Gledanje v zaslone še vedno požira ure našega dneva. Še vedno premika denar, politiko, trende, jezo, zavist in dopamin. Facebook ni mrtev, Instagram ni izginil, TikTok ni končal svoje zgodbe. Samo feed ni več nujno glavni vmesnik med človekom in svetom. Družbena omrežja so vsakdanje življenje spremenila v teater. Kava je dobila kader. Koncert story. Otrok objavo. Mnenje moralni branding. Tako je iz ega nastal profil, iz profila medij, iz človeka podatkovna farma. To je bila velika kulturna inovacija.
Družbena omrežja pa niso vstopala samo v našo samopodobo. Vstopala so tudi v naše misli. Le da so to počela sorazmerno javno. TikTok je bil verjetno zadnji veliki trik te dobe, in ta ni več potreboval prijateljev. Dovolj je bilo, da je ugotovil, kaj te zanima, kaj te zadrži. Manj »kaj počnejo moji ljudje«, več »česa moj živčni sistem ne more nehati gledati«. Feed je postal bolj vedenjski.
Na tej poti je YouTube zavzel posebno mesto. Platforma, ki se je ves čas pretvarjala, da je družbeno omrežje, čeprav smo jo pogosto uporabljali kot iskalnik, televizijo, učilnico in nadomestnega strokovnjaka. Tja nismo hodili samo gledat drugih ljudi. Hodili smo vprašat, kako zamenjati pipo, kateri avto kupiti, zakaj nas boli koleno, kako speči kruh in ali je naš zakon še normalen. YouTube je bil prvi veliki prostor, kjer je vsebina postala odgovor. Samo da je bilo treba odgovor še poiskati, izbrati človeka, poslušati uvod, preskočiti oglas in upati, da govori resnico.
UI je ta ovinek spremenila. Ne kot apokaliptični konec sveta in ne kot zamenjava človeka, ampak kot drugačen dogovor. Logika družbenih omrežij je govorila: pokaži se svetu v svoji najboljši luči. UI ponuja drugo pogodbo: svet ti bo razložila po tvoje. To je bistveno bolj intimna ponudba. Google smo uporabljali za iskanje. Družbena omrežja za gledanje, objavljanje, lajkanje, komentiranje in primerjanje. UI pa uporabljamo za oblikovanje misli. Vanjo odlagamo osnutke odločitev, neprijetne maile, nakupne dileme, argumente, povzetke in vprašanja, ki jih človeku morda ne bi zastavili. Poleg informacij nam pomaga sestaviti različico tega, kar bomo čez nekaj minut imenovali svoje mnenje.
Ko narcizem postane zanimiv ...
Zato je obrat tako velik. Ne, ker bi bila UI nujno nevarnejša od prejšnjih tehnologij, ampak ker množično vstopa v prostor, ki je bil dolgo videti zaseben. Med občutek in končno odločitev. Pri družbenih omrežjih smo vsaj približno vedeli, kaj počnemo. Dopovedovali smo svetu, kdo smo ali vsaj kdo bi radi bili. Objavljali smo dokaz, da živimo. Da jemo dobro. Da smo nekje bili. Da imamo odnos do sveta. Da nismo samo tiho prisotni, ampak obstajamo na način, ki ga je mogoče videti. Tako kot vsi drugi. Pri UI je navzven manj jasno, kaj pravzaprav počnemo. Prosimo jo za osnutek e-pošte, pa v resnici testiramo ton odnosa. Prosimo jo za povzetek, pa ji prepustimo prvo interpretacijo. Vprašamo jo, katera možnost je boljša, pa si že vnaprej pripravljamo odločitev. Prosimo jo za argumente, pa včasih samo iščemo elegantnejšo različico tega, kar smo že hoteli misliti.
