DROM agency: »Želimo si, da bi bile lahko večkrat sestre in manjkrat sodirektorice«

Sprejele so nas v novomeški pisarni DROM agency, ki so jo začele graditi skupaj in danes šteje okoli 40 ljudi.

Foto: Bine Zarabec

Njihove ambicije na začetku niso segale bistveno dlje od domačega okolja. V prvem poslovnem načrtu so namreč zapisale, da želijo v treh letih postati najboljša digitalna agencija na Dolenjskem. Ko jih je bilo v ekipi le sedem, je Mediodrom že prvič postal naj digitalna agencija leta v Sloveniji. »Res neverjetna zgodba,« se danes spominjajo. Vmes je Mediodrom prerasel svoje začetke in se iz agencije, ki so jo povezovali predvsem z družbenimi omrežji, razvil v DROM agency. Ob tem so morale, kot pravijo, najprej same verjeti, da sodijo ob bok večjim agencijam, nato pa to s kampanjami in rezultati dokazati še trgu.

Veliko se je v petnajstih letih spremenilo, nekatere stvari pa so ostale. Med njimi so predvsem vrednote, na katerih gradijo podjetje, pa tudi dejstvo, da agencijo še vedno vodijo skupaj. Same priznavajo, da bi si želele biti večkrat samo sestre in manjkrat sodirektorice. Delo z družino zna boleti bolj, pravijo, so pa zato zmage toliko slajše. Po skoraj petnajstih letih so ponosne, da jim še vedno uspeva skupaj voditi podjetje, si zaupati in hoditi po skupni poti.

Petnajst let po ustanovitvi DROM danes dela za velike slovenske in regionalne naročnike. Če bi morale v enem stavku povedati, kaj želite, da DROM postane v naslednjih petih letih, kakšna je ta ambicija?

Nina: Želimo biti prva izbira v regiji za znamke, ki verjamejo v moč poguma in inovacij, si želijo premikati meje ter ustvarjati pozitivne spremembe.

DROM je prehodil pot od specializirane digitalne agencije do precej širšega kreativnega partnerja. Kaj je danes DROM agency, česar Mediodrom ni mogel biti?

Nina: DROM ima zelo jasno strategijo in identiteto ter ve, kaj hoče – je strokovna, samostojna, odrasla, odgovorna in srčna entiteta. Sodelovalnost je pri nas na najvišji ravni, ljudje prevzemajo odgovornost za svoj rezultat, stvari pa si povemo takšne, kot so, vendar spoštljivo.

Milena: Obdržale smo stvari, ki so nam bile pomembne že od začetka: srčnost in zelo močno strokovno znanje na področju družbenih omrežij. Čeprav smo se vmes razširile tudi na druga področja, družbena omrežja ostajajo eden od naših najmočnejših temeljev. To je imel Mediodrom že na začetku in tega dela svoje identitete nismo želele izgubiti.

Sonja: Tako kot prijateljstva v zasebnem tudi partnerske odnose v poslovnem življenju gradiš skozi leta, desetletja. Z zrelostjo in kilometrino prideš do tega, da naročila ne dobiš šele takrat, ko ti pošljejo brief; z naročnikom sediš in se o poslovnem problemu pogovarjaš bistveno prej. Takšno partnerstvo ni le posledica časa, ampak tudi dejstva, da z nekom tečeš na dolge proge ter vztrajaš v dobrem in slabem. Dolgoročno zaupanje in odnosi, v katere vlagamo vsi, rodijo drugačne – boljše – rešitve in projekte.

Kako velika lahko postane agencija, preden začne velikost delati proti njej? Kje je za DROM ta meja?

Nina: Meja je nebo. Omejitev pa so vrednote in posledično kakovost odnosov v agenciji. Le tu se lahko v resnici lomijo kopja, saj lahko razhajanja pri tako temeljnih stvareh, kot so vrednote, začnejo delati proti tebi, ne glede na velikost. V večji ekipi je to seveda veliko težje nadzorovati.

DROM je leta 2025 ustvaril 3,53 milijona evrov prihodkov, približno 17 odstotkov več kot leto prej in skoraj 46 odstotkov več kot leta 2023. Kaj je v zadnjih letih najbolj poganjalo rast?

Sonja: Dolgo smo rasli skoraj eksponentno, potem pa smo se začeli zavedati – to zelo dobro vedo vsi podjetniki –, koliko energije terja rast. Hitro rasti je težko. Ves čas zaposluješ nove ljudi in jih učiš, se učiš tudi sam, rast moraš financirati in poleg tega upravljati posel. Potem pa nastopi pomembna prelomnica: prideš do točke, ko se lahko kakšni priložnosti zahvališ. V praksi začneš ločevati dobre priložnosti od tistih, ki niso zate oziroma ti nisi zanje, in takrat nastopi bolj zdrava rast. Takšna, ki ti omogoča, da si izbiraš naročnike in projekte ter da komu rečeš ne. Tega si nekoč nismo mogli privoščiti. Zdaj, ko to smemo in znamo, rastemo stabilneje.

Milena: Rast, ki jo vidimo v zadnjih petih letih, je posledica rasti iz prejšnjega desetletja. Z izjemo enega leta smo rasli praktično vsako leto, sprva tudi z zelo visokimi odstotki. Ko si manjši, je dvomestna rast lažja; pozneje se krivulja stabilizira.

