vida igličar
Intervju

Do velikih sprememb vodijo majhni koraki

Grafična oblikovalka Vida Igličar si je rane, ki ji jih je zadala smrt bližnjih, celila tako, da se je povsem predala delu, pri tem pa izgubila stik s seboj.

Perfekcionistko po naravi je to prignalo do izgorelosti, duševne motnje, ki ji v sodobnem času podlega vse več ljudi. Ker si je želela izboljšati počutje in delovanje, si je zastavila poseben izziv: 100 dni je na Instagramu vsak dan objavljala, kaj je tisti dan naredila bolje, ali se je zaradi tega kdo počutil bolje in ali ji je to dejanje prineslo kakšno novo spoznanje. Njeni zapisi, vključno z grafikami, so zaživeli tudi v knjižni obliki. Ko je razkrila svojo zgodbo, je, kot pravi, prejela veliko ganljivih odzivov, ki kažejo, da smo ljudje ne samo pripravljeni, ampak tudi željni pomenljivih pogovorov na temo duševnega zdravja. O tem je odkrito spregovorila tudi za SaMMozavestno.

Vida, kako se počutite danes, ko se pogovarjava za SaMMozavestno? Ste pomirjeni sami s seboj in vas ne spreletavajo več misli, da niste dovolj dobri?

Danes je ponedeljek in v nov teden sem stopila z dobro mero navdušenja, radovednosti in mirnosti. Menim, da je to dobra kombinacija občutkov, ki jo zasledujem, da v svojem delu najdem tako izzive kot zadovoljstvo, hkrati pa ohranjam jasno mejo, kdaj in kje se delo zaključi, in podobne občutke iščem izven idej in ustvarjanja. V tem sem pomirjena in zadovoljna s seboj. Misel, da nisem dovolj dobra, s katero sem se v preteklosti pogosto borila, danes obračam v željo po napredku, ki ne pride več iz graje ali nezadovoljstva, ampak kot neobvezujoča priložnost.

To sprašujem tudi zato, ker strokovnjaki, ki se posvečajo problematiki izčrpanosti, poudarjajo, da si moramo zatrjevati, da smo nekaj naredili (le) dovolj dobro, čeprav ne popolno. Ljudi, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, je sicer v to težko prepričati. Ste bili sami že od nekdaj takšna perfekcionistka?

Včasih sem na svoj perfekcionizem gledala s ponosom. Danes se ne enačim več z njim. Ne zatiskam si oči pred dejstvom, da še vedno pridejo projekti in opravila, kjer nisem hitro zadovoljna, včasih podaljšam vlaganje truda v prevpraševanju že narejenega in iskanju možnih izboljšav. A danes to raje kot iz utopičnega iskanja perfekcije počnem v želji po iskrenosti, relavantnosti, ne več v krču, ampak v sproščenem odkrivanju in spoznavanju.

Pred nekaj časa ste začeli izziv 100 dni za boljšo mene v želji po boljšem počutju in delovanju, kot ste zapisali. Za komunikacijski kanal, preko katerega ste sledilcem sporočali o tem, kako se počutite, ste izbrali Instagram. Zakaj prav Instagram? Vam je to družbeno omrežje, ki temelji na vizualnosti in estetiki, najbližje?

Instagram uporabljam predvsem kot prostor za kreativni izraz. Omogoča objavo slikovnega in tekstovnega materiala, kar je bilo ključno za izziv, za katerega sem dnevno ustvarila ilustracijo in v spremljajočem zapisu odgovarjala na tri vprašanja. Javna zaobljuba za izziv in objavljanje me je motivirala, da nisem obupala pred iztekom 100 dni. Med izzivom je postal pomemben del poti stik s sledilci, katerih pozitiven odziv je bil eden od razlogov, da smo skupaj z založbo Mladinska knjiga nato projekt nadgradili v knjigo in priročnik.

priročnik1

priročnik2

Zadali ste si precej perfekcionističen cilj, in sicer, da boste zapise na Instagramu objavljali vsak večer ob sedmih, še isti večer ali pa naslednje jutro izdelali tudi ilustracijo ali grafiko in jo dodali zapisu, vse skupaj pa na Instagramu objavili naslednji večer, torej dan pozneje. Ste imeli slabo vest, če vam kateri dan ni uspelo objaviti zapisa, kot ste si zadali?

