Pravica do neudobja

A kar zasledimo redkeje, je pomislek, da si s širitvijo zahtev po fleksibilnosti ta generacija spodkopava kapaciteto za tveganja in odpornost. Ob borbi za udobje sama sebi jemlje pravico do neudobja, ki je edini pravi motor osebne in strokovne rasti.

Iskanje sočutja in dobrega počutja

Pričakovanja generacije Z o delu lahko na kratko povzamemo kot (vsaj deloma) mešanico idealizirane predstave o radikalni transparentnosti organizacij, splošnega življenjskega ravnovesja, maksimalne skrbi podjetja za duševno zdravje zaposlenih, izrazite stopnje fleksibilnosti in popolno ujemanje vrednot med organizacijo in zaposlenim (ki morajo biti seveda usmerjene v vse mogoče – od reševanja ogroženih živali do skrbi za okolje in tako naprej). Ta cvetober pričakovanj ustvarja vtis, da mladež na službo oz. kariero gleda kot na »ta zdravo plat življenja« in ne kot (vsaj eno) strategijo osebne, finančne in strokovne rasti. Ne morem se otresti vtisa, da od službe pričakujejo občutke, ki jih tipično vzbuja vikend paket v toplicah, in ne resen (karierni) izziv.

Okoliščine usmerjajo vedenje

Po svoje je to normalno. Vsaka generacija se namreč obnaša v skladu z okoliščinami, v katerih živi. Če so morali pradedki današnjih borcev za brezpogojno fleksibilnost in brezplačno kombucho v firmini menzi preživeti pet let, ko so jim na glavo padale bombe in po teh travmah začeti iz nič (pogosto z manj kot nič), se današnji mladi soočajo z več izbire, bolj odprtim trgom in precej višjo verjetnostjo, da to, kar bo padlo z neba, ne bo bomba, temveč apartma v Červarju.

Revija The Economist je pred časom objavila članek z zgovornim naslovom »Dedovanje postaja skoraj tako pomembno kot delo« (avtorjev prevod). V njem lahko preberemo, da dediščine v mnogih bogatih zahodnih državah postajajo naraščajoči delež nacionalnega dohodka.

Samo pri naših sosedih v Italiji se je ta delež od sredine devetdesetih let kar podvojil in danes predstavlja 15 odstotkov nacionalnega dohodka. Podobni trendi so prisotni v Franciji in Združenem kraljestvu. Posledično to pomeni, da primarna strategija za rast in kreiranje življenja za mnoge ne bo več delo, temveč čakanje na to, da se nekdo poslovi.

Nedavno sem na venomer zabavnem omrežju Reddit bral žolčno diskusijo, ki se je vnela, ko je nek mladenič razlagal poslovni načrt za svoje življenje: s punco, oba pod 30, s projekcijo lepega dedovanja na obeh straneh. Executive summary načrta: vsak pri svojih starših do pogreba, zakaj bi tvegal kredit in hitel z družino, bo, ko bo. Življenje brez tveganj. A kar ti nihče ne pove, je, da je prav življenje brez tveganj najbolj tvegano, saj ti neizogibno servira odločitve, namesto, da jih oblikuješ in sprejmeš sam.

Delo od doma ni čarobna palica

Ena od pogostejših točk, kjer se danes lomi medgeneracijski karierni pogovor, je skoraj vedno fleksibilnost (beri: delo od doma). Nekaj, kar je bilo v specifičnih okoliščinah možnost, je zdaj postala samoumevno pričakovana obveznost (delodajalca). Redko dober potek dogodkov. Večina večjih podjetij je trend dala v neke okvire ali ga v celoti zajezila in ljudjem zapovedala prihod nazaj v pisarno. Nič presenetljivega. Dobrih pet let po enem največjih eksperimentov na trgu dela, ko je cel planet preklopil na delo od doma, namreč na plan prihajajo realni rezultati (kot se za družboslovje spodobi, z rahlo zakasnitvijo). Vse več informacij kaže na preuranjene slavospeve delu od doma in na to, kako to pričara nepozabno produktivnost in izboljšuje družinsko dinamiko.