Je za vas pomembneje, da DROM še naprej raste, ali da postaja boljši in donosnejši tudi brez nenehnega večanja ekipe in prihodkov?

Sonja: Stremimo k ikigaju: delati stvari, v katerih smo vrhunski, imeti nekoga, ki je to pripravljen plačati, in v tem uživati. Ne želimo brezglavo tekati za čim višjimi številkami, temveč racionalno slediti kakovosti, doslednosti in dolgoročnosti. Rasti želimo počasi in stabilno; to je naš sweet spot, v katerem bi rade ostale čim dlje. Po velikosti smo približno tam, kjer se počutimo suverene in lahko za ekipo, naročnike in zase zagotavljamo to, kar želimo, na način, kot ga želimo.

Vse tri ste enakovredne lastnice in imate jasno razdeljena področja odgovornosti. Kaj se zgodi, ko se pri pomembni poslovni odločitvi ne strinjate? Kdo ima zadnjo besedo?

Nina: Takrat se poslušamo, veliko pogovarjamo in poskušamo razumeti stališča druga druge. Do nestrinjanj seveda pride, vendar so lahko zelo koristna, saj nas pripeljejo do boljše rešitve, kot če bi se že v izhodišču vse strinjale. Ne spomnim se situacije, ko bi ena od nas preprosto rekla: »Tako bo in pika.« Včasih kakšna odločitev pri kateri od nas potrebuje več časa, in prav je tako. Če jo vse tri začutimo, jo bomo veliko lažje tudi udejanjile.

Sonja: Obenem imamo jasno razdeljene odgovornosti. Če gre za odločitev, ki je v domeni ene od nas, je na koncu njena beseda tista, ki obvelja. Tista, ki za določeno področje skrbi, je zanj odgovorna in mora za svojo odločitvijo tudi stati. To je dober mehanizem, saj terja zelo tehten razmislek. Do situacij, ko se na koncu res ne bi strinjale, pride redko.

Milena: Pogajanja v katerem koli poslu ali situaciji včasih trajajo. Vedno pa pridemo do konsenza, če ne prej, pa pozneje.

Milena, danes vodite kreativno ekipo, velik del kariere pa ste gradili tudi na področju strategije. Kaj vam je prehod med obema disciplinama dal kot kreativni direktorici?

Milena: Vedno sem delala na obeh področjih in prav to me je naučilo, da dobra ideja ni le kreativno zanimiva, ampak rešuje pravi problem. Strategija ti da disciplino v razmišljanju: zakaj nekaj počneš, kateri problem rešuješ in ali ideja nanj res odgovarja ali pa ti je samo všeč, ker si se kot kreativec vanjo zaljubil. Kreativa pa te nauči nasprotnega: lahko imaš strateško v vsem prav, pa ljudi vseeno ne boš premaknil, prepričal ali navdušil. Za dobro komunikacijo moraš razumeti obe plati.

Poleti ste, kot ste sami zapisali, dobivali veliko vprašanj o tem, »kaj se dogaja pri DROM-u«. Odgovorili ste, da se dogaja življenje podjetja, ob tem pa razkrili konec 14-letnega partnerstva z enim od najstarejših naročnikov in omenili tudi odhode ljudi ter odločitve vodstva. Zakaj je bilo prav letos potrebnih toliko sprememb in kaj ste ocenili, da v DROM-u ne deluje več tako, kot bi moralo?

Foto: Bine Zarabec

Milena: Sprememb se posamezniki in podjetja včasih preveč bojimo, ker jih razumemo kot znak, da je nekaj narobe. V resnici je veliko bolj narobe, če se nič ne spremeni, če ne rasteš in ne zoriš. DROM je zrasel, spremenil se je trg, spremenile smo se me, spremenila se je tudi naša ambicija glede tega, kakšna agencija želimo biti. Nekateri odnosi, procesi in načini dela, ki so nam nekoč dobro služili, nam danes ne služijo več.

Zato smo letos sprejele precej odločitev, ki niso bile preproste, so bile pa nujne. Pri nekaterih smo končale dolgoletna sodelovanja z naročniki ali sodelavci, pri drugih smo spremenile način vodenja in organizacije. Ne zato, ker bi želele spremembo zaradi spremembe, ampak ker želimo graditi DROM za naslednje desetletje, ne pa ga ohranjati, kakršen je bil v prejšnjem desetletju.

V isti objavi ste zapisali, da trajanje samo po sebi ni vrednota in da je včasih najbolj odgovorno odnos zaključiti. Kako kot vodja prepoznate trenutek, ko vztrajnost ni več vrlina?

Milena: Čisto iskreno, meni je to zelo težko. Po naravi odnose težko prekinjam in to praviloma naredim prepozno. Zelo mi pomaga, da smo tri in lahko gremo skozi takšne odločitve skupaj. Zame je ključen trenutek, ko ugotoviš, da vztrajaš predvsem zaradi preteklosti odnosa, vloženega časa in skupnih uspehov, ne pa zato, ker še verjameš v njegovo prihodnost. Vztrajnost mi veliko pomeni, vendar morata obstajati volja in možnost, da se stvari izboljšujejo. Ko se isti problemi ponavljajo, pogovori ne prinesejo sprememb ali pa se začnejo razhajati vrednote, moraš kot vodja sprejeti tudi odločitev, ki ti je kot človeku neprijetna.