Dobro zastavljena struktura, ki bi se morda komu zdela omejujoča, mi prinese več svobode in priložnost za osredotočanje na druge, meni pomembnejše stvari. Zastavljeni načrt mi je dobro služil in večino dni sem ga izpeljala. Prišli pa so dnevi, ko so se zgodile stvari, katerih nisem imela pod kontrolo. Recimo, ko smo se s prijatelji odpravljali na bližnji hrib ujet sončni zahod, in mi je ob predvidenem času za objavo na telefonu zmanjkalo baterije. Tako so mi na pot prišle priložnosti za spuščanje nadzora, za osredotočanje na prisotnost v sedanjosti.

Slaba vest in občutek krivde, še posebej, če ne ustrežete vsem, za katere menite, da to pričakujejo od vas, sta prav tako med dejavniki, ki lahko vodijo do izgorelosti. Zakaj menite, da je pri vas prišlo do tako skrajne meje izčrpanosti?

Mlada sem bila soočena z minljivostjo življenja, ki me je pustila polno vprašanj in brez odgovorov. Pred mojimi očmi se je mladost dvakrat umaknila smrti in po obeh izgubah bližnjih sem se poleg srečanja z globoko žalostjo borila z občutki krivde, če bi lahko kaj drugače storila in vplivala na drugačen razplet dogodkov. To je bil primer, h kateremu sem se vedno znova vračala in si v iskanju miru zatrjevala, da sem naredila dovolj dobro in po svojih najboljših močeh. Po drugi preizkušnji sem bila na začetku študija grafičnega oblikovanja in ilustracije na De Montfort University v Leicestru. V stiski sem se zatekla k ustvarjanju, ki me je potegnilo iz temnih misli. Zdelo se mi je, da sem našla svojo pot. Študij sem zaključila kot najboljša študentka v letniku, se takoj zatem zaposlila v agenciji, kjer smo za skupno ustvarjene projekte prejeli številne domače in tuje nagrade, zraven pa sem ustvarjala še lastne projekte. Prišli so uspeh in dosežki in čeprav je zaželeno, da v svojem delu najdemo potrditev, možnost za napredek, rast in doseganje ciljev, je lahko nevarno, če postane glavno merilo naše vrednosti, kar se je postopoma zgodilo meni. Začarani krog perfekcionizma, ki mi je pravil, da nikoli ni dovolj, in pomanjkanja občutka lastne vrednosti, ki sem ga nadomeščala z delom, sta me povlekla v vrtinec, v katerem je moje telo nato reklo »stop« in potegnilo zavoro.

»Zakopavanje v delo je zame tako naravno in preprosto, da se moram včasih kar prisiliti, da ga odložim,« ste zapisali v knjigi 100 dni za boljšo mene. In še: »V delu sem iskala perfekcionizem in misel, da me, če bom čim bolj popolna, ne bo nihče zapustil ali kakor koli soočil s sramom, je postala obrambni mehanizem.« Deloholizem je sicer še posebej v zahodnih državah dojeman kot nekaj pozitivnega; nekaj, s čimer se pohvališ pred kolegi, in kar delodajalci, čeprav morda nehote, tudi podpirajo. Kaj vas je tako gnalo k pretiranemu delu – želja po odobravanju in hvali okolice ali kaj drugega?

Z delom sem sprva polnila praznino, ki je ostala po izgubah. Z delom sem se zamotila in pobegnila pred bolečino. Ko sem bila soočena z dejstvom, da nad življenjem nimam kontrole, sem se zatekla k ustvarjanju, kjer se je zdelo, da je vse odvisno le od mene. Ko sem v ustvarjanju dobila potrditev, sem si kot odvisnik tega želela vedno več. V zmoti, da delo vodi do sreče, sem gradila vzorce, ki so na eni strani prinašali odobravanje, občudovanje in pohvalo, v mojem urniku pa kopali brezno vse bolj porušenih vrednot. Četudi sem v glavi odnose z bližnjimi in čas zase postavljala visoko na lestvici vrednot, sem dejansko živela drugače, in moj urnik je vrsto let v veliki meri krojilo delo. Do točke izgorelosti nisem prišla le zaradi preobremenjenosti z delom, temveč predvsem zaradi izgube stika s sabo, s stvarmi in ljudmi, ki so mi dajali smisel.

V knjigi večkrat navajate izjave Brené Brown, ki veliko piše o ranljivosti, pristnosti in pogumu. »Potrebujemo pogum, da v kulturi, kjer je izčrpanost statusni simbol, rečemo ja počitku in igri,« pravi Brownova. Ali si zdaj znate vzeti čas zase, zgolj za počivanje in brezdelje?

