Bolj ko so orodja vpeta v proces, pomembneje je ročno vnesti vse tisto, česar stroj ne zna: razumevanje konteksta, kulture, humorja, odnosov med ljudmi, včasih pa tudi čisto navadno »kmečko« logiko.

Prav to je danes ena ključnih ločnic med brezdušnimi vsebinami, ki so dobile oznako »AI slop«, in nečim, kar v prenasičenem digitalnem prostoru še vedno nosi neko vrednost.