Outsider: Revija, ki presega meje, tako kot dobra arhitektura ali dobra kampanja

Zadnjih deset let od nastanka Outsiderja za tiskane revije ni bilo najbolj rožnatih. Zakaj poleg spleta vztrajate pri tiskani reviji? Kaj papir omogoči, česar zgolj digitalne objave ne?

Outsider je nastal v času, ko so internetni portali izpodrinili klasične arhitekturne revije. Zavestno smo se odločili za hibrid papirja in digitala, ker smo videli prednosti obeh. Digital ponuja hitrost in interakcijo, a se informacije hitro izgubijo v poplavi podatkov, pozornost bralca pa je bistveno krajša. Natisnjene informacije imajo večjo težo in kredibilnost. Tako smo predrugačili žanre in ustvarili lasten format, ki je takoj nagovoril bralce vseh generacij, tudi izven hermetične arhitekturne publike.

Papir je klasika: omogoča uredniško roko, ritem in dramaturgijo. Teme na papirju imajo drugačen čas, niso omejene s kratkim rokom trajanja, kot spletne. Papir je večen; bralci dnevno brskajo po starejših številkah, ki s časom še pridobivajo vrednost kot dokument časa in zbirka znanja. Objava v tisku gradi relevantnost v stroki.

Splet nima začetka, nima konca in nima konstantne relevantnosti. Avtorji so na objave v tisku izjemno ponosni, spletne pa so bolj mimobežne.

Nina in Matevž Granda, arhitekta, soustanovitelja in urednika revije Outsider, ki živi od bralcev, naročnikov in premišljenih partnerstev. (Foto: Jana Jocif, osebni arhiv)

Outsider izhaja štirikrat letno in ima okoli 200 strani. Kaj je vaše vodilo pri pripravi revije?

Vedno poskušamo začutiti, katera tema je v zraku, pa še ni ozaveščena, kaj bo jutri aktualno – in to je prava tema za nas. Da to zaznaš, potrebuješ poseben čut.

Revija postavlja v ospredje prostor, grajeni in miselni; preko arhitekture lahko govorimo o stanju v družbi. Ko govorimo o prostorskih temah, kot so arhitektura, krajina, urbanizem, dediščina, materiali, tehnologija, narava in odnosi, zaobjamemo vse ključne družbene teme, brez da bi zapadli v običajne spolitizirane medijske vzorce.

Predvsem pa imamo v mislih bralko in bralca: želimo ju presenetiti, navdušiti, pritegniti zanimanje, vzbuditi in vsaj malo potešiti radovednost. Poleg tega smo servis, saj ponujamo ideje, navdih in praktične nasvete za gradnjo. Zelo veliko se ukvarjamo z načini, kako ponuditi zahtevnemu in občutljivemu bralnemu občinstvu čim boljšo uporabniško izkušnjo. To vpliva tako na nizanje vsebin v reviji kot na podobo in taktilnost, izbor papirja.

Revije ne delamo zaradi sebe (čeprav ob tem izredno uživamo), ampak zaradi bralcev, ki jih nagovorijo kakovostne vsebine. Samo tako ima medij svoj smisel. In samo tako lahko dviga zavest o prostorski kulturi. Slogan revije je, da je prostor spremenljivka in da smo mi VSI skupaj tisti, ki ga lahko spremenimo na boljše.

Ker gre za enega redkih novejših tiskanih medijev pri nas, nas zanima, kaj je bil največji izziv zagona in vztrajanja pri tiskani verziji?

Po pravici povedano je največji izziv vztrajanje v okolju, kjer so pogoji za kakovostne neodvisne medije zahtevni. Subvencije namreč pogosto ustvarjajo neenakopravno konkurenco in otežujejo delo tistim, ki se zanašamo na bralce, trg, talent in obrtniško znanje.

Sicer pa je naš izziv že od začetka enak: imamo preveč idej in se je vsakič kar težko osredotočiti le na eno samo. Odlični odzivi bralcev, rast števila naročnikov ter ugled, ki ga ima Outsider v stroki, so še dodatna spodbuda. Polni smo zagona, entuziazma in imamo vizijo, kako in kaj ustvarjati, tako da se moramo včasih prav opomniti, da je potreben tudi čas za počitek.

Kako skrbite, da je revija hkrati poznavalska, a dostopna širšemu krogu bralcev (ne samo stroki)?

Ne moremo govoriti o arhitekturi, če ne govorimo o ljudeh. In ne moremo govoriti o ljudeh, ne da bi govorili o arhitekturi. To je ena od naših ključnih predpostavk. Strokovni diskurz je lahko zelo zanimiv znotraj stroke, ampak prostor uporabljamo vsi. Zato je Outsider namenjen vsem.

Za nas je največji kompliment, ko dobimo kakšen komentar bralca ali bralke, da dokler ni začela brati Outsiderja, sploh ni vedela, da jo arhitektura zanima. To je naš cilj.