Brez dvoma, da, vsak dan.

Priznavate tudi, da ste dlje časa obiskovali psihoterapevta, kar prav tako ni najlažje, saj, kot tudi vi zapišete, je to še vedno stigmatizirano. Kako so se najpogosteje odzvali ljudje, ko ste jim priznali, da hodite na terapije?

Po prvem soočenju z nenadno izgubo bližnjega sem obiskovala gimnazijo in tja sega moja prva izkušnja s psihoterapijo. Ne dvomim, da je tudi stigma pripomogla, da so bili kar nekaj časa le bližnji tisti, ki so za to vedeli. Odzivi so bili vedno raznorazni – od tega, da so mi sogovorci v odgovor povedali za svoje izkušnje, do neprijetne tišine, do zvedavih vprašanj, kako terapija poteka. Glavna razlika je v odnosu do odzivov. Danes je bolj kot strah pred neodobravanjem močna želja po potencialu, da koga ozavestim, da razbijem tabu ali komu sporočim, da v stiski ni sam. Po razkrivanju svoje zgodbe sem v preteklosti prejela mnogo ganljivih odzivov, ki kažejo, da smo ljudje ne samo pripravljeni, ampak tudi željni pomenljivih pogovorov na temo duševnega zdravja.

vida

Ali sicer menite, da je bila terapija obvezen sestavni del na poti do vašega okrevanja, ali pa bi lahko to dosegli tudi sami, z močjo lastne volje?

Tega ne morem vedeti. Ne dvomim, da obstajajo ljudje, ki stiske uspešno premagujejo sami. Menim, da je meni terapija pomagala, da sem celovito pogledala vase in v svoja prepričanja in hitreje ovrgla stare ter vzpostavila nove vzorce, ki so mi omogočali bolj zdravo in izpolnjeno življenje.

Že takoj po končanem študiju ste začeli delati v agenciji Pristop, kjer ste od grafične oblikovalke napredovali do umetniške direktorice. Zakaj se zdi, da prav oglaševalsko okolje spodbuja takšno skrajno ravnanje posameznikov, torej delo do onemoglosti, dosegljivost skorajda 24 ur na dan …?

Najprej se mi zdi pomembno poudariti, da nas na poti do izgorelosti ženejo unikatni, globlji nezdravi vzorci in način razmišljanja, ki presegajo oglaševanje ali pretirano osredotočenost na delo. Menim, da smo v prvi vrsti ljudje tisti, ki imamo rano, in ne oglaševanje. Ljudje, ki smo preživeli izgorelost ali smo nagnjeni k njej, to rano krpamo, polnimo ali prikrivamo z delom. Seveda pa oglaševalsko okolje s svojim hitrim tempom, urnikom, ki ni omejen na določeno uro ali izmeno, ampak se lahko brez težav razvleče v noči in vikende, navezanostjo na prejemanje nagrad v zanko ujame tiste, ki nimajo dobro postavljenih svojih mej in vrednot. Raje kot da bi s prstom kazala na oglaševanje, poudarim, kako zelo pomembna je v prvi vrsti skrb zase in klima v posameznem podjetju. Do izgorevanja vse pogosteje ne prihaja le v oglaševanju, ampak povsod, kjer so skrhani odnosi.

Tudi vaš agencijski kolega Aljoša Bagola je v svoji knjigi opisal pot, ki ga je privedla do izgorelosti. Ali med vama opažate kakšne vzporednice?

Vidim tako vzporednice v razlogih, da sva se znašla v pretirani navezanosti na delo, kot v tem, katerim vplivom okolja sva podlegla. Vsaka izkušnja je unikatna, vsak v sebi nosi svojo zgodbo, hkrati pa vse bolj spoznavam, kako smo si podobni. Vsi imamo želje, strahove, vsi smo ranljivi.

Sta se sicer z Aljošo kdaj pogovarjala o tem, zakaj vaju je pretirani deloholizem pognal do te bolezni sodobnega časa?

Sva. Dobro se spomnim trenutka svoje vrnitve z bolniškega dopusta, ko pred sodelavci še nisem imela poguma sproščeno in odprto govoriti o svoji izkušnji. Z Aljošo pa takrat nisva potrebovala veliko besed, sam nasmeh je povedal, da razumeva položaj drug drugega. Četudi si po izgorelosti zgradiš močnejši ščit, ti ni vseeno za odziv drugih in v tej ranljivosti mi je razumevanje v tišini pomenilo več kot marsikatere besede.