Nina: Svoje vrednote živimo že nekaj časa. Ko pa smo pri njih začele dosledno vztrajati, smo vedele, da jim ne bodo mogli slediti vsi, in tudi to je v redu. Imeli smo tudi povsem naravne odhode ljudi, ki so začeli nove kariere zunaj marketinške industrije. Včasih pa preprosto pride odnos do točke, ko je za vse vpletene najbolje, da se poti razidejo.

Milena: Lepo je tudi, ko nekdo odide, ustvari nekaj svojega in pozneje pove, da je pri nas dobil znanje ali navdih za svojo zgodbo. Pa tudi, ko se kdo po letu ali dveh vpraša, ali bi se lahko vrnil. To je lepa potrditev, da na razvojni poti verjetno nekaj delamo prav.

Sonja: Ko za nekoga določen čas »skrbiš« in si »zanj odgovorna«, ti del te odgovornosti ostane tudi, ko ta oseba odide. Vesele smo, ko vidimo, da ljudje najdejo tisto, kar so si želeli, zaskrbljene, če tega ne najdejo, in zelo zadovoljne, če zacvetijo.

Katere so vaše ključne vrednote?

Sonja: Zelo bom iskrena. Kadar si zadovoljen, se ne ustavljaš in ne zaziraš globoko vase. To narediš takrat, ko ležiš na tleh: zlomljen, prizadet, žalosten. Nam se je to zgodilo konec lanskega leta in je »priročno« sovpadlo z božično-novoletnimi prazniki. Trenutek, ko se svet skoraj ustavi, je bil za nas priložnost za globok razmislek. Ugotovile smo, da se moramo vrniti k svojemu bistvu. O vrednotah smo temeljito razmislile in jih znova zapisale z zavezo, da ne bodo le črke na papirju ali nalepka na steni. Vpletle smo jih v zaposlovanje, cilje, razvoj ekipe in odgovornost, ki se začne pri nas treh. Začrtale smo si pot, po kateri želimo hoditi, in se tudi med sabo opozarjamo, če kdaj zaidemo. Opažamo, da to tudi ekipa bolje vidi, čuti in v to verjame.

Nina: Prva vrednota je srčnost – ravnajmo s srcem in odgovornostjo. Druga je sodelovalnost na najvišji ravni – zmagujemo kot ekipa in ne kot posamezniki. DROM je ekipa ljudi in vsak doda svoj delček v mozaik. Tretja je mojstrstvo – rastemo kot mojstri, razvijamo svoje znanje z ambicijo in disciplino ter ob tem ohranjamo miselnost večnega učenca. Mentorski proces smo bolj formalizirali, opolnomočili mentorje ter veliko vlagamo v izobraževanja, konference in interne izmenjave znanj in veščin. Četrta vrednota je odgovorna odkritost oziroma Radical Candor: resnico povemo spoštljivo in pravočasno ter komuniciramo jasno tudi takrat, ko je neprijetno. Vsak član ekipe je dobil svoj izvod knjige Radical Candor – pošalili smo se, da smo izpraznili Amazonove zaloge. Peta vrednota je odgovornost za rezultat oziroma Accountable Impact: vsak v procesu ve, kaj je njegova naloga, za kaj odgovarja in kakšen rezultat mora doseči. Jasnost je tista, ki ljudem daje varnost.

Agencije pogosto pravijo, da naročniki niso dovolj pogumni, naročniki pa, da jim agencije ne ponudijo dovolj dobrih idej, za katere bi bilo vredno tvegati. Kdo ima prav?

Milena: Oboji in hkrati nihče. Agencije smo prehitre pri tem, da idejo razglasimo za pogumno samo zato, ker je nenavadna. Kot kreativec se lahko zaljubiš v idejo in ne razmisliš dovolj, ali res rešuje poslovni problem. Naročniki pa včasih od agencije zahtevajo nekaj drugačnega, nato pa v procesu odstranijo vse, zaradi česar je bilo drugačno. To je proces, ki ga vsi v industriji zelo dobro poznamo. Ampak prvi korak je vseeno na naši strani. Če od naročnika pričakujemo pogum, mu moramo dati dovolj varnosti – v odnosu, zanesljivosti in argumentaciji – ter predvsem idejo, za katero je vredno biti pogumen. Tveganje potem ni več skok v neznano, ampak premišljena odločitev.

Kako veste, da je ideja res dobra, še preden imate rezultate, nagrado ali odziv naročnika?

Milena: Prvi signal je še vedno občutek v trebuhu. Ampak po vseh teh letih vem, da ta občutek ni čarovnija; v njem je ogromno preteklih briefov, napak, kampanj in izkušenj. Potem pridejo kriteriji. Dobra ideja mora biti dovolj preprosta, da jo lahko razložiš v enem ali dveh stavkih. Imeti mora jasno in neločljivo povezavo z znamko; če lahko samo zamenjaš logotip in ideja še vedno deluje, nekaj manjka. Imeti mora tudi nekaj, zaradi česar si preprosto želiš, da bi obstajala. Zelo dober test je tisti trenutek pozitivne zavisti, ko vidiš dobro idejo nekoga drugega in si rečeš: »Zakaj se tega nisem spomnila jaz?«

DROM je prejel več kot 150 domačih in mednarodnih nagrad. Kaj vam nagrade danes še pomenijo? Ali lahko pride agencija do točke, ko postanejo predvsem valuta ugleda in manj strokovna potrditev?