Tu narcizem postane zanimiv. Ne govorim o diagnozi, ampak o kulturni navadi, da je lastni jaz postavljen za glavni filter relevantnosti. Nikogar ni zraven. Ni objave, komentarjev ali malega gledališča samopodobe. Narcizem se ne kaže več samo kot želja, da bi bili videni. Kaže se kot pričakovanje, da bo naš občutek dobil razlago in jasno legitimacijo. UI nas uči, kako naj razumemo sebe skozi sistem, ki se odziva, kot da govori samo nam. Posameznik je priključen na ogromno količino jezika, podatkov, vzorcev, navad in kulturnih usedlin, vse to pa dobi nazaj v obliki, ki se mu zdi osebna. UI v resnici govori iz kolektivnega. Uporabniku pa se pokaže kot zasebna sogovornica. Naše skupno znanje se vrne kot odgovor, ki zveni osebno. V tem je kulturni premik. Množična tehnologija se začne obnašati kot osebna razlaga. Svet ni več samo neskončen feed vsega, kar bi nas utegnilo zadržati. Postaja dialog, ki se sproti prilagaja našemu tonu, problemu in trenutnemu notranjemu položaju.
UI je del našega vsakdana
Zato bo naslednje obdobje zanimivejše od prvih let navdušenja nad UI. Seliti se je začela v vsakdan. V osebna vprašanja, male odločitve, odnose, nakupne dileme, pisanje sporočil in razlago konfliktov. V tisti prostor, kjer človek ne išče nujno informacije, ampak način, kako bi nekaj razumel. Pri družbenih omrežjih je bila valuta vidnost. Pri UI je valuta kontekst. Ne gre več samo za to, kaj objaviš, ampak kaj zaupaš. Kaj vprašaš. Česa te je sram. Kaj te zanima ob dveh zjutraj. Katere odločitve ne moreš sprejeti in kateri strah bi rad preoblekel v racionalen argument.
Po podatkih OpenAI-ja je imel ChatGPT februarja 2026 več kot 900 milijonov tedensko aktivnih uporabnikov in več kot 50 milijonov potrošniških naročnikov. Še bolj poveden je premik v rabi. Raziskava potrošniške uporabe ChatGPT-ja je pokazala, da je delež sporočil, ki niso povezana z delom, med junijem 2024 in junijem 2025 zrasel s 53 na 73 odstotkov.
To ne pomeni, da večina ljudi umetno inteligenco uporablja kot terapevta ali spovednika. Ne uporablja je. Velik del neslužbene rabe je precej bolj vsakdanji. Praktični nasveti, iskanje informacij, pisanje, učenje in pomoč pri drobnih opravilih. Toda prav ta banalnost je pomembna. UI se ni preselila samo v pisarne, briefinge in preglednice. Preselila se je med recept, nakup, neprijeten odgovor, načrt poti in vprašanje, ki bi ga še včeraj vtipkali v Google. To še ne pomeni, da je postala zaupnica, učiteljica, strateginja, prijateljica ali guru. Pomeni pa, da ji ljudje zaupajo vprašanja, ki jih prej niso nujno zaupali javnosti. Ne več samo, kaj naj napišem, da bom zvenel prav. Ampak tudi, kaj naj naredim, kako naj to razumem, ali pretiravam, ali naj odidem, kupim, verjamem ali odpustim.
Marketing je dolgo izdeloval eno dovolj močno fantazijo za milijone ljudi. UI bo iz iste znamke izdelovala milijone zasebnih razlag. Znamka je bila nekoč skupna zgodba. Zdaj lahko postane sproti sestavljena uporabnost: nekaj drugega za lastnika psa, nekaj drugega za mlado družino, nekaj drugega za človeka, ki sovraži hrup. Ne spreminja se samo pot do znamke. Spreminja se vprašanje, ali znamka po vseh teh prevodih sploh še ostane ista. Doba družbenih omrežij nas je učila, da moramo biti videni. Doba UI nas uči, da moramo biti razumljeni. Ali vsaj dobiti odgovor, ki je dovolj podoben razumevanju. Narcizem ni več samo želja, da nas svet gleda. Je pričakovanje, da se nam bo svet razložil po naše.
Viri:
OpenAI, 27. februar 2026: Scaling AI for everyone - več kot 900 milijonov tedensko aktivnih uporabnikov in več kot 50 milijonov potrošniških naročnikov.
OpenAI Economic Research in David Deming, 15. september 2025: How People Use ChatGPT - delež ne-službenih potrošniških sporočil je med junijem 2024 in junijem 2025 zrasel s 53 na 73 odstotkov; glavnino uporabe predstavljajo praktični nasveti, iskanje informacij in pisanje.