Na 97. dan, torej tri dni pred iztekom vašega izziva, ste dali odpoved. Takrat ste zapisali, da je v vas že nekaj mesecev rasla želja po spremembi in da ste se odločili za samostojno poslovno pot. »Moje srce poje in pleše. Zelo sem ponosna nase, da sem zbrala pogum in naredila ta korak, da z zaupanjem vase končno zaplujem v neznano.« Zdaj že nekaj časa plujete v neznanem. Menite, da ste se podali na pravo pot?

Da, uživam na tej poti. Samostojna podjetniška pot mi prinaša več dinamike, sestanke ob lepem vremenu opravljam v naravi in ne v pisarni, kar mi veliko pomeni. Trenutni urnik mi omogoča mnogo več svobode, bolj zdravo in izpolnjeno življenje. Delo zase prinaša svojevrstne izzive, odgovornost na več področjih, zahteva samoiniciativo in organiziranost, a to mi nikoli ni povzročalo težav. Vstajam zgodaj zjutraj in običajno dopoldneve izkoristim za delo. Zdaj lahko rečem, da delo prilagajam sebi in ne obratno.

Kako zdaj pridobivate naročnike? Vas je tudi zaradi knjige našel kateri od njih?

Za zdaj imam to srečo, da naročniki sami pristopijo do mene. Ne jemljem za samoumevno svobode, da se odločam, katerega projekta se želim lotiti. Po izdani knjigi je bil opazen porast povpraševanja, kar je lepo spremljati. Večina podjetij in posameznikov, ki pristopijo do mene, že poznajo moje delo in hitreje vidimo, ali imamo podobne vrednote in način dela, da se bomo lahko ujeli v sodelovanju.

Lastna promocija je na samostojni poslovni poti zelo pomembna, a je marsikateremu kreativnemu človeku lahko tuja, saj se ne želi izpostavljati. Vi sami priznavate, da je ažurno objavljanje svojih del na spletu učinkovit način promocije, saj pogosto prinese nove projekte. Se tudi pri samopromociji najpogosteje poslužujete Instagrama?

Prišlo mi je v navado, da za razliko od svoje spletne strani ali drugih omrežij, kjer delim zaključene projekte, na Instagramu ažurneje objavljam svoja dela, pogosto tudi tista še v zametkih in nedokončana. Poleg tega na Instagramu ne delim le svojih del, ampak tudi svoje misli in pogled na življenje. Ker mi samopromocija ni vedno prijetna, na objavljanje gledam kot na javnosti dostopen dnevnik ali skicirko. Res je, da se iz vsakega dobro opravljenega in objavljenega projekta rodi vsaj en podoben nov in to enostavno pot do rasti se mi zdi pomembno izkoristiti.

Kot pravite, že od nekdaj naredite zastonj vsaj en projekt na leto, v želji, da nekomu z oblikovanjem materialov ali celostne grafične podobe pomagate na začetku poslovne poti. Verjamete namreč, da svojih talentov in veščin ne smemo uporabljati le za lastno korist. Ali zdaj, ko ste samostojni, ustvarjate še več projektov »za dušo«, kar veliko kreativcev prav tako žene k svobodnjaštvu, ali pa morate v prvi vrsti vendarle poskrbeti za preživetje, kar v teh časih ni prav preprosto?

Trudim se loviti pravo zmes obojega. Pri delu za naročnike so postavljeni jasni cilji, pričakovani končni izdelki in roki, kar mi ustreza, saj mi daje smernice in postavlja določene okvirje tako glede urnika kot smeri ustvarjanja. Za protiutež imam vedno v teku vsaj en večji lasten projekt, pri katerem si puščam vso svobodo, se izogibam kakršnim koli omejitvam, predvsem časovnim.

Za svoja dela ste bili v času dela na Pristopu večkrat nagrajeni. Nagrade pobožajo kreativčevo dušo, hkrati pa še spodbujajo njegov ego. Kako so delovale na vas?

Priznanja in nagrade so del oglaševanja. Vedno sem imela razdvojen odnos do njih. Po eni strani gre za stik z zdravo konkurenco, ki te motivira, da presegaš meje znanega in predvidljivega. Prejeta nagrada lahko prispeva potrebno pozornost in izpostavljenost, da sporočilo projekta doseže širšo skupino ljudi. Po drugi strani gre nedvomno za trepljanje ega, ki se hrani v hvali ali sanjah, ko je luč usmerjena na tisti majhen del projektov in si lahko še naprej zatiska oči pred pomankljivostmi ali nestrinjanjem z vrednotami, ki jih oglaševanje postavlja v ospredje.

zala pristop

Ilustracije Vide Igličar krasijo tudi pločevinke vode z okusom Zala.

