Mojca Randl: »Vsaka napaka je bila lekcija«

Mojca Randl je prepoznavna osebnost slovenskega oglaševanja že 30 let. Izhodišče in središče njenega delovanja je agencija Formitas, ki jo je ustanovila leta 1988. Med nagradami, ki jih je prejela agencija, je tudi zlati Effie 2018, leta 2019 pa je Mojca Randl postala oglaševalska osebnost leta.

Poleg tega je bila pri 27 letih tudi prva direktorica Zlatega bobna, sodelovala je pri postavljanju Slovenskega oglaševalskega festivala in pri nastajanju Slovenske oglaševalske zbornice.

Kdaj ste prvič začutili, da oglaševalska industrija za vas ni več prostor, v katerem želite ostati? Je šlo za en sam prelomni trenutek ali za počasno nabiranje dvomov?

Iskreno – ni šlo za en sam dramatičen trenutek. Bil je bolj ali manj ozaveščen proces. Že med finančno krizo, ko smo morali močno zmanjšati ekipo zaradi drastično okrnjenih budžetov, dobesedno čez noč, sem prvič začutila globok notranji nemir. Pogovori z ljudmi, ki smo jih morali odpustiti, so ostali ena od najtežjih izkušenj v mojem življenju. Veliko prejokanih noči je bilo. Takrat tega še nismo poznali, oziroma se tega še ni omenjalo, a mislim, da sem izgorela.

V meni ni bilo več vitalnosti, veselja, le ena velika praznina. Vzela sem si eno leto odmora – hči Ema je izbrala Bali. To leto v Indoneziji, med raziskovanjem njihove kulture, neskončnimi pogovori z domačini in njihovimi modrostmi, se me je globoko dotaknilo in me tudi spremenilo.

Ko sem se vrnila, sem želela oglaševanje početi drugače, morda bolj odgovorno, z nekim pozitivnim vplivom na okolje. Tako je nastal projekt Štartaj Slovenija in res sem vesela, da je ta projekt oziroma takšen pristop postal eden od najpomembnejših v regiji. Predvsem pa me veseli še danes, ko se srečujem s podjetniki in jih spremljam na njihovih potovanjih.

Kar nekaj res trajnostnih in odličnih slovenskih izdelkov najdemo na policah in kar nekaj novih delovnih mest je nastalo. Vedno bom hvaležna tako podjetju Spar kot medijski hiši Pro plus, da sta razumela, imela ta pogum in stopila v partnerstvo za pozitivno spremembo.

Deset let kasneje me je začelo vleči nazaj v naravo. Covid je samo pospešil razmislek o tem, kaj res šteje. Ko se v ekipi nismo več ujemali glede prihodnosti agencije, sem vedela: čas je za slovo. Aprila 2024 sem se uradno poslovila od Formitasa, podjetja, ki sem ga ustanovila pri 24 letih in vodila 36 let, in se preselila v Brda.

Kaj je bilo pri tej odločitvi najtežje, profesionalno in osebno?

Najtežje je bilo zaupati in slediti notranjemu glasu. Profesionalno: zapustiti ekipo in podjetje, ki si ga gradil od prvega dne in mu praktično posvetil velik del življenja.

Osebno: strah pred neznanim in dvomi, ali delam prav. Danes pa sem hvaležna vesolju in predvsem veliki podpori hčerke in staršev, da sem si upala. To je bila pot učenja, rasti in iskanja ravnovesja ter notranjega miru.

Verjetno ste imeli občutek, da zapuščate tudi del svoje identitete?

Presenetljivo ne. Ves čas sem skrbno ločevala: moj posel je bil moja strast, nikoli pa moja celotna identiteta. Za to se najbolj in iskreno iz srca zahvaljujem hčerki Emi – že od malega me je s svojo pristnostjo in pronicljivostjo, kot da vidi vame, učila, da moraš najprej biti iskren do sebe in sprejeti sebe, če želiš biti dober starš, partner ali vodja.

Kako so vašo odločitev sprejeli ljudje iz industrije, sodelavci, naročniki?

Kot v vsaki veliki spremembi: nekateri z aplavzom in razumevanjem, nekateri z žalostjo ali celo razočaranjem. Kar je popolnoma normalno.

Kaj vas je v oglaševalski industriji najbolj navduševalo in kaj najbolj ‘utrujalo’?

Najbolj me je vedno polnilo ustvarjanje – kreativni proces, out-of-the-box razmišljanje in  neverjetno talentirani ljudje okoli mene. To me še danes navdihuje. Najbolj me je »utrujalo« predvsem vodenje administracije, ki je postajala vedno obsežnejša in mestoma zelo nelogična ter nepotrebna, pritiski na cene, natečaji za vsako malenkost, upad spoštovanja v odnosih in vse manj časa za pravo kreativnost. Morda je boljša definicija: to me je močno »žalostilo«.

Je v vaši karieri kakšna stvar, za katero ste prepričani, da bi jo danes naredili povsem drugače?

Morda bi bila včasih bolj vztrajna, včasih manj trmasta in vedno bolj potrpežljiva. Ampak vsaka napaka je bila lekcija in morda tudi zaslužna za najbolj izjemne zgodbe.

Se vam zdi, da se industrija danes odmika od vrednot, ki so vas vanjo prvotno pritegnile?

