Dejan Verčič: Med čustveno inteligenco in psihologiziranjem vsega - kdo je tu nor?

Nikoli še nismo toliko govorili o čustvih. In nikoli jih nismo tako natančno poimenovali. Nismo več samo jezni, žalostni ali veseli. Smo »triggerirani«, »čustveno disregulirani«, »anksiozno navezani«, »izgoreli«, posledice »nepredelanih travm« ali žrtve »prikritih narcisov«. Kar je bilo nekoč predmet terapevtske sobe ali psihološkega seminarja, je danes vsakdanji jezik TikToka, Instagrama, kadrovskih razgovorov, partnerskih sporov in družinskih kosil. To bi lahko bila dobra novica.

Dolga stoletja so bile čustvena nepismenost, molk in zanikanje družbena norma. Posebej za moške, voditelje, organizacije in politiko. Generacije ljudi so odraščale brez besednjaka za notranje življenje. Niso znale razlikovati med strahom in jezo, med žalovanjem in depresijo, med utrujenostjo in izgubo smisla. Če danes več ljudi zna povedati, »to me je prizadelo«, »tega ne morem« ali »potrebujem mejo«, je to verjetno civilizacijski napredek. Toda vsak napredek ima stranske učinke.

Psihološki jezik se je razširil daleč preko svoje protne strokovne uporabe. Ne opisuje več samo notranjih stanj, postaja skoraj univerzalni interpretativni ovir za odnose, organizacije, politiko in kulturo. Težaven partner postane narcis. Zahteven sodelavec manipulativna osebnost. Nesramen šef psihopat. Neprijetno nestrinjanje postane travma. Kritika postane nasilje. Nelagodje postane škoda. Nekaj, kar bi nekoč razumeli kot konflikt interesov, razliko v vrednotah, politični spor ali preprosto človeško nevljudnost, danes vse pogosteje prevajamo v terapevtski slovar. V njem ostaja manj prostora za ambicijo, rivalstvo, ideologijo ali banalno dejstvo, da ljudje včasih ravnamo slabo, ne da bi bili zato klinični primeri.

Mehke veščine, edutainment in kultura občutijivosti

To ne ostaja na družbenih omrežjih. Psihološke kategorije vse bolj oblikujejo način, kako razumemo voditeljstvo, organizacijsko kulturo, partnerstvo, vzgojo in celo javno razpravo. Ni dovolj biti pameten, danes moraš biti tudi »čustveno inteligenten«. Znanje, utemeljeno na akademski avtoriteti in znanosti, se umika kulturi »mehkih veščin«. Posledice so vidne tudi v izobraževanju. Iz njega smo naredili edutainment. Znanje ne sme več biti samo zahtevno ali resnično, biti mora tudi zanimivo, vključujoče, čustveno prijazno in dovolj stimulativno, da zadrži pozornost. Pedagoško vprašanje, kaj in kako dobro nekdo zna, se vse lažje umika vprašanju, kako se pri učenju počuti.

Vse manj šteje, ali zamo dobro delati; vse bolj šteje, ali znamo pravilno uprizarjati sodelovalnost, empatijo in čustveno usklajenost. Takšen jezik ima svojo privlačnost. Ponuja hitro orientacijo v kompleksnem svetu, občutek razumevanja, identifikacije in samozaščite. Toda ponuja tudi nekaj drugega: elegantno bližnjico mimo zahtevnejše analize. Če konflikt razložimo kot vprašanje patološke osebnosti, nam ni več treba govoriti o moči, institucijah, ekonomiji, kulturi ali o neprijetni možnosti, da gre včasih preprosto za običajen človeški spor brez psihiatrične diagnoze.

Od moralnega konflikta do psihološke diagnoze

Pri tem se ne ustavimo več pri vsakdanjem psihološkem besednjaku. V javni govor vse močneje stopa tudi psihopatologija. Narcisizem, psihopatija in različne osebnostne motnje niso več predvsem klinični pojmi, postajajo skoraj vsakdanji družbeni opis. Na družbenih omrežjih, v organizacijskem svetovanju, partnerskih razpravah in političnih komentarjih srečujemo cele populacije narcisov, psihopatov in manipulativnih osebnosti. Tudi pri nas lahko beremo ocene o desettisočih psihopatih v organizacijah, njihovih vodstvih in vsakdanjem življenju. Da o politiki niti ne govorimo.

