Timotej Bistan: »Dober projekt je moja najboljša referenca in najučinkovitejši oglas«

Slovenski modni oblikovalec Timotej Bistan je oblikovalske izkušnje nabiral v Parizu, pozneje pa ustvaril znamko modnih dodatkov Max & Julian. Njegove kreacije so bile na voljo tudi v ljubljanski konceptualni trgovini Pentlja, zdaj pa jih izdeluje izključno po naročilu. Kot pravi, takšen poslovni model vpliva na pridobivanje strank in trženje znamke, hkrati pa prinaša tudi svojevrstne izzive. Nedavno je na Ljubljanskem tednu mode predstavil tudi svojo kolekcijo She Left No Number.

Kaj vas je spodbudilo, da ste svoje kreacije umaknili iz redne prodaje in se usmerili v izdelavo po meri? Je bila ta odločitev predvsem ustvarjalna ali poslovna?

Predvsem trenutno pomanjkanje ustreznega prodajnega prostora, ki bi ustrezalo viziji in poslovnim vrednotam moje znamke. Poleg tega pa sem začutil, da se v svetu, kjer vladata hiperprodukcija in zasičenost trga, izgublja tisti pravi stik z oblačilom. Najbolj uživam v neposrednem delu z materialom in stranko – ko posamezen kos do določene mere prilagodim njeni silhueti in karakterju. Poslovno gledano pa takšen butični pristop rešuje problem neprodanih zalog. Omogoča mi, da znamko pozicioniram v višji razred in ohranim popoln nadzor nad vsakim detajlom.

Kako se je sprememba poslovnega modela odrazila v vaši ciljni skupini? Kdo so danes vaše stranke in kako jih najpogosteje dosežete?

Moja ciljna publika se je s tem korakom precej bolj izkristalizirala. Prej je bil kakšen nakup morda bolj impulziven, danes pa v atelje prihajajo stranke, ki iščejo premišljene nakupe. Razumejo psihologijo oblačenja, cenijo ročno delo in želijo kos, ki postane del njihove identitete.

Zelo pomemben in viden del moje današnje klientele pa predstavljajo tudi številni slovenski glasbeniki in glasbenice, za katere oblikujem celovite stylinge in scenske podobe za koncerte. Ta segment zahteva nekoliko drugačen pristop, saj mora oblačilo podpreti specifično vlogo in odrsko prezenco, kar mi kot oblikovalcu vedno predstavlja dodaten ustvarjalni izziv.

Do strank najpogosteje pridem prek osebnih priporočil, ki so v tem svetu res najmočnejše orodje, ter skozi uspešno izpeljane pretekle projekte, ki govorijo sami zase.

Kako na razmeroma majhnem slovenskem trgu gradite ekskluzivnost znamke in kupcem pojasnite dodano vrednost oblačil po meri?

Ekskluzivnost gradim predvsem skozi kakovost, premišljen dizajn in oseben odnos do stranke. Na majhnem slovenskem trgu je še toliko pomembneje, da ne tekmujem v količini, temveč v vrednosti, ki jo ponujam. Moja prednost je, da lahko vsakemu kosu namenim več pozornosti, od izbire materialov do končne izdelave.

Kupce je pri oblačilih po meri včasih treba najprej prepričati, da cena ne odraža zgolj izdelka, temveč tudi čas, znanje, individualno prilagoditev in kakovost izdelave. Ko stranka oblačilo obleče in začuti razliko v prileganju, udobju ter samozavesti, ki ji jo daje, prepozna razliko v kakovosti in doživi osebni pristop, dodane vrednosti ni več treba posebej razlagati. Takrat se začne graditi tudi dolgoročno zaupanje v znamko.

Kako danes tržite in komunicirate svojo znamko? Kateri kanali vam prinašajo največ novih strank?

Moj pristop k marketingu je precej organski. Instagram je seveda moje glavno digitalno izložbeno okno – deluje kot vizualni portfelj in je pogosto tisti prvi stik, ki ga ima nekdo z mojo znamko. Kljub temu pa največ konkretnih naročil in dolgoročnih strank prinesejo priporočila. Ko ženska samozavestno nosi moj kos in se v njem odlično počuti, to opazijo tudi drugi. Dober dizajn na pravi osebi je na koncu še vedno najboljši PR.

V enem od preteklih intervjujev ste poudarili, da sta za uspeh v modi poleg talenta in trdega dela pomembna tudi dobro trženje in prodaja. Kako na to gledate danes in kako skrbite za prepoznavnost svoje znamke?