Milena: Prvih ne pozabiš nikoli. Prvi uspehi so tisti, ki se ti najbolj zapišejo v srce. Da danes dobiš enak občutek vznesenosti kot pred desetimi leti ob eni nagradi, mora biti uspeh večji. Nagrade so valuta ugleda in s tem ni nič narobe. Pomagajo pri pozicioniranju agencije, privabljanju talentov in pri tem, kako te vidi trg. Če bi bile samo to, nas ne bi več tako zanimale. Zame imajo pomembno funkcijo, ker te prisilijo, da svoje delo primerjaš z najboljšimi deli zunaj svojega okolja. Ko sediš v žirijah ali gledaš druga dela, vidiš, kje je lestvica. To ti podkuri pod nogami in da motivacijo. Nagrada sama po sebi projekta ne naredi uspešnega ali učinkovitega, je pa zunanja strokovna potrditev, da si v nekem trenutku naredil nekaj, kar je izstopalo.

Zelo smo bile vesele tudi priznanja WEBSI za naj digitalno agencijo leta. Že nekaj časa je minilo, odkar smo nazadnje osvojile ta naziv. Tak naslov je priznanje celotni ekipi, ker temelji na različnih projektih, naročnikih, segmentih in industrijah. To ni uspeh enega ali dveh posameznikov, ampak je zanj zaslužna celotna ekipa. Na to smo res ponosne.

Če bo povprečno dobra izvedba zaradi UI postala poceni in dostopna skoraj vsakomur, kaj bo potem sploh še pomenilo biti vrhunski kreativec?

Milena: Biti človek. Vrednost človeške ideje, kritične distance in presoje. Imeti dober okus, razmišljati na visoki ravni in imeti ideje. UI ti lahko ponudi milijon možnosti, ampak iz tega izluščiti nekaj dobrega, vedeti, ali rešuje problem znamke, ali bo nekdo zaradi tega dobil kurjo polt, se zaljubil v znamko ali kupil izdelek, je nekaj drugega. Tega ChatGPT ali Claude ne vesta.

Ko gledate slovensko oglaševalsko produkcijo danes, česa nam najbolj manjka, da bi slovensko delo pogosteje konkuriralo najboljšemu iz tujine?

Milena: Imamo zelo dobre ljudi in veliko vrhunskih talentov. Del teh ljudi dela za tuje naročnike, nekateri vrhunski oblikovalci svojih del niti ne prijavljajo na SOF, kar je širša težava naše industrije. Verjetno nam manjka kombinacija ambicije in poguma, da idejo pripeljemo do maksimuma. Majhen trg prinese kompromise: manjši proračun, manj časa, manj prostora za tveganje in veliko pričakovanj od ene kampanje. Velikokrat smo premalo ambiciozni in prenizko postavimo lestvico. Če želimo tekmovati z najboljšimi na svetu, se ne smemo primerjati samo z najboljšimi v Sloveniji. Absolutno pa nam ne manjka znanja ali talenta.

Katera kampanja druge slovenske agencije iz zadnjih let je v vas vzbudila občutek: »Škoda, da se tega nismo spomnili mi«?

Milena: Letošnja »SMS fotru« agencije Futura DDB. Tako preprosta je in zelo me je zadela, verjetno tudi zato, ker imam očeta v teh letih in ga v tej kampanji zelo jasno vidim. Zanimivo je, ko industrijo dobro poznaš in veš, na katere karte igramo, pa se te nekaj še vedno tako dotakne. Res je lepa v svoji preprostosti. Potem pa še »Burekuna«. Na to bom vedno malo ljubosumna, ampak v pozitivnem smislu – vsa čast kolegom.

DROM se je iz specializirane agencije razvil v partnerja, ki povezuje strategijo, kreativo in tehnologijo. Kaj je bilo pri tej transformaciji najtežje – zgraditi nova znanja, spremeniti način dela ali prepričati trg, da vas vidi drugače?

Nina: Pri tem razvoju se mi zdi najbolj zanimivo to, da se kar nekaj časa nismo zavedale, kako dobre smo na svojem nišnem področju. Najprej smo morale to ozavestiti same pri sebi, narediti premik v glavah, se postaviti ob bok drugim agencijam ter si postaviti zelo ambiciozne cilje in pot do njih. Nova znanja lahko osvojiš precej hitro, večji izziv pa je bila percepcija. Dolgo so naročniki govorili: »To je tisti simpatičen Mediodrom, ki dela družbena omrežja.« Nekaj let smo bile še underdog, potem pa smo korak za korakom trgu dokazale, da smo resni igralci.

Foto: Bine Zarabec

Začele smo tri, danes nas je okoli 40. Včasih so se nam tako velike agencije zdele ogromne. V procesu smo se morale ogromno naučiti tudi o tem, kako sploh voditi in organizirati podjetje, zato smo angažirale zunanjo pomoč, ki se je izkazala za neprecenljivo. To je bil za nas velik premik in močan potisk naprej. Pot je bila težka, ampak vredna vsakega koraka.