Po podatkih The Economista je stalno delo od doma med 10 in 20 odstotkov manj produktivno. Podobno razkriva revija Fortune, ki navaja, da produktivnost pri tej obliki dela trpi zaradi nastajanja komunikacijskih vrzeli, pomanjkanja pravih okoliščin za mentoriranje, povečevanja verjetnosti občutka izoliranosti (tudi pogovor z varnostnikom v garaži je družbena interakcija!) in posledično udarca slednje po motivaciji. Nedavna študija banke Federal Reserve Bank of New York to potrjuje. Slednja je spremljala spremembe v duševnem zdravju med zaposlenimi, ki so redno hodili v pisarno in tistimi, ki so redno delali od doma. Druge je pogosteje doletela duševna nestabilnost, pogosteje so obiskali strokovnjaka (ne tistega za popravilo klime, da se razumemo) in se pogosteje naslonili na predpisana zdravila za duševno zdravje. Zaključek – delo od doma lahko škodi duševnemu zdravju, ker vodi v izolacijo, anksioznost in občutke depresije. Ne ravno poteze idealnega zaposlenega. In tudi ne cilj, h kateremu tipični zaposleni stremi.

Vsaka pomembna stvar v življenju te zabriše iz ravnotežja

To ne pomeni, da je edina pravilna življenjska pot karierna rast za vsako ceno. Kariera je lahko večji ali manjši del življenja (in s tem osebne identitete) posameznika, odvisno od njegovih želja, ambicij in, nenazadnje, življenjskega obdobja. A obmetavanje z zvenečimi besednimi zvezami, kot je »work-life balance« in podobnimi sodobnimi miti v ta razmislek ne sodi, saj je življenje prežeto s situacijami, ki so neprijetne in pomembne (podobno kot veliko normalnih dni v sleherni službi). Znani filozof Alain de Botton ne bi mogel dejati lepše: »Work-life balance ne obstaja. Vsaka stvar, za katero se je vredno boriti, življenje vrže iz ravnotežja.«

Korak proti neudobju je korak k sreči

Vsakdo se lahko identificira z vsaj malo, če ne zelo neprijetno izkušnjo, ki ga je v poklicnem ali zasebnem življenju potisnila naprej. Morda je bil to spontani nasmešek sopotnice na javnem prevozu (in po zbranem pogumu prošnja za telefonsko številko), trema pred polno sejno sobo (in njeno slovo po drugem stavku), nenačrtovana prisotnost predsednika uprave v taisti sejni sobi, napaka na prvem slajdu ali madež od ajvarja na novi srajci (in spoznanje, da to ni smrtonosno).

Umikanje neprijetnim situacijam – tako v službi kot drugje – vodi v pomanjkanje organskih izzivov, ki človeka pripravijo na sinusoido, ki se imenuje življenje. Še več, Woolley in Fishbach sta v svojem znanstvenem članku »Motivating Personal Growth by Seeking Discomfort« nakazala, da zahteva za osebnostno rast ni zgolj izkušnja neudobja, temveč da so na poti rasti bolj motivirani tisti, ki neudobje namerno iščejo in sprejmejo. Aktivno iskanje neudobja pa je ena od tistih aktivnosti, ki se tipično ne dajo oddelati od doma v isti pižami, istem naslonjaču in ob isti skodelici kombuche kot pred tednom dni.

Bojan Amon je starejši svetovalec v podjetju Indigo Consulting.

Viri:

Motivating Personal Growth by Seeking Discomfort. Kaitlin Woolley, Ayelet Fishbach 2022, Psychological science,  2022 Apr;33(4):510-523

The working-from-home illusion fades , The Economist, junij 2023

Study finds major downside to working from home — but there’s a caveat

Inheriting is becoming nearly as important as working, The Economist, februar 2025