Skrivni dnevnik urednice brez umetne inteligence: prvi znaki odtegnitvene krize

Ponedeljek

6.45

Zbudi me zvok obvestila. Prispel je jutranji novičnik Marketing magazina. Z eno roko segam po telefonu, z drugo si mencam oči. Odprem ChatGPT. »Kakšno bo danes vreme v Ljubljani in kaj naj oblečem?«

Še preden pošljem vprašanje, se spomnim. Naš novičnik. Naš eksperiment. Naša genialna ideja, da se za en teden odpovemo umetni inteligenci.

Ups.

Zaprem ChatGPT, odprem vremensko napoved in povsem samostojno ugotovim, kaj obleči glede na današnje temperature. Bravo, Eva. Prva zmaga dneva.

This week is gonna be rough.

8.00

Pridem v pisarno. Odprem računalnik in že po ustaljeni navadi želim pregledati MM-ov jutranji radar. Mojega zvestega pomočnika, ki mi vsako jutro pripravi pregled najnovejšega dogajanja v svetu marketinga, oglaševanja, medijev, agencij, kreativnosti in tehnologije. Novice iz Slovenije in tujine, zanimive kampanje, premiki v industriji in teme, ki bi bile lahko zanimive za naše bralce. Vse lepo na enem mestu.

Ah, ja. Teden brez UI.

Odprem spletne strani tujih medijev in začnem brskati. Tako kot nekoč. V dobrih starih časih. Preden sem postala razvajena urednica z digitalnim pomočnikom.

Medtem se spomnim, da se je v mojem e-poštnem nabiralniku nabralo kar nekaj sporočil. Odprem UI asistenta. »Poglej, katere taske imam še odprte, komu nisem odgovorila in kaj bi morala danes nujno urediti.«

Ne, Eva. Ne.

UGH.

Nekoliko pozneje

Čas je za prvi članek. Napišem ga, preberem in že skoraj samodejno odprem novo okno. »Preglej besedilo za slovnične, jezikovne, pravopisne in slogovne napake.«

O, za božjo voljo.

Odprem Besano. Berem. Popravljam. Razmišljam, ali pred »ki« res potrebujem vejico. Seveda jo. Mislim. Preverim še enkrat.

Naslednji članek. Tokrat imam pripravljene fotografije, iz katerih bi rada naredila kolaž. Običajno bi jih naložila v ChatGPT, mu povedala, kako želim, da jih razporedi, in ga prosila, naj spotoma še malo popravi barve.

Fuck this shit.

Odprem Canvo.

Here we fucking go. I'll do it myself.

Ugotovim, da pravzaprav še vedno znam premikati fotografije in popravljati barve. Kdo bi si mislil.

Preostanek delovnega dne mine brez večjih izgredov. Nekajkrat se sicer zalotim, da bi najraje nekaj vprašala ChatGPT, ampak se pravočasno ustavim. Za zdaj še obvladujem položaj.

Na poti domov

Razmišljam, kaj bom kuhala za večerjo. Kaj imam v hladilniku? Kaj moram kupiti? Kaj bom jedla preostanek tedna?

»Chat, sestavi mi tedenski jedilnik in nakupovalni seznam. V hladilniku imam še ...«

UGHHHH.

Ne. Ne morem.

No AI for Marketing magazin this week.

Poskušam razmišljati sama. Kaj imam doma? Kaj bi jedla? Kaj sploh znam skuhati? Ugotovim, da bom za tako zahtevno operacijo potrebovala nekoliko več možganske energije, kot je imam na voljo ob koncu ponedeljka.

In potem zazvoni telefon.

Prijatelj ima sveže testenine in pesto iz Italije. Če pridem, bova skupaj kuhala.

THANK GOD FOR IRL FRIENDS.

Ne potrebujem Chata. Ne potrebujem jedilnika. Ne potrebujem nakupovalnega seznama. Ne potrebujem niti razmišljati, kaj bom jedla. Prijatelj je vse uredil namesto mene.

Hvala, prijatelj. Ne veš, kako pomembno vlogo si odigral v našem eksperimentu.

Torek

Dobro jutro, drugi dan

Ponovi vajo. Le da danes zjutraj niti ne pomislim na uredniški radar. Odprem spletne strani, pregledam novice in se lotim dela.

Na vrsti so novi oglasi. Berem, urejam, popravljam.

Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem agencijam in naročnikom, ki nam pošiljate svoje kampanje. Hkrati pa bi se rada vnaprej opravičila vsem, katerih oglasi bodo objavljeni ta teden. Če bo kje manjkala vejica, veste, zakaj.

Delam iz glave. In za zdaj mi gre presenetljivo dobro.

Dopoldne mine skoraj brez izgredov.

15.00

Čas je za pripravo jutrišnjega novičnika.

»Chat, poglej, katere članke smo objavili ta teden in katerih še nismo vključili v novičnik.«

...

ARE YOU FU**ING KIDDING ME?

Okej, Eva. Razmišljaj. Primerjaj. Saj imaš to.

Odprem uredniški koledar. Pregledam objavljene članke in prejšnje novičnike. Preverjam, kaj smo že izpostavili, kaj je izviselo in kaj bi bilo smiselno vključiti jutri.

Naredim načrt. Zadovoljna sem.

Zdaj bi bilo treba samo še zagnati avtomatizacijo, ki mi pomaga pri pripravi novičnika.

Aja.

Nope. No AI.

Odprem platformo za pripravo novičnikov in se lotim dela. Ročno.

»Eva, to si počela skoraj vsak dan od leta 2024. Znaš. Obvladaš. Samo malo si se razvadila.«

In res. Gre. Nekoliko počasneje, kot sem vajena, ampak gre.

Po službi

Prijateljica se seli. Želi si pohištvo USM Haller. Zanima jo, kje v Ljubljani bi si ga lahko ogledala.

»Chat, kje v Ljubljani prodajajo ...«

NE.

Okej. Razmišljaj. Poznaš koga, ki bi to vedel?

Seveda. Prijateljico, ki je prava enciklopedija dizajnerskega pohištva.

Pokličem jo. Odgovor dobim v približno 30 sekundah. Verjetno še prej, kot bi mi uspelo sestaviti dovolj dober prompt za ChatGPT.

Intermezzo: Če tudi vas zanima, kje v Ljubljani lahko poiščete takšno pohištvo, nam pišite na [email protected].  Zdaj, ko vem, z veseljem deliMM informacijo.

Težava rešena.

Prijateljica skoraj preseljena. Zaželi si bananin kruh v novem stanovanju.

»Chat, po katerem receptu sva že zadnjič pekla bananin kruh?«

Oh, come on.

Očitno niti receptov več ne znam poiskati brez umetne inteligence. Oziroma se jih spomniti.

Okej. Tri banane imamo. Nekaj moke. Jajca. Preostalo bomo že nekako. Po občutku. Kot so pekle naše babice. Čeprav sem skoraj prepričana, da moja bica in omi nikoli nista pekli bananinega kruha.

We'll figure it out.

Tako sta minila moja prva dva dneva brez umetne inteligence. Brez večjih žrtev, z nekaj dodatnimi minutami dela, precej notranjega preklinjanja in nepričakovano velikim številom telefonskih klicev.

Največje spoznanje? Očitno še vedno znam razmišljati s svojo glavo. Samo nekoliko preveč sem se navadila, da najprej vprašam ChatGPT.

In še nekaj. Če se bo naš eksperiment nadaljeval v tej smeri, bom konec tedna verjetno ugotovila, da ne potrebujem boljšega prompta za umetno inteligenco.

Potrebujem samo več prijateljev.

In morda recept za bananin kruh.