Meje med kreativnimi agencijami, svetovalnimi družbami, tehnološkimi podjetji in internimi ekipami naročnikov so vse manj jasne. Kdo DROM-u danes že jemlje delo, ki je bilo nekoč skoraj samoumevno agencijsko?

Nina: Pri manjših produkcijah so to različni samostojni ustvarjalci. Velik del agencijskega dela podjetja tudi internalizirajo, z UI pa je to postalo lažje kot pred petimi leti. Mislim, da bodo zmagovali tisti, ki bodo lahko predvsem v vlogi svetovalnega partnerja: nekdo, ki spremlja naročnika, razume njegov poslovni model, način razmišljanja in problem, ki ga rešuje za kupca. Nekdo s širokim strateškim znanjem, ki zna to kreativno podpreti in procesno dobro izpeljati.

V DROM-u imate posebno skupino za UI. Kaj danes UI v agenciji že dejansko počne in katere naloge ji brez pomisleka prepustite?

Nina: Nobene (smeh). Nobene naloge ji ne prepustimo brez premisleka, jo pa uporabljamo v veliki meri. Naš cilj je, da vsakega člana ekipe opolnomočimo za uporabo UI na zelo visoki ravni. V vsakdanje delo smo integrirali že številna tovrstna orodja, pri čemer ni smiselno, da naša skupina za UI naredi rešitev in jo prinese na pladnju. Vsak, ki želi svoje delo pohitriti, dvigniti na novo raven ali nadgraditi, uporablja UI kot orodje, ki mu pri tem pomaga. Rezultat mora biti hitrejši in boljši, človek pa mora proces ves čas kritično vrednotiti, usmerjati in popravljati.

Kateri del agencijskega dela bo zaradi UI prvi izgubil vrednost – in kateri jo bo prav zaradi nje pridobil?

Nina: Vrednost bo najprej izgubljalo tisto, kar je najbolj predvidljivo in enostavno standardizirati, na primer množična produkcija. To se že dogaja. Večjo vrednost pa bosta dobila strateško razumevanje in razmišljanje ter na kreativni ravni človeški uvid v resnične človeške probleme. Človek je zelo kompleksno bitje in dvomim, da bo UI kdaj sposobna tako globoko razumeti človeško izkušnjo.

Če lahko delo, ki ga je nekoč pet ljudi opravljalo več dni, danes opravite bistveno hitreje, kaj to pomeni za način obračunavanja agencijskega dela? Je model zaračunavanja ur dolgoročno sploh še vzdržen?

Nina: Pogledi na to so različni. Naročniki včasih ne razumejo, da naprednejša orodja UI precej stanejo, sploh če jih uporabljaš na visoki ravni, in da stane tudi to, da se ljudje naučijo njihove kompetentne uporabe. To je specifično strokovno znanje. Ne moreš začeti z ničle in potem prodajati kreative za – karikiram – 15 ali 20 evrov samo zato, ker gre zdaj hitreje. Te procese je treba usmerjati, optimizirati, nadzorovati in preverjati. Prihodnost – in v resnici že sedanjost – je v obračunavanju strokovnega znanja in ustvarjene vrednosti bolj kot porabljenega časa.

Milena: Ko se pogovarjamo o umetni inteligenci, rada uporabim to »floskulo«: »Mi smo fotografi, umetna inteligenca je fotoaparat.« Je zgolj orodje, ki brez nas ne more narediti ničesar.

Sonja: Velikokrat bi si agencije celo želele obračunavati na uro, ker bi lahko zaračunale precej več, vendar to ni nujno najbolje. Bolj smiselno je zaračunavati vrednost. Vprašanje pa je, ali naročnik to vrednost razume, ali jo znaš prodati in ali znaš zagotoviti tisto, kar si obljubil. Obračunavanje na uro ima lahko zelo svetlo in zelo temno plat.

Kako UI spreminja zaposlovanje in razvoj ljudi v agenciji?

Nina: V svetovnih medijih se veliko piše o ogroženosti začetniških delovnih mest. Pri nas delamo na tem, da ljudi opolnomočimo in iz njih razvijamo strokovnjake. V nekaterih industrijah bo UI gotovo nadomestila določene procese, ljudi pa ne bo mogla povsem nadomestiti. DROM išče in ustvarja drugačne rešitve ter načine, kako človeka opolnomočiti, da lahko ostane znotraj sistema.

Sonja: Umetna inteligenca bo tiste, ki delujejo inertno, postavila pred neprijeten izziv. Zanje bo v poslu manj prostora. Zmagovalci bodo tisti, ki prispevajo nekaj več, so z glavo pri stvari in sodelovalni. Tega ne enačim z ljudmi, ki živijo zgolj za delo – nasprotno. Blesteli bodo posamezniki, ki znajo povezovati in so bodisi vrhunski komunikatorji bodisi ozko usmerjeni specialisti, denimo matematiki, biologi, fiziki ali programerji.

