Certificirani za hrvaški trg

Budgeti so premajhni. UI nam bo vzela službe. Za češnjico na torti pa se še regionalni HQ-ji in z njimi del posla selijo v Zagreb. Skratka, top čas za delo v oglaševanju. Ampak namesto da ugotovimo, kdo je kriv, in hrepenimo po nekaterih (bojda nekoč) boljših časih (sem verjetno premlad, da bi razumel , kdaj so ti časi bili) , imam nekaj drugačnih predlogov.

Samo še en certifikat

Živimo v času, ko moramo vse vedeti. Kreativec danes ni več samo kreativec. Biti mora strateg, prodajalec, poznavalec UI, psihologije, trajnosti, financ in vodenja. Če se le da, mora imeti za vsako od teh stvari še certifikat.

Zato smo se pri boldu odločili, da je čas za naslednjega: certifikat za hrvaški trg.

Ne obstaja. Ga pa očitno potrebujemo.

Kužiš?

Hrvaška je zanimiv trg že zato, ker imamo Slovenci precej samozavesten občutek, da ga poznamo. Jezik razumemo. Zagreb je (slabi) dve uri stran. Vsako poletje izvedemo eno največjih spontanih migracij slovenskega prebivalstva proti hrvaški obali. Kako težko bi torej lahko bilo?

Naša izkušnja zadnjih petih let je, da so razlike majhne, ​​dokler niso. Poslovno se nam Hrvati pogosto zdijo bolj odprti. Radi sedejo za isto mizo. Stvari stečejo hitro in pogosto brez nepotrebnih kolobocij. Tudi povezovanje je bolj neposredno.

Ko smo pri neposrednosti, se to nanaša tudi na podajanje povratnih informacij. Kombinacija domačnosti in neposrednosti znanega za slovensko ušesa, vajena klasičnih »načeloma nam je všeč, a mogoče še malo pomaga«, predstavlja kar zanimivo spremembo ritma.

Včasih prija, včasih pa zbode. Ampak vsaj veš, pri čem si. Še bolj zanimiva je njihova zvestoba do lastnih blagovnih znamk. Morda bi se lahko poleg tega naučili uvažati tudi nekaj tega samozaupanja.

Pet let praktičnega izpita

Pri boldu namreč svoj neuradni izpit za hrvaški trg opravljamo že več kot pet let. V tem času smo ustvarjalne kampanje na Hrvaškem, predvsem pa postali lokalni kreativni partner hrvaškim blagovnim znamkam, ki želijo komunicirati v Sloveniji.

Eno naših najdaljših učinkovin sodelovanj je s Krašem, s katerimi smo v zadnjih letih pripravili celo vrsto sladkih kampanj. Ob tem smo ustvarjali za znamke, kot so Domaćica, Dorina, Bajadera, Frondi, Cockta in Jana, ter sodelovali s hrvaškimi vplivneži, ambasadorji in specializiranimi agencijami. Hrvaški trg zato za nas že dolgo ni trg na drugi strani meje. Je del našega vsakodnevnega posla.

Ni nam treba biti bolj hrvaški od Hrvatov

Hrvaške agencije poznajo svoj trg boljši od nas. Tako kot mi poznamo svojega boljšega od njih. In prav v tem je priložnost. Ko hrvaška ali regionalna znamka vstopi v Slovenijo, ne potrebuje samo nekoga, ki ga bo zamenjal ali prevedel nekaj besed v naslovu . Potrebuje nekoga, ki razume ljudi, medije, vplive, produkcijo, lokalne posebnosti in vse tiste malenkosti, zaradi katerih lahko ista ideja na dveh trgih živi nekoliko drugače. Mi jim ne prodajamo njihovega trga. Pomagamo jim razumeti našega. In če lahko ob tem skupaj ustvarimo še kaj za njihovega, toliko bolje.

Meje smo podrli. Kaj pa zdaj?

Ko začneš delati s hrvaškimi ekipami, precej hitro postane manj zanimivo vprašanje, kdo koga jemlje posel. Če se HQ-ji selijo v Zagreb, lahko slovenske agencije zapremo vase in razpravljamo, kaj vse to pomeni za naš trg. Lahko pa zgradimo boljše odnose z Zagrebom. Če hrvaške znamke prihajajo v Slovenijo, jim lahko pomagamo tukaj in obratno.

Vse spremembe, ki jih trenutno doživlja naš posel, zato po mojem mnenju kličejo predvsem po več povezavah. Med agencijami, produkcijami, ustvarjalci, mediji, znamkami in ljudmi iz Ljubljane, Zagreba, Beograda, Sarajeva in širše. Na meji med Slovenijo in Hrvaško že nekaj časa ne kažemo več dokumentov. Lepo bi bilo, če bi nekaj te fluidnosti prenesli še v posel.

In če »dežuje« …

Slovenija je majhen trg. To je dejstvo. Prepogosto pa se obnašamo, kot da je to diagnoza. HQ-ji se bodo premikali. Proračuni se bodo spreminjali. Tehnologija bo spreminjala naše delo. Prihajajo novi igralci, novi trgi in novi načini dela. »Dežja « ne bomo ustavili z razpravo o tem, kako nas zelo motijo. Najslabše, kar lahko naredimo, je, da stojimo pod nadstreškom, moraliziramo, teoretiziramo in čakamo, da bo spet posijalo sonce. Lahko pa se naučimo plesati v njem.

Zato pri boldu certifikat za hrvaški trg zares pripravljamo. Kakšna bodo merila in kdo bo komisija, še nimamo pojma. Smo pa odprti za kafico z vsemi, ki bi nam ga pomagali razviti. Mogoče bo naslednji avstrijski. Mogoče srbski. Mogoče nekaj, kar danes sploh še nismo pomislili.