Na čem si ti?

Med drugim je trdil, da ima prav vsaka družina svojega odvisnika. Trditev se mi je zdela drzna in precej subjektivna. Ko danes pomislim na najin pogovor, pa sem prepričan, da je bila njegova ocena občutno prenizka.

Digitalni »fiks«

Živimo v času, ko smo (če si priznamo ali ne) skoraj vsi vsakodnevno na »digitalnem fiksu«. Eni samo malo »eksperimentirajo« z novimi tehnologijami, drugi preverjajo, kaj neznanci počnejo v prostem času, tretji pišejo komentarje pod patetične samoprodajne objave, ker je treba algoritem hraniti, četrti delijo svoja mnenja, ker menijo, da so družbeno esencialno pomembna, peti so radi povezani. Vsi imamo svoj izgovor in svoj motiv, a le redki si upamo pogledati v zaslon in si priznati: »Odvisen sem.«

Digitalni detoks

Digitalni detoks je še en buzzword, s katerim smo označili obdobje generacije Z. Kot družba smo divjali za tehnološkim in finančnim napredkom, ne da bi se vprašali, kakšen vpliv bo vse to imelo na Janka in Metko. Rojena in vzgojena sta bila pred zasloni, zdaj pa jima družba to skoraj licemerno meče naprej. 

Najprej smo jima servirali digitalni svet, potem pa iz njune utrujenosti naredili še nov fenomen – digitalni detoks. Sta pa Janko in Metka to vzela malo bolj resno in po zahodni hemisferi že letijo članki o novi potencialni zguljeni besedni zvezi: digitalni minimalizem.

Mini mini mini …

Članki pravijo, da se mladi v želji po odmiku od hiperpovezanosti zatekajo k »antičnim« digitalnim in nekaterim analognim napravam. V igri naj bi bili iPodi, digitalne in analogne kamere, telefoni, ki niso pametni, radio in celo milenijska obsesija – vinilke.

Vprašanje, ki sem si ga zastavil, je, ali gre za novo obliko hipsteraja ali za iskren klic na pomoč superdigitalno zadete generacije, ki posega po metadonu današnjice – že omenjenih »starih« napravah.

100 ljudi smo vprašali

Zato sem se kot vestni milenijec poslužil arhaične metode anketiranja in kar naravnost vprašal. 90 odstotkovanketirancev (od skupno 101) je starih med 19 in 22 let, rezultati pa so naslednji:

• večina jih preživi vsaj šest ur na dan pred zaslonom (TikTok, Instagram, YouTube, Snapchat) in večina jih trdi, da so od digitalnega sveta redno utrujeni. Digitalni detoks kot rešitev za utrujenost je v mislih večine, a le 20 odstotkov je takih, ki so se ga večkrat poslužili. Kakšna je bila kakovost in verodostojnost »detoksa«, vedo sami.
• Pri tem, kaj jih v digitalnem svetu moti, so odgovori zelo pisani. Od prevelike količine vsebin, pritiska, da morajo biti ves čas prisotni, primerjanja z drugimi, obvestil in stalne dosegljivosti do najbolj prevladujočega odgovora: občutka, da izgubljajo čas.
• Večino zanimajo stare oz. preprostejše tehnologije, a le dobra polovica se jih tudi poslužuje, pri čemer sta v ospredju analogni fotoaparat in radio. Zato se sprašujem, ali je to še ena modna muha oz. družbeni pritisk, da morata biti generaciji Z in alfa po defaultu radikalni in odklonski, ko sta pa morda samo zmedeni in na trenutke kontradiktorni. Tako kot znamo biti vsi in tako kot so bile vse generacije pred njima.

Ko pa sem jih vprašal, kaj je največji luksuz digitalne dobe, so bili odgovori precej »glasni«. Na vrhu sta bila mir in fokus, tik za njima zasebnost, čas brez zaslonov in celo dolgčas brez občutka krivde. Generacija, ki ima na voljo praktično vse, kot največji luksuz ne vidi več dodatnega dostopa in dodatnih vsebin, ampak odsotnost vsega tega. 

In tu se digitalni detoks, digitalni minimalizem in vse te sveže besedne zveze nehajo obnašati kot trend in začnejo delovati kot simptom časa. Ne gre več samo za to, da mladi odkrivajo stare naprave, ampak da se prvič zares kaže želja po omejitvi. 

Ravnovesja, prosim!

Zadnje vprašanje ankete je bilo vezano na to, kaj naj bi bilo danes v digitalnem svetu kul. Odgovori so zelo preprosti: znati se odklopiti in imeti dobro ravnovesje. Generacija, ki čuti, kako ji čas dobesedno beži med skrolajočimi prsti, se zaveda svojih križev in vidi pot do »digi-raja« ravno v pravici do odklopa, ki se mora spremeniti v željo do njega.

A kako to doseči?

Tu pa postane zgodba zanimiva tudi za nas »guruje ciljnih občinstev«. Če si mladi kot največji luksuz digitalne dobe predstavljajo mir, fokus in čas brez zaslonov, potem si moramo priznati, da smo del problema. Morda prihodnost ne pripada več najglasnejšim, najbolj drznim (oz. kar koli naj bi bil že trenutni trend) ampak tistim, ki bodo znali komunicirati z več občutka in manj hrupa.

Zmernost je lepa čednost

Nedavno mi je kolega rekel, da je ključ do absolutne življenjske prosperitete zmernost. Če zmerno posegamo po vsem v življenju in posledično tudi po »strupih« lastne izbire, lahko žanjemo vse tiste lukrativne lastnosti brez strašnih posledic.

Vsekakor smo vsi del generacije zadetkov. Eni analogni, drugi digitalni. A verjamem, da se prihodnost skriva ravno v tem, da bomo znali (zmerno) izbirati substance, ki nam bodo omogočale največji približek ravnovesja – tistega, ki si ga sami želimo živeti.

Generacije, ki jih tako radi »obrekujemo«, so že naredile prvi korak in se zelo jasno zavedajo, na čemu so in kakšna je pot do zmernosti. Kaj pa ti? Na čemu si ti?