»Kot 'svobodni umetnik' sem prvič zares začutil težo odgovornosti«

Urban Selič je oblikovalec pri projektih LoginEKO in avtor Barvne dirke, avtomobilske pobarvanke.

Kariero ste začeli v agenciji herman & partnerji, preden ste začeli delo na projektih LoginEKO, pa ste kot 3D oblikovalec delovali pri savdskoarabskem CALX Consultingu. Do katerih spoznanj ste prišli kot oblikovalec, ki je preizkusil tako delo v mednarodnih podjetjih in agencijah kot delo svobodnega umetnika?

Vsako okolje ima svojo dinamiko. V agenciji se naučiš hitrosti, »kaosa« in tega, da dizajn nikoli ni sam sebi namen. V mednarodnih podjetjih pa je drugačen sistem, drugi procesi in drugačno dojemanje oblikovanja, saj se vedno čuti razlika v kulturi dela.

Kot v velikih narekovajih »svobodni umetnik« (smeh), čeprav se imam raje za avtorja pobarvanke kot umetnika, sem prvič zares začutil težo odgovornosti. Ne samo za idejo, ampak tudi za izvedbo, odnose in končni rezultat, ki mora delovati.

Skozi vse te izkušnje pa ostaja eno spoznanje enako: oblikovanje je predvsem delo z ljudmi. Tehnično znanje je osnova, dolgoročno pa se mi zdi, da največ šteje odnos. Kako komuniciraš, kako poslušaš in kako delaš z ljudmi. Še posebej pri razvoju lastnega produkta se to najbolj pokaže. Takrat ugotoviš, kako pomembno je poznati prave ljudi in znati prositi za pravi nasvet ob pravem času.

Kako se je vaš način dela spremenil, ko ste vstopili v bolj produktno usmerjeno okolje, v primerjavi z delom v agenciji?

Nekako kot da bi konju nadel plašnice, ampak v dobrem smislu. Agencija je zelo barvito okolje, kjer najpogosteje delaš več projektov hkrati in hitro preskakuješ med različnimi nalogami. Zagotovo je adrenalinski šport.

Ko pa delaš na enem produktu, je fokus bistveno bolj usmerjen. Cilj je jasen, smer razvoja poznaš, naenkrat gre za dolgoročno grajenje zgodbe. Takrat lahko greš v detajle, pri samem oblikovanju je več strateškega pristopa in več odgovornosti pri odločitvah.

Kakšen je vaš pogled na trenutno stanje grafičnega oblikovanja v Sloveniji?

Z vidika oblikovalcev menim, da imamo v Sloveniji ogromno posameznikov, ki so zelo močni na svojih področjih. Od tipografije in tiska do digitalnega oblikovanja ter UX/UI.

Zdi se mi, da ponujamo izdelke na visoki ravni, ki pritegnejo pozornost tudi na mednarodnem trgu. Dober primer so vizualni komentarji Tomata Koširja, ki so šli praktično »worldwide« in postali tudi simbol demonstracij onkraj luže.

Kje vidite najbolj pozitivne premike v slovenski oblikovalski sceni zadnjih nekaj let?

Mislim, da smo v zadnjem obdobju priča množični uporabi umetne inteligence in poplavi generirane vsebine tako na spletu kot v oblikovanju. V tem morju podobnih vizualov postane kakovost še toliko bolj vidna.

Menim, da Trampolin Studio s svojimi projekti dokazuje, da visoka raven oblikovanja ne temelji zgolj na orodjih, temveč tudi na znanju, izkušnjah in občutku za čas, v katerem živimo. Njihovo delo dokazuje, da tehnologija sama po sebi še ni ideja.

Kje po navadi najdete navdih za svoje delo?

Navdih največkrat pride takrat, ko ga ne iščem aktivno. Ko si vzamem čas in se odklopim od dela, se misli sestavijo same. Velikokrat rešitev najdem v vsakdanu, v pogovoru, prostoru ali kakšni čisto banalni podrobnosti ob cesti.

Pri projektih, kot je Barvna dirka, pa navdih ni le intuicija, ampak tudi raziskovanje. Zanima me, kako lahko produkt nadgradim in ga predstavim v novi luči, da ostane zanimiv in relevanten.