Vaša ilustracija se je pojavila tudi na naslovnici Mladine, ko ste na podlagi ideje sodelavca tekstopisca Petra Zabreta vizualno komentirali brexit; frizura britanskega premiera Borisa Johnsona je postala ena od zvezd Evropske unije. Ob tem ste v knjigi zapisali, da bi z veseljem večkrat ilustrirali aktualno družbeno dogajanje, čeprav neradi javno delite mnenje o političnih temah. S kakšno ilustracijo bi lahko ponazorili dogajanje ob covidu-19, ki že več kot leto dni hromi naša življenja?

24. aprila 2020 je bila na naslovnici revije Mladina uporabljena ilustracija, ki sem jo zasnovala skupaj s tekstopistko Evo Gjörek in prikazuje zvezde, ki padajo z neba, a namesto na razprtih padalih visijo na maskah. Takrat smo ob ilustracijo umestili naslov »Se bo odprlo? Iskanje nove normalnosti vsakdanjega življenja«. Leto je okoli, ilustracija pa je še vedno relevantna, morda še bolj kot lani. Kot zvezde smo privezani na maske in skupaj z njimi morda padamo ali pa letimo, odvisno od lastnega zornega kota.

mladina1

mladina2

Svoji ilustraciji je prispevala tudi za naslovnici Mladine, s katerima je v sodelovanju s Petrom Zabretom (brexit) in Evo Gjörek (korona) grafično pospremila aktualni družbeno-politični temi.

S kakšnimi občutki pa vas sicer navdajajo strogi ukrepi, povezani z omejevanjem širjenja zloglasnega virusa? V tem času naj bi namreč še več ljudi kot običajno doživljalo tesnobnost in panične napade.

Še si upam trditi, da je v ospredju ciljev ukrepov dobrobit zdravja ljudi, a ob tem se mi nedvomno zdi, da se premalo opozarja na pomembnost duševnega zdravja in preredko ozavešča, kako zanj skrbeti v danih okoliščinah. Bolj smiselno kot delati črne scenarije, kakšne posledice pandemija pušča na mentalnem zdravju ljudi, se mi zdi aktivna skrb zase, za svoje bližnje in za okolico. Menim, da odločevalci premalo pomena dajejo razlagi ozadja odločitev, ki jih sprejmejo. Veliko lažje bi upoštevali smernice in ukrepe, če bi bili bolje razloženi in ne le nanizani kot neizpodbitna dejstva. Da bi kdaj slišali »odločali smo se oziroma odločamo se po svojih najboljših močeh in glede na znanje in informacije, ki so nam na voljo« namesto valjenja krivde na drugi breg, bi bilo zelo dobrodošlo in predvsem človeško.

80. dan izziva ste se spraševali, kaj boste počeli, ko bo tega projekta konec; omenili ste, da si boste morda najprej privoščili odmor od družbenih omrežij. Ste si ga privoščili ali pa je Instagram postal tako pomemben del vaše vsakodnevne rutine, da se mu ne morete odreči?

Ob koncu izziva sem si privoščila dopust in oddih tako od dela kot od družbenih omrežij. Dnevno objavljanje je bilo izvedljivo na kratek rok, zdaj nimam ne želje ne potrebe po tako aktivnem deljenju vsebine. Se pa zavedam, da je v vsakodnevni rutini potreben trud za ohranjanje zdrave distance do družbenih omrežij in si pogosto zavestno postavljam meje. Meje se včasih zabrišejo, ko se prepletata delo in osebno življenje in lahko čas, preživet na Intagramu, vidim kot investicijo v znamko, ki jo gradim, a potem ni razloga, da bi to počela pred spanjem ali takoj, ko se zbudim, kamor me včasih zanese.

Kakšni občutki so vas sicer prevevali, ko je minil 100. dan, odkar ste vsakodnevno beležili svoje počutje? Olajšanje ali žalost?

Zadovoljstvo. Izredno ponosna sem bila na ves trud, ki sem ga vložila in na spremembe, ki sem jih dosegla. Na zadnji dan izziva sem s partnerjem odšla na dopust in spomnim se vožnje z letalom, ko sem v mislih preletela preteklih 100 dni in sem komaj verjela, kako zelo se mi je življenje spremenilo na bolje. Bilo je prisotno tudi olajšanje in hkrati vznemirjenje, kam me bo peljalo nadaljnih 100 dni, ki niso bili več jasno začrtani.

