Ko scenarist televizijskih serij napiše napet politični triler

Boštjan Tadel (1966), ki je diplomiral iz primerjalne književnosti in filozofije, se je na začetku svoje dolgoletne kariere kalil tudi kot tekstopisec in kreativni direktor v oglaševalskih agencijah, nato pa prešel v medije; bil je novinar in urednik Delove priloge Polet, dve leti pa tudi odgovorni urednik Marketing magazina in kasneje Pogledov. Nekaj let je bil tudi član kabinetov dveh ministrov za kulturo, kjer se je imel priložnost dodobro spoznati tudi s slovenskim političnim ustrojem, nato pa se je odločil za samostojno pot. Po njej zadnjih šest let stopa kot (so)scenarist nadvse priljubljenih televizijskih serij, med katere sodita tudi Najini mostovi in Skrito v raju, ki jo lahko še vedno spremljate na Pop TV. Kot nam je zaupal v pogovoru, pa ekipa že nekaj mesecev pripravlja novo dnevno serijo.

Do pred nekaj leti je bil kot dramatik aktiven tudi na gledališkem prizorišču, zdi pa se, da so njegove pisateljske veščine svoj vrhunec dosegle v knjižnem prvencu, romanu Četrta generacija, ki je nedavno izšel pri založbi Morfem.

Gre za napet politični triler, v katerem boste izvedeli marsikaj iz zakulisja slovenske politike pa tudi o pretresljivi zgodovini naše države, katere družbeni razkol sega vsaj v čas druge svetovne vojne, torej že štiri generacije nazaj. Zgodba se začne 18. maja 2018, nekaj dni pred volitvami, ko skupina nacionalistično-fundamentalističnih radikalcev ugrabi pet mladih levičarskih aktivistov in zagrozi z njihovo usmrtitvijo, če se vse politične stranke ne bodo poenotile in privolile v njihove skrajne zahteve. Sledi bitka s časom, v kateri avtor spretno prepleta različna zgodovinska obdobja in življenjske zgodbe protagonistov, v katerih ne manjka političnih ambicij in želje po oblasti, začini pa jih tudi z ljubezenskimi doživljaji. Več vam o vsebini knjige ne bomo izdali, vsekakor pa vam jo priporočamo za poletno branje – roman je resnično izjemno berljiv, čeprav ne ravno lahkoten.

Z avtorjem smo se pogovarjali o procesu nastajanja te kompleksne knjige, ki kar kliče tudi po uprizoritvi na televizijskih zaslonih.

Kdaj se vam je prvič porodila ideja za knjigo takšnih razsežnosti in koliko časa je trajalo do njene uresničitve?

Začetna ideja je pravzaprav bila za miniserijo. Ko pa se je začela pandemija covida-19 in smo ravno končali s pisanjem Najinih mostov, sem začel razmišljati o romanu, ki bi izhajal v podlistkih, kot je bilo priljubljeno v 19. in 20. stoletju, samo da bi jih danes ljudem pošiljal po mailu ali objavljal na Facebooku. Relativno hitro, v dveh mesecih, sem napisal prvi dve poglavji, nato pa prekinil s pisanjem, saj se je prvi val pandemije umiril in sem se lotil drugih projektov. Ko nas je jeseni doletelo naslednje zaprtje, sem napisal še dve poglavji. Naslednji dve leti sem bil povsem zaseden, saj smo se začeli ukvarjati s serijo Skrito v raju, poleg tega pa sem sodeloval tudi pri adaptaciji prve sezone serije Gospod profesor. Pisanje knjige sem tako opustil do poznega poletja 2022. Sem pa v tem času prva poglavja pokazal nekaj merodajnim posameznikom in prejel dobre odzive, kar me je spodbudilo k nadaljevanju pisanja. Ko smo ekipo scenaristov za Skrito v raju razširili, sem dobil nekaj dodatnega časa, glavnino pisanja pa opravil v prvi polovici 2023 in »prvo roko« junija tudi dokončal.

Kot ste dejali, ste idejo za knjigo Četrta generacija dobili, ko ste razmišljali o novi seriji. Zakaj pa se niste že takoj lotili kar priprave scenarija?

Jeseni 2019 je Andrej Kregar (direktor produkcijske hiše Videoprodukcija Kregar, op. p.) povabil Aleša Verbiča (leta 2021 preminulega režiserja, op. p.) in mene k razvoju nove serije. Takrat so bile na Netflixu med drugim priljubljene južnoameriške serije z elementi nadnaravnega in Andrej je imel idejo, da bi tudi mi razmišljali v tej smeri, ker je imel dobre odnose z raznimi mednarodnimi partnerji.

Od takrat je v meni ostala prav določena slika, ki je postala dejansko izhodišče za knjigo: v neki stari hiši je v kleti zaprta mlada punca, ki so jo ugrabili. Poleg nje je tam zaprt tudi od nje le malce starejši mlad moški, s katerim se začneta pogovarjati in dobita občutek, da sta si nenavadno blizu, kot da bi se poznala že od prej. Izkaže se, da sta sorodnika, čeprav to v realnosti ne bi bilo možno, ker sta iz drugih generacij, in gre torej za časovni preskok. To je bila tista nadrealna ideja in izhodišče za mojo knjigo, filmski fantazijski element, pogovor med likoma iz romana, mlado Palomo in bratom njenega pradedka Ivanom, ki je umrl že celo pred rojstvom Palominega deda.

