Ali se bojimo umetne inteligence ali samih sebe?

Šport kot resničnostni šov

Pete Radovich, novinar televizijske mreže CBS in dobitnik 40 nagrad emmy, je vodil okroglo mizo »Šport kot resničnostni šov« s španskim nogometnim novinarjem Guillemom Balguem, Sonyo Kondratenko, vodjo družbenih omrežij pri Venezia FC, in britansko novinarko in avtorico dokumentarcev Mino Rzouki (na fotografiji). Vsi so se strinjali, da je prihodnost športnega poročanja v pripovedovanju zgodb. Ravno pripovedništvo pa vodi do nadvse zanimivih športnih zgodb, ki jih lahko primerjamo z resničnostnimi šovi ali celo »žajfnicami«. Eden od takih primerov je portugalski nogometni zvezdnik Cristiano Ronaldo (dokumentarec o njem je posnel BBC), ki je poleg izrednega nogometnega znanja tudi svojevrstni medijski fenomen - njegovi profili na družbenih omrežjih so v vrhu po številu sledilcev - in ga je tako kot naložbo (ne le športno okrepitev) kupil italijanski prvoligaš Juventus. Prodaja majic je šla v nebo, prav tako prisotnost na stadionih in profilih kluba na družbenih omrežjih. »Če se spomnimo, je Ronaldo leta 2012 jokal, ker ga kljub doseženim golom ni nihče maral. Preprosto ne bo odnehal, dokler ga nimajo vsi radi. Zato je Ronaldo v tem kontekstu postal kreacija in s tem zelo spominja na Kim Kardashian,« je povedal Balgue. Mimogrede, Ronaldo je predstavljal 22 odstotkov Juventusovih operativnih prihodkov in prispeval k 25 odstotkov več prihodkom od prodanih vstopnic. Malce drugačen fenomen predstavlja novopečeni nogometni prvoligaš Venezia FC, ki mu je še pred časom grozil bankrot, nato pa so se ne le prvič v zgodovini uvrstili v prvo ligo, temveč postali ena izmed ekip z največ prodanimi klubskimi majicami v Serie A. Nova usmeritev kluba ima tako res zanimive podrobnosti. Začeli so delovati kot luksuzna blagovna znamka (njihovi dresi to tudi dokazujejo), na družbenih omrežjih komunicirajo brez čustvenčkov (ker tega ne bi počela Versace ali Gucci), na dresih pa ni logotipov sponzorjev (ker tudi na Guccijevih ali Versacejevih kreacijah ne najdete drugih logotipov). »Turisti v Benetke navadno ne pridejo na nogometno tekmo, ampak obiskujejo muzeje in cerkve,« je zbrane nasmejala Kodnratenkova.

Kaj bi zvok brez slike

Na okrogli mizi »Zakaj so podcasti tako sexy« so Saša Tenodi (podkast Surove strasti), Ratko Martinović (podcast Inkubator) in moderator Saša Cvjetovjevič, voditelj oddaje Podjetnički mindset, po prvem odmoru za kavo (okrog 11. ure) nazdravljali s pivom in med drugim razpravljali tudi o tem, zakaj je v regiji globalni trend (spet) dobil drugačno obliko. Številni podkasti regijskih ustvarjalcev, čeprav so podkasti v svoji definiciji zvočni blogi, izredno ali celo bolj priljubljeni v video obliki. »To je bila edina možnost, da smo lahko monetizirali svoj podkast. Na ta način se z oglaševalci lažje dogovoriš za umestitev produkta, brez da bi z oglasi prekinjal podkast. Pravzaprav je naš podkast zares začel obstajati šele z videom,« je povedal Martinović in dvorano nasmejal s podatkom, da njegov podkast v zvočni obliki poslušajo le vozniki tovornjakov. Beseda je nanesla tudi na vprašanje, zakaj so podkasti postali tako priljubljeni, Vsi so se strinjali s tezo, da si lahko v podkastih nadpovprečno politično nekorekten oziroma si lahko privoščiš več, tudi vinjene sogovornike (»Več promilov, bolj bo zanimiv podkast,« se je pošalil Tenodi). Kaj pa na to pravijo oglaševalci? »Če se ne bi vedli kot se, in se z gosti pogovarjali, kot se, bi se to zagotovo poznalo na manjši gledanosti. Tega pa si oglaševalci ne želijo,« je prepričan Martinović.

Evolucija se ni začela s človeštvom in se z njim tudi ne bo končala

Slovenske barve je na okrogli mizi »Ali se moramo bati umetne inteligence« zastopal Sašo Dimitrievski (Pristop). Tema, ki smo jo še pred leti povezovali s filmom Terminator, je zašla v praktično vse pore življenja. In kot so tekom pogovora poudarili moderatorka Hajdi Ćenan, direktorica družbe Airtel, in sogovorniki Marko Lukičić, direktor tehnološkega podjetja Acquaint, profesor Korado Korlević, o njej vemo premalo. »Računalnik ne zna misliti. Lahko le računa, zato mu rečemo računalnik. Človeški možgani imajo strukturo, da mislijo, in misli tudi razvijajo. Imajo kakih 20 konceptov, med katerimi so inteligenca, čustva in spomin. Del tega smo »vzeli« in dali naziv umetna inteligenca. Podobno kot orodja pomagajo orodja pomagajo inženirjem pri doseganju ciljev, je tudi umetna inteligenca le orodje. Dajemo ji človeške lastnosti, čeprav ni človek. Še vedno smo zelo na začetku pri razvoju,« je povedal Lukičić. Zato lahko za zdaj človeka računalnik le imitira. Po drugi strani je Korlević prepričan, da je pri vprašanju umetne inteligence pomembno zavedanje, ali je človek sposoben ceniti koga, ki je inteligentnejši od koga. »Ne vem kako je drugod po svetu, ampak na Hrvaškem sovražimo pametne ljudi. Samo poglejte v šole, najpametnejši v razredu niso priljubljeni. Ravno nasprotno, vsi jih sovražijo,« je dvorano nasmejal Korlević. Dimitrievski ga je nato vprašal, če je mar človek (na ravni posameznika) sploh sposoben nekomu priznati, da je pametnejši od njega. »Že če pogledamo v znanstveno sfero, preprosto moraš biti pripravljen spremeniti razmišljanje. Moraš si priznati, da je imel nekdo v tem trenutku prav, tudi če si še tako ljubosumen. To priznanje in navsezadnje spremljajoče ljubosumje je tudi osnova kreativnosti,« je prepričan. Za konec je Lukičić podal še dejstvo, ki jo marsikdaj pozabimo: »Ljudje smo prepričani, da se je evolucija začela in se bo tudi končala s človekom. V resnici je človeštvo le drobec. Življenje se lahko nadaljuje brez nas.«