Vaše zapise v knjigi prepletajo prazne strani, na katere lahko tudi bralci zapišejo, kaj so danes naredili bolje, se je zaradi tega kdo počutil bolje in ali jim je to dejanje prineslo kakšno novo spoznanje. Ali poznate koga, ki redno izpolnjuje ta vprašanja oz. se je prav tako kot vi lotil tega izziva?

Že med objavljanjem na Instagramu sem prejela odzive sledilcev, ki so se sami lotili izziva. Takšnih odzivov je zdaj ob izdani knjigi še več in vsakega sem zelo vesela. Zdi se mi, da je knjiga v trenutnih razmerah po svetu še toliko bolj na mestu. Ko se srečamo z upadom razpoloženja, skrbmi, željo po spremembi, a ne vemo, kako naprej, knjiga služi kot vodilo, da se podamo na pot majhnih korakov k boljšemu telesnemu in duševnemu počutju. Na pot izven območja udobja, kar je še toliko bolj potrebno, ko to predstavlja slabo počutje.

vida2

Kako je sicer sploh prišlo do zamisli, da bi zapisi z Instagrama zaživeli tudi v knjižni obliki? Ste morda imeli že na začetku projekta to željo ali pa ste se preprosto prepustili toku?

Na začetku projekta nisem razmišljala o knjigi. Razmišljala sem le o tem, kako si lahko pomagam, kako si lahko v življenje prinesem več veselja in manj skrbi. Proti koncu izziva, ko sem pri sebi opažala korenite spremembe in prejemala odzive sledilcev, ki so se mi zahvaljevali za iskrenost in transparentnost, za prejeto motivacijo in iskrice navdušenja, je v meni začela zoreti želja, da izziv ponesem med več ljudi. Če sem sama pot začela v upanju, da do velikih sprememb vodijo majhni koraki in da se sreča, četudi klišejsko, skriva v majhnih stvareh, lahko knjiga in z njo moja zgodba služi kot oprijemljiv dokaz za to.

Naj zaključiva z nasvetom bralcem, do katerega ste prišli v času izziva in ki ga boste tudi sami upoštevali še naprej. Kako torej živeti dobro, boljše, sebi na kožo pisano življenje?

Med 100-dnevnim izzivom sem usvojila najdragocenejšo lekcijo, da se po padcu lahko poberem ne le močnejša, temveč predvsem sočutnejša do sebe. Spet sem odkrila iskrico, ki jo imamo vsi v sebi in z njo odkrivamo, doživljamo, ustvarjamo radost ter jo delimo z drugimi. Danes to radost negujem vsak dan; v odnosih z bližnjimi, v svobodi in ustvarjalnosti, v hribolazenju, izletih in sprehodih v naravi, v doma pripravljenem zdravem obroku, v preprostosti, hvaležnosti in prijazni besedi. 100-dnevni izziv mi ostaja v spominu in v opomin, da nam vsak dan ponuja mnogo malih priložnosti za odkrivanje boljše verzije sebe, za živeti dobro in delati dobro.

masa zorn

Celostna grafična podoba, ki jo je zasnovala za Mašo Zorn, svetovalko za feng shui.

uros zuraj

 

Poskrbela je tudi za vizualno identiteto video producenta Uroša Žuraja.

Članek je bil objavljen v spomladanski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko prenesete na svoj računalnik ali telefon.

483

Naroči se na revijo MM in prihrani do 30%!

Intervju

čad
18. 09. 2021

Industrija srečanj nikoli več ne bo takšna, kot je bila pred covidom-19, je prepričan…

»Naj poudarim, da smo kreativna industrija, ne pa logistična. Naročniki kupujejo naše kreativne rešitve in ne logističnih, ki jih lahko vsakdo…

balazic
11. 09. 2021

Koronakriza je za vedno spremenila vedenje potrošnikov, je prepričan Toni Balažič,…

»Mislim, da je eden od ključnih dejavnikov uspeha v moji karieri prav to, da sem marketingar. In to takšen marketingar, ki želi razumeti marketing…

bla
08. 09. 2021

Za Lucijo Lepšina, tekstopisko v Agenciji 101 in predavateljico na Akademiji UDO, so…

Vsako omrežje je svoj svet in ključno je, da se to vzame v zakup

Naši avtorji