Katarina Ferk: »Več kot berem, bolj sem kreativna!«

Katarina, kako doživljate priznanje za najboljšo tekstopisko? Kot potrditev, pritisk ali predvsem kot spodbudo za naprej? 

Hja, po eni strani to doživljam kot potrditev s strani naše stroke (hvala, Germova lestvica), po drugi strani pa tudi kot spodbudo, da bom naslednje leto še boljša in bom ustvarila še več kreativno odličnih projektov.

Vaša pot je zanimiv preplet primerjalne književnosti, raziskovanja medijev in oglaševanja. Kdaj ste prvič začutili, da se lahko literatura in marketing zelo dobro razumeta? Kaj vas je povleklo iz literarnega v oglaševalsko ustvarjanje?

V oglaševanju sem se znašla povsem po naključju. Na Instagramu sem opazila oglas za delo z vprašanjem: »Znate pisati?« in sem si rekla – ja, to pa znam. In voilà, pristala sem na Futuri. Pred tem o oglaševanju nisem vedela veliko, poznala sem predvsem nekaj stereotipov, ki jih danes skušam razbijati tudi med svojimi študenti na Filozofski fakulteti.

Pred oglaševanjem sem delala v založniški industriji, v založbi Mladinska knjiga, in priznam, da mi je oglaševanje bližje, ker mi pušča veliko bolj odprte roke in več prostora za kreativnost. Zase vem, da več kot berem, bolj sem kreativna. Branje, radovednost in raziskovanje mi širijo nek notranji arhiv znanja in idej, zato bi rekla – ja, literatura in marketing se zelo dobro razumeta.

Na SEMPL-u ste govorili o generaciji Z kot o najboljšem detektorju blefiranja. Kaj se morajo blagovne znamke najprej odvaditi, če želijo nagovoriti mlajše generacije? 

Zagotovo podcenjevanja mladih. Generacija Z in generacija alfa sta odraščali v svetu, kjer so vse informacije oddaljene le en klik – pa naj bo to dobra ali slaba stvar. To so ljudje, ki pogosto poznajo izdelek in njegovo proizvodno verigo bolje kot znamka sama. Prav tako ne verjamejo več slepo oznakam, kot so »reciklirano«, »bio« ali »eko«. Zavedajo se, kako malo je včasih potrebno, da izdelek doseže te standarde, in da gre pogosto predvsem za marketing.

Blagovne znamke bi morale biti do teh generacij brutalno iskrene – no bullshit. Brez olepševanja, samo realen prikaz tega, kdo so in kaj počnejo.

Kaj bi se v slovenski oglaševalski sceni spremenilo, če bi bilo na vodilnih kreativnih položajih več žensk? 

Mislim, da sploh ne gre toliko za vprašanje, kaj bi se spremenilo. Tako moški kreativni direktorji kot kreativne direktorice svojo vlogo opravljajo dobro. Ne gre za to, da bi bil en spol boljši od drugega, ampak za to, da napredovanje na vodilne položaje odraža večinskost skupine ljudi, ki prihajajo iz te veje v stroki in se proti tem pozicijam premikajo.

Mi je pa zelo zabaven komentar na moške in ženske vloge v oglaševanju v Netflixovem filmu Ladies First – priporočam ogled.

Pri kampanjah, kot so Poli Green, McDonald’s ali Lesnina, je humor pomemben del učinka. So vam humorne vsebine tudi sicer blizu ali bolj prisegate na kaj drugega?

Res je, sodelovala sem pri več projektih, kjer je bil humor v ospredju. Meni osebno pa so bližje resnejše tematike, predvsem družbena kritika trenutnih razmer v družbi. Eden takih projektov, na katerega sem posebej ponosna, je HÖMELØSS plakat, ki sva ga ustvarili s Pio Zavodnik.

HÖMELØSS

Z njim sva opozorili na stanovanjsko problematiko v Sloveniji. Ker sem tudi sama v najemu, se zelo dobro zavedam katastrofalnih razmer – previsokih stroškov, absurdnih cen za majhna stanovanja, ki pogosto niti ne ustrezajo gradbeni definiciji garsonjere, pa tudi različnih kapric najemodajalcev: ne odpirajte oken, ne ogrevajte stanovanja, ne dovoljujemo hišnih ljubljenčkov, ne oddajamo LGBT osebam …

Tega je preprosto preveč. Sistem je razpuščen in brez pravega nadzora. Zelo bi si želela še delati na podobnih tematikah, čeprav vem, da se znamke pogosto težko zavzamejo za takšno družbeno-kritično tematiko.

Daljši intervju s Katarino Ferk boste lahko prebrali v naslednjem tiskanem MM-u.