Kako UI spreminja učenje študentov?

Ciljna skupina je natančno opredeljena, analiza konkurence, cene, strategija komuniciranja blagovne znamke. Še pred nekaj leti bi si mislila: »Uau, odlično …« Danes najprej pomislim nekaj drugega: »Koliko od tega zares razume?«

Zato se zame najzanimivejši del začne šele po zadnji prosojnici. Takrat skozi vprašanja, razpravo in igro vlog hitro vidimo, ali študent svoj marketinški načrt res razume. Prva skupina predstavi načrt, druga prevzame vlogo uprave ali prodajnega oddelka, in prav v soočenju različnih pogledov se pokaže, kako premišljen in utemeljen je marketinški načrt.

In tam se zgodba zelo hitro razjasni.

Včasih odlična predstavitev spodleti pri prvem dodatnem vprašanju. Velikokrat se zgodi obratno: da študent z manj bleščečimi prosojnicami pokaže, da natančno ve, kaj dela. Da zna razmišljati, povezovati in zagovorjati svoj načrt, svoje ideje.

Prav to je po mojem bistvo umetne inteligence v izobraževanju. Ne to, da lahko napiše seminarsko nalogo, analizo konkurence ali ustvari predstavitev. To je skoraj najmanj zanimiv del zgodbe. Veliko pomembneje je, da je dober končni izdelek postal precej slabši dokaz znanja.

Zato se mi zdi razprava o tem, ali naj študentom UI dovolimo, nekoliko zgrešena. Seveda jo uporabljajo. Tudi mi jo uporabljamo. Uporabljali jo bodo še naprej – podjetja, agencije, naročniki in njihovi prihodnji sodelavci. Če jih bomo na fakulteti učili delati, kot da te tehnologije ni, jih bomo pripravljali na svet, ki ne obstaja.

Bolj me zanima, kako jo uporabljajo.

Med »naredi mi marketinško strategijo« in »to je moja strategija, poišči tri šibkosti« je ogromna razlika. V prvem primeru študent razmišljanje odda. V drugem ga preverja. Orodje je isto, miselni proces pa popolnoma drugačen.

Doc. dr. Tanja Rihtaršič, vodja poslovnega razvoja na GEA College.

Zato na GEA College kljub UI še vedno veliko skupaj s študenti nastopamo, zagovarjamo, predstavljamo in včasih tudi pišemo na roke. Ne zato, ker bi se hoteli vrniti v čase pred računalniki. Ravno nasprotno. Ker živimo v času UI, me še bolj zanima, kaj študent zna, ko mu orodje za trenutek vzamemo.

Pri nastopu se ne morete skriti za lepo oblikovano predstavitev. Nekdo vas vpraša nekaj, česar niste pričakovali, in v nekaj sekundah je jasno, ali svojo idejo razumete ali ste se jo samo dobro naučili predstaviti.

Pri nekaterih nalogah uporabimo tudi igro vlog: eni predstavijo projekt, drugi so uprava ali prodajni oddelek. Tako se pokaže, ali znajo predlog zagovarjati pred različnimi interesnimi skupinami.

To je tudi zelo blizu resničnemu marketingu. Naročnik vam ne bo vedno prikimal. Uprava vam bo zmanjšala proračun. Prodaja bo imela drugačno mnenje. Potrošnik se ne bo obnašal tako, kot je pisalo v raziskavi. Takrat ne pomagata lepa slika in prosojnica. Pomaga razumevanje.

Enako je s pisanjem na roke. Ne, ne gre za nostalgijo. Pisanje na roke ima zelo konkreten namen. Ko pišemo, moramo informacije počasneje obdelati, jih izbrati in povezati, kar krepi miselno vključenost, pozornost in pomnjenje. In predvsem: papir nam ne predlaga naslednjega stavka. Ne dopolni misli. Ne izboljša argumenta. Sami smo.

V času, ko nam tehnologija nenehno pomaga misliti hitreje, se mi zdi dragoceno, da včasih preverimo, ali še znamo misliti tudi počasneje.

To je še posebej pomembno v marketingu, ker je naša stroka v osnovi še vedno stroka razumevanja ljudi. UI lahko v nekaj sekundah oblikuje buying persono, povzame raziskavo ali predlaga, kako naj bi se neka ciljna skupina vedla. Toda človek je kompleksno bitje. Potrošniki govorimo eno in delamo drugo. Odločamo se čustveno, racionaliziramo za nazaj, sledimo drugim, si premislimo in pogosto niti sami ne znamo pojasniti, zakaj smo nekaj kupili.

Zato me pri študentih vse manj zanima količina idej. UI jih lahko v nekaj sekundah ponudi dvajset. Veliko bolj me zanima, kaj študent z njimi naredi. Katero izbere? Katero zavrne? Zakaj je ena primerna za določeno znamko, druga pa ne? Kje je njegov resničen vpogled v vedenje potrošnika?

To je zame danes ena pomembnejših nalog pri poučevanju marketinga. Študentov ne učiti samo, kako priti do rešitve, ampak kako jo presoditi. UI je pri tem lahko odlična pomoč, vendar moramo še vedno vedeti, kaj je smiselno, kaj je povprečno in čemu ne gre verjeti samo zato, ker je zapisano zelo samozavestno.

Enako bo čez nekaj let pri njihovem delu. Lepo oblikovana predstavitev, dobro napisano besedilo ali prepričljiva študija primera bodo vse lažje dosegljivi. Zato bodo delodajalce verjetno še bolj zanimali ljudje za predstavitvijo. Kako razmišljajo? Kako dobro razumejo ljudi? Znajo braniti odločitev? Kaj naredijo, ko se okoliščine spremenijo?

Morda je zato prav, da študentu po odlični predstavitvi kdaj zapremo računalnik in postavimo še eno vprašanje.

»Zakaj?«

Če zna odgovoriti, me precej manj skrbi, koliko UI je uporabil.

Doc. dr. Tanja Rihtaršič je vodja poslovnega razvoja na GEA College ter visokošolska učiteljica s področja marketinga in podjetništva na Fakulteti za podjetništvo GEA College in Centru višjih šol GEA College v Ljubljani. Deluje tudi kot mentorica in svetovalka v Inkubatorju GEA College ter kot SPOT svetovalka, mentorica in predavateljica. Pri svojem delu podpira mlade podjetnike in start-upe pri razvoju poslovnih idej, oblikovanju poslovnih modelov ter nadaljnjem razvoju in rasti podjetij.