Milena: Ko strokovnjake s področja umetne inteligence vprašaš, kam naj starši usmerjajo svoje otroke, pogosto odgovorijo, da se bodo ljudje v prihodnosti usmerjali bodisi v STEM bodisi v psihologijo. Komunikatorji pa moramo biti zelo dobri psihologi in razumeti človeško psihologijo, ustroj, razmišljanje in vedenje.

Nina: Umetna inteligenca bo vrhunske strokovnjake naredila še boljše. In pri nas v ekipi imamo veliko vrhunskih strokovnjakov.

Sonja, dolgo ste bili na naročniški oziroma podjetniški strani. Kaj danes agencije najpogosteje napačno razumejo o naročnikih – in kaj naročniki še vedno napačno razumejo o agencijah?

Sonja: Koristno je poznati drugo stran, ker veš, kako je videti naključno izbran naročnikov ponedeljek. Tega ne veš, če nisi bil tam. Po 18 letih dela na naročniški strani vidim, da agencije velikokrat mislimo, da naročnik kupuje kreativo, vendar je ne. Naročnik želi, da je njegova odločitev dobra in varna. Ljudje na drugi strani morajo odločitev zagovarjati pred vodji ali celo upravo, včasih pa idejo, vredno veliko denarja, tudi pred lastniki podjetja. Zagotoviti morajo trdne številke in za to včasih tvegajo tudi lastno kariero. Tega v agencijah velikokrat ne razumemo in se jezimo, češ da naročniki niso dovolj pogumni. Navsezadnje je to posel. Če tega ne razumemo, prodajamo napačno stvar.

Po drugi strani naročnik agencijo velikokrat dojema kot strošek na uro, kar je povsem napačna percepcija. Ko rečemo, da neka kreativa, rešitev ali strategija stane toliko in toliko, mislijo, da se je števec začel vrteti v trenutku, ko smo se lotili konkretne naloge zanje. V resnici so v rešitev vgrajeni izkušnje, kilometrina, poznavanje trga, razumevanje naročnika in tudi modrost. Podobno je v farmaciji: zdravilo ne stane toliko, kolikor je stala proizvodnja kapsule; v njegovi ceni so leta razvoja.

Če se ta dva svetova znata pogovarjati, se v njunem sodelovanju rodijo dobri rezultati.

Kaj danes dejansko zadrži velikega naročnika pri isti agenciji, ko lahko skoraj vsako storitev kupi drugje, jo avtomatizira ali jo zgradi znotraj podjetja?

Sonja: Naročnik se tako kot vsak drug človek želi počutiti slišanega in razumljenega. Pomaga, da se znaš pogovarjati v njegovem jeziku, poznaš posel in zakonitosti industrije ter se znaš hitro odzvati. Zelo pomembno je tudi tisto, česar naročnik ne napiše v brief. Brief ni dokument, ampak dialog. Naročnika moraš znati vprašati tudi tisto, česar ni zapisal. In seveda zagotoviti odličen rezultat.

Milena: Pomembna je tudi zanesljivost. Partnerstvo in varnost v odnosu se gradita z zanesljivostjo – v poslovnem odnosu tako kot v katerem koli drugem. Naročnika moraš znati tudi presenetiti z nečim drugačnim, vendar je zanesljivost temelj.

Kdaj je odnos zares partnerstvo in kdaj je »partner« samo lepši izraz za izvajalca?

Sonja: Ločnica je čisto preprosta: besedica »ne«. Če imaš na drugi strani človeka, ki ti dovoli, da to besedo izrečeš, ne da bi ti ob tem obrnil hrbet, imaš partnerja. Če si samo izvajalec, tvoj »ne« sproži nekaj drugega. Pri partnerstvu »ne« odpira dialog, iskanje drugačnih rešitev in ponoven razmislek obeh strani.

DROM je v preteklosti poudarjal, da v pripravi natečajev uživa. Še vedno?

Sonja: Kdaj smo to rekli? (smeh)

Milena: Verjetno v kakšnem prejšnjem intervjuju.

Leta 2020.

Sonja, Milena, Nina: (smeh) Saj ti verjamemo.

Sonja: Pa kaj še!

Milena: Ne spomnim se, da bi to kdaj rekle.

Nina: Zagotovo smo to kdaj rekle.

Torej, še vedno?

Sonja: Leto 2020 je dlje, kot se zdi na prvi pogled (smeh). Še vedno uživamo, vendar pod pogojem, da je naročnik nov in da je natečaj takšen, kot mora biti: podjetje ve, kaj želi, ima jasna merila in povabi razumno število agencij. Plačljivosti ne bom navajala kot pogoj, to je higiena. Težava pa so neprimerne poslovne prakse; še vedno se zgodi, da kdo prek natečajev le zbira ideje.

V zadnjem času se nam je nekajkrat zgodilo, da smo pri pripravi briefa postavili premalo vprašanj in nismo dovolj hitro zaznali, da naročnik sam še ne ve natančno, kakšni so njegovi cilji.

Če je natečaj zanimiv in požgečka prave kreativne konce, ga je veselje delati. Spomnim se trenutka, ko so nekateri ljudje v tej sobi – pa ne bom s prstom kazala – na natečajnem klicu celo peli. V tistem trenutku smo uživali; takšno vedenje se je tako naročniku kot nam zdelo povsem naravno (smeh).