Kako to dosežemo? K pisanju o prostoru in arhitekturi vabimo zelo različne avtorje in ti odpirajo razmisleke, ki privabijo zelo širok krog bralcev. Poleg tega pa revijo spremljajo zelo različne dejavnosti, ki vzpostavljajo interakcijo z bralci.

V aktualni številki smo denimo razpisali arhitekturni natečaj za sodoben kurnik. Ta natečaj se je nepričakovano razširil v mednarodno javnost in zdaj prejemamo prijave z vsega sveta, več kot 1000 jih je že.

Pred nekaj leti smo oživili zapuščen Plečnikov kiosk na Vegovi v Ljubljani in ga vodimo kot mikro kulturni center. Prirejamo razprave, predavanja, umetniške razstave. Tudi to je način, kako revija pridobiva nove bralce in širi doseg.

Kako postavljate mejo med spletnimi in tiskanimi vsebinami, da se dopolnjujejo?

Spletne so bolj dinamične, hitre, aktualne. Tiskane pa so poglobljene in uredniško usmerjene. Spletne vsebine so brezplačne, tiskane pa plačljive. Splet torej služi kot platforma, ki informira, poleg tega pa povabi bralce k branju tiskanih vsebin. 

Outsider poudarja neodvisno produkcijo in deluje brez javnih sredstev. Kako tak model vpliva na uredniške odločitve?

Model neodvisnosti bistveno vpliva na uredniške odločitve. Ne moremo si privoščiti pristranskega ali s politiko zvezanega medijskega dela, ki bi zagotavljal priliv javnih sredstev, o katerih odloča oblast. Naša uredniška zaveza ob izidu prve številke, maja 2015, je bila, da bo revija izhajala samo v primeru, da bo nagovorila bralce.

Vsak članek, objavljen v reviji, je izbran med izjemno številnimi možnostmi; na papir pride samo tisti, ki je tega res vreden, ki bo bralce nagovoril s kakovostjo, novimi spoznanji, izvirnostjo in navdihom; ali pa bo reševal probleme. Naše uredništvo je vitko, sodelavci pa s(m)o izjemni in se dopolnjujemo z različnimi talenti.

Revija živi od naročnikov, prodaje revij ter prodaje oglasnega prostora. Prepričati najboljše ponudnike produktov v branži nam je pri reviji velik izziv, pa tudi potrditev. Mnogi rečejo, da v Outsiderju preberejo čisto vse, od prve do zadnje črke, vključno z oglasi. Previdno jih izbiramo, saj predstavljajo del naše identitete. Ponujamo le celostranske ali spread oglase, pa čeprav imamo na ta način kakšnega manj.

Del sredstev, približno toliko, kot plačamo davkov, zberemo tudi preko razpisov. Redno se prijavljamo na razpise, vendar pri tem nismo zelo uspešni. Prijavljamo se zato, ker je tak sistem. Plačujemo davke in če država del tega denarja razdeli preko razpisov, je naša dolžnost do nas samih, da kandidiramo. Sredstva iz razpisov predstavljajo majhen del naših prihodkov in od njih nismo odvisni. Seveda pomagajo, da lahko kakšno idejo hitreje razvijemo – predvsem na področju raziskovanja gradnje z zemljo, ki je ena od naših stranskih dejavnosti. Sicer pa menimo, da bi bilo veliko bolj pravično, če bi bilo razpisov manj in posledično raje nižji davki.

Kje vidite vzporednice med marketingom, oglaševanjem in arhitekturo?

Skupno vsem trem je, da za svoje uresničevanje potrebujejo naročnika. In če presežejo osnovno funkcionalnost, ki izhaja iz naročila, lahko postanejo umetnost. Predstavljajo kulturni presežek, ki priča o našem času in družbi. Ustvarjanje teh presežkov je čar, ki je skupen marketingu, oglaševanju in arhitekturi.

Presežki izvirajo v kreativnosti, ki presega meje. Dobra zgodba, lepa podoba, razumevanje človeške psihologije, smisel za humor in igrivost, da daš VSE in še več od sebe, a vendarle zmoreš distanco, da se ne jemlješ preveč resno. Tako kot dobra arhitektura rešuje problem na eleganten in presenetljiv način, tudi dobra kampanja preseže pričakovanja in ti omogoča novo spoznanje.

Nam že lahko namignete, kaj pripravljate za spomladansko številko?

Seveda. Spomladanska številka bo nekaj posebnega, saj bomo strokovne razmisleke združili z duhovitimi ilustracijami. Posebno poglavje bo tako tematsko posvečeno abecedi mesta: 25 črk, 25 zapisov, 25 ilustracij. Objavili pa bomo tudi zmagovalne projekte mednarodnega natečaja za kurnik. Odziv je izjemen in se zelo veselimo.