Do odločitve o seriji takrat ni prišlo, se mi je pa torej po spletu naključil zložilo, da je iz te prvotne ideje nastal roman. To me zelo veseli tudi zato, ker sva tako vsaj posredno skupaj dokončala en projekt z Alešem, ki je bil izjemen režiser in je zlasti v 90-tih velik pečat pustil tudi v produkciji TV-oglasov.

Iz romana veje izjemno poznavanje slovenske polpretekle zgodovine in političnega dogajanja. Predstavljam si, da je tudi proces raziskovanja terjal precej časa.

Pravzaprav sem knjigo gradil na večdesetletnem minulem delu. Niti ne toliko na podlagi dela za televizijo kot še iz časov, ko sem pisal za gledališče pa za časopis in celo oglase. Kot da bi te fragmentarne podatke in spomine potegnil iz nekega nezavednega »predala«, kjer se drobci marsičesa, kar sem doživel in spoznal, počasi sestavljajo v zaključeno, v celoti izmišljeno in čisto novo celoto.

Boštjan Tadel, avtor romana Četrta generacija, je bil odgovorni urednik Marketinga magazina med letoma 2007 in 2008, ko je revija dobila tudi novo podobo.

Imate zavidljivo sposobnost vživljanja v ljudi različnih generacij in spolov. To verjetno prav tako ni naključje, temveč plod izkušenj in stikov z raznolikimi ljudmi skozi leta?

Vse štiri generacije, o katerih govori roman, osebno poznam. Sam sem pripadnik tretje, prva in druga so moji stari starši in starši, četrta pa je generacija mojih hčerk. Z vsemi temi generacijami sem imel oz. še imam zelo pristne stike, tako da si upam reči, da so prikazi kar verodostojni.

Kakšni pa so prvi odzivi bralcev obeh političnih polov?

Hecno je, da sem tako od levih kot desnih slišal isto: »Naši nasprotniki so super prikazani, mi pa smo v resnici boljši.«

Za koga pa si še posebej želite, da bi knjigo prebral? Oziroma z marketinškim besedjem – kdo je njena ciljna skupina?

Tine Logar, dolgoletni ugledni urednik Mladinske knjige, ki je bil med prvimi recenzenti knjige, je zapisal, da jo bodo s še posebnim zanimanjem brali pripadniki druge in tretje generacije, ki so doživele večino dogajalnega časa. Sam ne bi mogel reči, da sem knjigo pisal z izrazito ciljno skupino v mislih, mislim pa, da bi v njej utegnili zase nekaj najti vsi, od babic do vnukov.

Na kakšen način boste kot dober poznavalec oglaševanja promovirali knjigo, da bo prišla do čim širšega kroga bralcev? Jih boste poskušali doseči tudi preko družbenih omrežij, kjer se v zadnjih letih porajajo močne knjižne skupnosti?

Moram priznati, da se družbenih omrežij nikoli nisem prav dobro navadil; na Facebooku sem sicer prisoten že od časov urednikovanja Marketing magazina (2007-2008), ampak na njem nisem kaj dosti aktiven. Zavedam pa se, kako pomembna so postala družbena omrežja  tudi za promocijo knjižnih del. Kot sem že omenil, moja izhodiščna ideja je bila, da bi bila že sama objava besedila v največji meri digitalna, pač z nekakšnimi sodobnimi podlistki, a za to predvsem distribucijsko idejo nisem dobil sogovornikov. Založba seveda oglašuje, zlasti na spletu, aktivnosti pa so predvidene tudi v okviru knjižnega sejma jeseni.

Glede na to, da imate scenarij že skorajda pred seboj, menite, da bi dejansko utegnila nastati televizijska serija po vaši knjižni predlogi?

Žal je pri tem zelo malo odvisno od mene. Kaže, da zlati časi serij minevajo in produkcija se zmanjšuje. Težko napovem, kaj se bo dogajalo v naslednjih letih, seveda pa bi si želel, da bi knjiga zaživela tudi v ekranizirani obliki. Prvi korak v to smer bi bil nedvomno uspeh knjige pri bralcih.

Morda se samo meni zdi, a konec knjige je precej dvoumen, tako da sem dobila občutek, da kar kliče po nadaljevanju. Tako kot serija, katere sezona se konča z epizodo, za katero veste, da še ni dobila svojega epiloga ...

Morda pa res (smeh). Imam nekaj idej, v katero smer bi se zgodba še lahko razvijala, ampak nič konkretnega, tako da si za zdaj puščam odprte vse možnosti.

Ste sicer uživali pri pisanju knjige ali pa je bilo to na trenutke tudi mukotrpno delo? Vam je kdaj zmanjkalo navdiha?

Zagotovo ni bilo mučenje; pisanje je že toliko časa del mojega življenja, da je to zame nekaj povsem običajnega. Tudi z upoštevanjem rokov nimam težav. Ko so Čajkovskega nekoč vprašali, od kod črpa navdih, je rekel: »Ob 9. uri zjutraj se usedem za klavir in muze so se navadile, da tudi one pridejo takrat.« Pri meni je podobno. Usedem se za mizo in začnem pisati. Seveda pa ne kar česar koli – vedno imam precej natančen načrt tako celote kot dnevne naloge. Ampak nič ni zabetonirano, marsikaj se sproti spreminja, a če je celota temeljito vnaprej za- in pre-mišljena, so to predvsem manjše stvari.

Boštjan Tadel je tudi vnet tekač in tekaški trener. (Foto: osebni arhiv)