Psihopatija je nedvomno resna tema. Toda kulturna sprememba je drugje: psihopatološki jezik ponuja privlačno razlagalno bližnjico. Kompleksne konflikte lahko hitro prevedemo v osebnostno diagnozo. Problem ni več struktura, interes ali moč. Problem postane osebnostni profil. Morda prav zato tako zlahka govorimo o narcisih. Oznaka ima skoraj idealno lastnost sodobnega moralnega jezika: nasprotnika ne naredi samo napačnega, ampak patološkega. Če je nekdo narcis, psihopat ali toksična osebnost, se z njim ni treba več resno prepirati. Ostane predvsem vprašanje distance, samozaščite ali izključitve. Posledica ni nujno več empatije. Včasih je ravno nasprotno: psihološki besednjak postane novo orožje moralne delegitimacije. Nasprotnik ni več samo nekdo, s katerim se ne strinjamo. Je toksičen. Narcističen. Travmatizirajoč. Nevarnost ni le v tem, da se moti, ampak da škoduje že s svojo prisotnostjo.

Čustvena inteligenca ni psihologiziranje vsega

In tu se začne zanimivo vprašanje: ali smo postali čustveno inteligentnejši ali pa smo začeli psihologizirati vse? Dejstvo, da danes lažje govorimo o čustvih, mejah, travmah ali duševnem zdravju, je nedvomno dobra sprememba. Toda odprto ostaja vprašanje, ali nas je naredila tudi bolj sposobne za življenje s konflikti, negotovostmi, frustracijami in neizogibno nepopolnostjo človeških odnosov. Prava čustvena pismenost ni neskončno diagnosticiranje sebe in drugih. Ni sposobnost, da za vsako neprijetnost hitro najdemo terapevtsko oznako. Pomeni nekaj zahtevnejšega: sposobnost prepoznati čustva, jih poimenovati, razumeti njihov izvor, jih izraziti brez destruktivnosti in jih uravnavati brez zanikanja. Toda vključuje tudi precej nepopularno zmožnost: prenesti nelagodje.

Vsako nelagodje še ne pomeni poškodbe. Ni vsaka prizadetost travma. Ne terja vsak konflikt intervence terapevtskega jezika. Demokratično življenje, tako kot intimni odnosi, akademska razprava, uredniška politika ali organizacijsko delo, ne temelji na odsotnosti napetosti, ampak na sposobnosti sobivanja z njimi. Vključuje trenja, nesporazume, kritiko, zavrnitev, rivalstvo, tekmovanje interesov in občasni občutek, da nas nekdo ni razumel ali spoštoval tako, kot bi si želeli.

Prav v tem je morda manj privlačen, a pomemben del čustvene inteligence: ne v obljubi življenja brez napetosti, ampak v sposobnosti razlikovati med destruktivnim odnosom in običajnim nestrinjanjem, med dejansko škodo in frustracijo, med psihološko poškodbo in preprostim dejstvom, da skupno življenje včasih boli, draži, razočara ali zahteva prilagoditev.

Problem ni psihologija

Pri tem ne gre za napad na psihologijo. Z njo živim že dolgo in precej od blizu: Ana je psihologinja, oba njena starša sta psihologa, številne najine najbližje prijateljice in prijatelji so psihologi, Marta študira psihologijo, sam pa sem doktoriral na oddelku za socialno psihologijo. Problem zato ni psihologija kot znanstvena disciplina, temveč njena družbena inflacija: trenutek, ko psihološki jezik postane univerzalni jezik razlage sveta, ko kategorije čustev, travm, odnosov, varnosti in osebne rasti začnejo izpodrivati druge načine razumevanja človeka in družbe.

Nekaj se spremeni, ko vprašanja resnice, zanja, kompetence, odgovornosti ali političnega konflikta začnemo prevajati predvsem v vprašanja počutja, validacije, varnih prostorov ali pravilnega čustvenega upravljanja odnosov. Psihološki vpogled je lahko dragocen; problematičen postane šele, ko se iz enega pomembnega pogleda na človeka spremeni v prevladujoči okvir, skozi katerega presojamo skoraj vse.

Problem torej ni psihologija. Problem nastane, ko postane edini jezik razlage sveta. Ko ekonomsko negotovost razlagamo kot individualni mindset, organizacijske probleme kot osebnostne tipe, politične konflikte pa kot psihološke profile akterjev. Takrat iz fokusa izginejo moč, institucije, ekonomija, kultura in politika. Ironija je očitna: kultura, ki želi povečati občutljivost za človeško kompleksnost, lahko konča v novih poenostavitvah.

Morda vprašanje zato ni, kdo je tu nor. Morda je pravo vprašanje, zakaj smo družbo začeli razlagati skoraj izključno skozi individualno psiho in zakaj v času, ko imamo največ psihološkega besednjaka v zgodovini, pogosto vse težje ločimo med čustveno inteligenco, moralno paniko in psihologiziranjem vsega.

Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.