Milena: Če natečaj ni eksistencialnega pomena, imaš dovolj časa in dobro ekipo, je lahko izjemno zabaven. Pri natečajih je nekaj posebnega v tem, da dobiš dovoljenje sanjati nekoliko širše. Prav zato nekatere neuresničene ideje dolgo ostanejo s teboj.

Nina: Če so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih je naštela Sonja, je to idealen natečaj, pri katerem je res užitek delati. Žal pa zelo velikokrat ni tako.

Sonja: V zadnjih dveh letih smo imeli veliko natečajev. Nekatere rešitve so se nas globoko dotaknile in pri njihovi pripravi smo res uživali. Daleč od tega, da bi uresničili vse. Med tistimi, ki še niso ugledale luči sveta, so nekatere tako dobre, da še dve leti pozneje tlijo v malih možganih. Upam, da jih uresničimo.

Milena: Od mojih najboljših petih idej verjetno še nobena ni bila uresničena. In mogoče je to celo dobro. Kreativec potrebuje nekaj idej, ki ga še vedno malo jezijo; to pomeni, da še ni postal preveč zadovoljen sam s sabo.

Kaj je danes za agencijo slab posel, čeprav je naročnik velik in proračun na prvi pogled privlačen?

Foto: Bine Zarabec

Sonja: Pogosto se slab posel začne s tem, da na začetku ne opredelimo obsega dela. Če ne definiramo tega, kaj je naročnik kupil, nimamo ne čistih računov ne dobrih prijateljev. Slab posel se zgodi tudi takrat, ko »imaš veliko babic in se rodi kilavo dete«. Na obeh straneh potrebuješ eno kontaktno osebo in ljudi, ki so pripravljeni sprejemati odločitve.

Maržo izgubiš pri neštetih neplačanih revizijah, bolj pa boli, če trpi ekipa. Ogromen proračun z izgorelimi ljudmi ti ne prinese veliko. Manjši projekti, ki tečejo kot švicarska ura, z jasnimi pričakovanji in cilji ter dobrimi rezultati, so lahko veliko bolj zadovoljujoči. V odlični izvedbi in mojstrstvu je eleganca.

Ko mora agencija naročniku povedati, da njegova ideja ni dobra, koliko si danes sploh lahko privošči biti iskrena? Ste že kdaj zavrnili projekt ali naročnika, ker niste verjeli, da lahko skupaj naredite nekaj dobrega?

Sonja: Smo. Imamo krasne naročnike in vsem si drznemo reči ne. Ne zato, ker bi bili mi tako vsevedni, ampak zato, ker so odprti in z mnogimi delamo že lepo vrsto let. Kadar nekoga ceniš, si z njim iskren. Kadar se ne strinjamo, iščemo rešitev. »Ne« ne sme biti le zavrnitev; s seboj nosi odgovornost, da prineseš predlog z boljšo alternativo. Kritika brez predloga je samo mnenje.

»Ne« smo rekle iz različnih razlogov: ker nekaj ni bilo skladno z našimi vrednotami, ker ni bilo dobičkonosno, tudi zato, ker ekipa ne bi zdržala tempa. Takrat je najtežje: dobiš odlično ponudbo, ki si jo želiš, a veš, da je ne moreš sprejeti. Nismo same; imamo ekipo in moramo misliti na vse.

Petnajst let podjetništva pomeni tudi veliko odločitev in odrekanj, ki jih od zunaj nihče ne vidi. Kaj je bila največja cena, ki ste jo osebno plačale za rast DROM-a?

Nina: V prvih letih podjetništva bi si želela preživeti nekoliko več časa z družino, z otrokoma. Danes je lažje, saj sta že večja, sama pa sem tudi bolj organizirana. Sem jutranji človek in z delom najraje začnem zelo zgodaj. Do takrat, ko pride na delo celotna ekipa in se začnejo javljati naročniki, imam občutek, da sem premaknila že pol sveta oziroma glavnino tistega dne. Predvsem pa sem veliko učinkovitejša, kot sem bila pred petnajstimi leti. Druga cena je, da bi si želele biti večkrat samo sestre in manjkrat sodirektorice. Tudi na zasebnih druženjih se moramo zavestno ustaviti in si reči: še deset minut službe, potem pa konec. Vendar smo si takšno življenje izbrale; podjetništvo je preprosto način življenja.

Sonja: Ena od manj očitnih stvari je sprejemanje odločitev, ki so ti kot človeku zelo težke. Biješ boj sam s seboj: želiš ravnati prav, kar pomeni, da moraš včasih narediti nekaj zelo težkega. Lahko tudi sprejmeš napačno odločitev ali pa pravo odločitev sprejmeš prepozno. Nezmotljiv ni nihče; s tem se moraš naučiti živeti. Imam pa dobro vodilo: če lahko zvečer zaspim pomirjena sama s seboj, je odločitev prava.