Da. Oglaševanje se vse bolj odmika od prave kreativnosti in premika k statistični dokazljivosti in algoritmom. To je velika škoda. Umetnost (in kreativno oglaševanje je umetnost) nagovarja srce, ne samo racionalnih razlogov za nakup. Novi kanali zahtevajo še več poguma in razumevanja občinstva, a drobljenje budžetov, natečaji in pritisk na cene tega ne spodbujajo. Umetna inteligenca je fenomenalno orodje, vendar brez človeškega »toucha«, empatije in strateško-psihološkega vpogleda ostane le hladen algoritem.

Kako vidite vlogo kreativnosti danes, je še vedno v ospredju ali jo izpodrivajo drugi pritiski?

Morala bi biti še močneje v ospredju kot kdaj koli – ravno zaradi poplave vsebin in algoritmov. Kreativnost, ki nagovarja čustva, in vztrajen tek na dolge proge ostajata močna in pomembna elementa za uspeh blagovne znamke.

Kaj počnete odkar ste se umaknili iz sveta marketinga in oglaševanja?

Življenje je zdaj zanimiva in zabavna kombinacija kmetovanja v Brdih, kjer čas popolnoma drugače teče, in še vedno aktivnega dela na področju komunikacij – predvsem na družbeno odgovornih projektih. Najljubši je zagotovo projekt Od Alje do Žana, ki poteka pod okriljem Fundacije Alma, vodi pa ga moja hči Ema. Ko sta z dr. Anico Mikuš Kos zarisovali okvire projekta, ki se posveča izboljšanju duševnega stanja naših otrok in mladostnikov, me je Ema povabila k sodelovanju.

Od Alje do Žana

»Potrebujemo ozaveščanje slovenske javnosti,« so bile njene besede. In, ja, takemu povabilu ne rečeš ne. Za tako povabilo se zahvališ. In precej se zabavam ob zavedanju, da svojo kariero zaključujem tako, da imam prvič v življenju šefa. In to je moja hči. To je daleč najzahtevnejši in hkrati najlepši ter poln čustev projekt, pri katerem sem kadarkoli sodelovala.

In hvaležna sem za sodelovanje z bivšimi kolegi, Žano, Blažem, Iko in Pino Majo, s katerimi smo postavljali Štartaj Slovenija, ki so se leto dni nazaj povezali v Kreativni kompaniji in zelo dobro razumejo – v bistvu živijo – družbeno odgovorno oglaševanje ter partnerstva, ki so ob tem pomembna. In verjetno je logično, da malce pomagam tudi vinarjem iz Brd pri enem lepem komunikacijskem projektu.

Pred leti je bil namreč v arhivih najden dokument, ki je razkril, da se je leta 1787 v sklopu delovanja Marije Terezije, vizionarske habsburške vladarice, uvedlo prvo CRU klasifikacijo vinogradov na svetu, ki je prepoznala izjemno kakovost leg na področju Goriških Brd, Collia, Vhodnega Collia, Soške in Vipavske doline, Ogleja in Krasa. Kar je skoraj stoletje pred Francozi. Menim, da je to odlično za promocijo teritorija, ki daje, kar se mene tiče, ena najboljših vin. Le ta nastajajo z veliko znanja, ljubezni in trdega dela naših vinarjev, ki jih res spoštujem in se od njih vsak dan učim. Spoštovanja matere zemlje in potrpežljivosti.

Ali še vedno spremljate delo stroke? Kakšni se vam zdijo današnji oglasi?

Seveda – prve ljubezni ne pozabiš nikoli. Vsako leto grem na SOF (hvala SOZ in Mojci Briščik) in na Outstanding (velik hvala tudi Europlakatu). Kreativnost se spreminja z družbo in v Sloveniji temu dobro sledimo. Morda pa vseeno pogrešam več oglaševanja, ki res nagovori srce in ustvari trajno čustveno vez.

Kaj pa mediji? Vplivneži, družbena omrežja – kako jih vidite?

Kot kanale za potovanje informacij do ciljnih skupin – vsak ima svojo vlogo in format. Ključno pa ostaja premišljen, kreativen pristop. Statistika in doseg sama po sebi nista dovolj. Brez pristne vsebine in čustvene resonance ne ustvarita zaupanja.

Je pa za vse pomembno, da se zavedajo svoje moči in glasu in da le-to uporabljajo premišljeno in predvsem odgovorno.

Ali kdaj pogrešate ‘staro življenje’? «

Ne. Nasprotno – vsakič, ko parkiram v Brdih in odprem vrata v mir in naravo, se mi odpre kreativni potencial na popolnoma nov način. To je zdaj moja nova »pisarna«. V družbi srn, lisic, kun in ptičkov je razmišljanje in pisanje naraven, prelep in tudi precej produktiven proces.

Nasvet mladim? Naj gredo v oglaševanje ali ne?

Sledite sebi. V svetu, kjer nič ni 100-odstotno in kjer UI in algoritmi spreminjajo vse, je edina konstanta vaš notranji kompas. Malo se umaknite iz družbenih omrežij. Prisluhnite si. Opazujte, kaj vas res veseli, napolni in daje občutek, da ste na pravem mestu. Če vas vleče kreativnost, če vas zanimajo ljudje, če ljubite nepredvidljivost in spremembe, hkrati pa ste pogumni, radovedni in čuječi – potem je oglaševanje še vedno čudovita pot. Samo – delajte ga z vrednotami in srcem.