Na to gledam bolj pragmatično. Talent je nujna osnova, a na koncu dneva mora znamka komunicirati z okoljem. Trenutno moj najmočnejši marketing predstavljajo uspešno izpeljani projekti – bodisi zadovoljna stranka, ki zapusti atelje, bodisi odmevna vizualna podoba glasbenika na odru ali igralca na zaslonu. Ker delujem izrazito butično in takšen osebni pristop z izdelavo po meri načrtujem ohraniti tudi v prihodnje, klasično in serijsko oglaševanje zame ne bi imelo smisla. Dober projekt je in vedno bo moja najboljša referenca ter najučinkovitejši oglas.

Se pa seveda zavedam, da mora digitalna izkaznica znamke slediti tej kakovosti, zato prav zdaj pripravljamo nov, precej bolj strateški in premišljen pristop za pojavnost na družbenih omrežjih, s katerim na nek način odpiramo to novo ero promocije in pozicioniranja moje blagovne znamke.

Vaša babica je bila šivilja in je skrbela za videz Jovanke Broz, vi pa ste oblikovalske izkušnje nabirali v Parizu. Kako se ti zgodbi odražata v identiteti znamke in njeni komunikaciji?

Obe izkušnji sta moj temelj in tisto, kar daje znamki avtentičnost. Pariz mi je dal predvsem širino, razumevanje delovanja modnega sveta in vpogled v to, kako zahteven je resničen modni ritem. Družinska dediščina pa me vedno znova spomni na moje korenine. To ni le zanimiva zgodba za PR, ampak ljudem sporoča, da moja zavezanost obrti ni nek trenutni trend. Gre za spoštovanje tradicije, ki jo danes prevajam v jezik sodobne, urbane mode.

Kako vzdržen je lahko poslovni model, ki temelji na izdelavi oblačil po meri, na slovenskem trgu? S katerimi izzivi se kot samostojni oblikovalec srečujete?

Jaz bi rekel da precej težko.

Najprej bi tukaj izpostavil to, da modna industrija za katerokoli vladajočo politiko enostavno ni dovolj zanimiva, kar me žalosti, glede na to, da je ta industrija ena izmed največjih na svetu, medtem ko država nima nobene posebne afinitete do tega. Predvsem ne do majhnih oblikovalcev, ki smo konstantno predmet podajanja med gospodarstvom in kulturo. Za gospodarstvo smo premajhni, za kulturo pa preveč gospodarski oz. prodajni, za državo nasploh pa ne dovolj zanimivi. Žalostno, glede na zgodovino, ki jo imamo s področja. Imeli smo sijajne modne znamke, tovarne in industrijo, vendar smo dovolili, da vse propade. In predvsem je žalostno, da imamo še vedno izjemno nadarjene oblikovalce, vendar nobene pomoči oz. ponudbe po nekem poslovnem modelu, ki bi bil prijaznejši ter prilagojen naši specifični panogi.

Največji izziv mi predstavlja to, da je težko biti “one man band”. Sam sem oblikovalec, raziskovalec, računovodja, vodja marketinga, izdelovalec oblačil, logistik, prodajalec, organizator in ob tem moram skrbeti tudi za mreženje. Da sem sam za vse in da se je včasih nemogoče razdeliti na 7 kosov, da bi uspel vse narediti. Hkrati pa je izziv tudi finančno zahteven, saj vsaka kolekcija zahteva visok vložek, brez garancije, zgolj z upanjem, da se bodo narejeni kosi oblačil prodali. To je na začetku zelo težko, saj je potrebno ustvariti oziroma pridobiti ciljno skupino ljudi, ki cenijo lokalno, etično ter bolj trajnostno izdelavo, razumejo razliko med izdelkom butične proizvodnje in produktom hitre mode in zakaj je za določeni izdelek postavljena takšna cena.

Kako se predstavitev na Ljubljanskem tednu mode odraža v prepoznavnosti znamke in povpraševanju po vaših kreacijah?

Ljubljanski teden mode je absolutno pomembna platforma za grajenje prepoznavnosti, saj je na našem trgu največji modni dogodek. To je trenutek, ko znamka zares oživi – oblačila zadihajo v gibanju na pisti, publika pa lahko začuti celotno zgodbo. Seveda se to po dogodku odrazi tudi v povečanju povpraševanja v ateljeju, predvsem pa znamko dolgoročno zasidra v zavest ljudi, ko razmišljajo o investiciji v dizajnerski kos.

LJFW. Foto: Jure Makovec

LJFW. Foto: Jure Makovec

LJFW. Foto: Jure Makovec