Me nismo le podjetnice, smo družina. Poraze je lažje prebroditi, če imaš ob sebi nekoga, ki ti je zelo blizu in ti je zelo podoben. Ko se ne strinjaš, to bolj boli, ker kri pač ni voda. Toda zmage so neprimerno slajše, ko jih deliš z nekom, ki ga imaš rad. Ustvarjati nekaj z ljudmi, ki jih imaš najraje, je ena najlepših stvari v poslu in življenju. Zelo uživam ob delu z Nino in Mili. Pogrešam, da bi lahko bile večkrat samo sestre, sem pa izjemno ponosna na odnos, ki ga imamo. Kljub temu da delamo skupaj, med seboj nismo nikoli požgale mostov. Trudimo se jih graditi še trdnejše in skupaj stopamo čeznje.

Milena: Čisto praktično je bilo verjetno več kot dvajset prekinjenih ali skrajšanih dopustov, prestavljenih letalskih kart, računalnik, ki ga vlečeš na vse konce sveta, telefonski klici in odgovarjanje ob nemogočih urah. To je del podjetništva. Pri meni se je identiteta v preteklosti verjetno preveč prepletla s podjetjem in včasih izgubiš občutek, kdo si zunaj DROM-a. Naučiti se moraš imeti polno življenje tudi zunaj podjetja. Boli tudi to, da si včasih vir stresa za ljudi, ki so ti najbližje, ker delaš z njimi. Podjetništvo ti da ogromno, ampak ti tudi veliko vzame.

Biti podjetnik zagotovo ni za vsakogar. Izhajamo iz podjetniške družine, zato smo že v mladih letih iz prve roke vedele, kaj to pomeni, in se nismo podale na povsem neznano pot. Imele smo srečo, da smo precej tega, kar nas čaka, razumele že vnaprej. Ponosna sem, da za seboj puščam nekaj, kar sem ustvarila z ljudmi, ki jih imam najraje.

Nina: Učimo se tudi postavljati bolj zdrave meje pri delu.

Milena: Še vedno se učimo, da uspeh nima velikega smisla, če ga plačuješ z lastnim zdravjem ali prevelikim delom življenja.

DROM je danes v stoodstotni lasti vas treh. Je neodvisnost vrednota sama po sebi ali bi ob pravi ponudbi razmišljale tudi o prodaji dela oziroma celotne agencije?

Nina: Neodvisnost je za nas velika vrednota in nanjo smo ponosne. Nihče ne vpliva na nas in lahko se samostojno odločamo. Vendar bi bile nekoč pripravljene tudi spustiti, se povezati ali izstopiti, tudi kot trojica.

Sonja: Navsezadnje smo hčerke podjetnika, ki je otrok podjetnika, ki je otrok podjetnika … Vsi mislijo, da gre pri prodaji predvsem za številke, a ni tako. DROM ni »naš otrok«, pa tudi ni številka: je podjetje, v katerem se trudimo delati v smeri, ki je dobra za nas, ekipo, naročnike in poslovne partnerje, pa tudi za naše družine in skupnost. Kot podjetnik nosiš s seboj tudi odgovornost. Ne bi mogle narediti nečesa, s čimer na koncu ne bi bile zadovoljne, četudi bi bila ponudba finančno zelo dobra.

Ko se bomo morda čez pet let znova srečale tukaj, v vaših pisarnah v Novem mestu, po čem boste vedele, da je bilo teh pet let za DROM uspešnih? Kaj mora biti takrat drugače kot danes?

Nina: Želim si predvsem, da bi nekatere stvari ostale enake: da ohranjamo kulturo in odnose, ki jih imamo, ter da nam je pri skupnem ustvarjanju kampanj in projektov z ekipo še vedno lepo. Trgu in tehnologiji se bomo že prilagodili, tudi če pride sto novih različic UI. Pomembnejša je človeška komponenta – odnosi med nami, med ljudmi, med ekipo.

Kaj sledi?

Milena: Od začetka poletja imamo občutek, kot da je z nas padla velika teža. Ekipa je zelo harmonična, verjetno najbolj od časov, ko nas je bilo še zelo malo. Dolgo so se nabirale določene napetosti, zdaj pa imamo občutek, da smo zadihali. Ljudje imajo več prostora, hkrati pa veliko bolje razumejo, kaj želimo in kam gremo. Ko si dolgo navajen delovati v načinu preživetja in ves čas nekaj reševati, se moraš pravzaprav znova naučiti tudi tega, kako biti v obdobju, ki je preprosto dobro.

Sonja: Na uspeh gledam skozi tri stvari. Prvič: da DROM deluje enako dobro tudi takrat, ko nas treh dlje ni. Odločitve, odnosi z naročniki in znanje morajo biti vezani na sistem in ekipo. Drugič: nobeno posamezno partnerstvo ne določa, kako mirno spimo. Letos smo se naučile, kako pomembna je ta neodvisnost. In tretjič: marža naj bo takšna, da lahko vlagamo v ljudi in znanje, ne da bi morale vsem reči da. Naj dodam še osebno plat: če bom čez pet let še vedno rada prišla v pisarno in če bo tu večina ljudi, ki so z nami danes, bom zadovoljna.

Nina: Vstopamo v novo obdobje, zato pripravljamo tudi osvežitev vizualne podobe. Cikel, ki je za nami, od nas naravno terja, da se na novo osmislimo in osvežimo.

Sonja: Nova podoba je že proti koncu priprave. Je sveža, raznolika in obenem profesionalna ter igriva. Naše vrednote v njej niso dobesedno zapisane, ampak so prevedene v likovni izraz.