Dobro spletno mesto nikogar ne izključuje

Tea Škvarč in Tjaša Oblak

Dobro spletno mesto nikogar ne izključuje

S Teo Škvarč in Tjašo Oblak iz agencije Innovatif smo se pogovarjali o tematiki dostopnosti spletnih mest in digitalnih storitev.

Začnimo pri osnovah. Kdaj lahko za spletno mesto ali digitalno storitev zares rečemo, da je dostopna?

TŠ: Kriterij je pravzaprav zelo preprost. Vprašamo se, ali lahko človek na spletnem mestu ali v digitalni storitvi dejansko opravi to, zaradi česar jo uporablja. Ob tem imamo na eni strani tehnični vidik, pri katerem se opiramo na smernice WCAG. Gre za mednarodni standard za spletno dostopnost, ki določa, kako naj bodo vsebine in funkcionalnosti zaznavne, upravljive, razumljive in združljive s podpornimi tehnologijami.

Na drugi strani pa je uporabniška izkušnja. Recimo, da imamo spletno trgovino, kjer vse lepo deluje ob uporabi miške. Če pa nekdo, ki uporablja samo tipkovnico, ne more odpreti menija ali ne vidi, kje je trenutno fokus, zanj ta storitev v praksi ni dostopna.

Ko govorimo o dostopnosti spletnih mest, večina ljudi najprej pomisli na slepe in slabovidne, ki vsebine na neki spletni strani ne morejo prebrati. Komu vse še lahko slabo zasnovano spletno mesto v resnici predstavlja oviro?

TO: Dolgo časa se je govorilo pretežno o slepih in slabovidnih, v resnici pa je skupin, ki potrebujejo dodatne prilagoditve, veliko več. Poleg gluhih in naglušnih velja omeniti še osebe z gibalnimi in kognitivnimi omejitvami, govornimi motnjami, pa tudi starejše osebe ter osebe s kombiniranimi oviranostmi. Začasna omejitev je lahko že zlom roke.

TŠ: Slabo zasnovano spletno mesto predstavlja oviro praktično vsem, dostopnost se namreč začne že pri vprašanju, ali uporabnik razume, kaj mu stran ponuja.

Z digitalno dostopnostjo se v Innovatifu ukvarjate že več kot deset let. Kako se je v tem času spremenil odnos podjetij do dostopnosti?

Tea Škvarč

TO: Veliko naših zaposlenih ima osebno izkušnjo z uporabniki z oviranostmi – med družinskimi člani, prijatelji ali ljudmi, ki so nam blizu. Za nas to nikoli ni bil samo strokovni ali poslovni projekt. Prvo dostopno stran smo izdelali že leta 2016, to je bila spletna stran Mestne občine Ljubljana, kmalu za njo pa še GOV.SI. Že takrat je morala naša ekipa pridobiti ogromno znanja in vzpostaviti interne procese, pri čemer nam je pomagalo tudi sodelovanje z dejanskimi uporabniki, ki so izvajali testiranja dostopnosti v praksi.

Od takrat se je zavedanje naročnikov zelo izboljšalo. Danes vse javne ustanove, ki so zakonski zavezanci, vedo, da je dostopnost zanje obvezna, in jo redno vključujejo v razpisne zahteve. Gospodarski in zasebni sektor pa se tega zavedata počasneje. Njim dostopnost najlažje predstavimo kot poslovno priložnost, saj tehnično brezhibna spletna stran prinaša tudi boljše prodajne rezultate. Vpliva pa tudi na to, kako uporabniki dojemajo podjetje – ali mu je res mar za vse svoje stranke.

Katera podjetja in organizacije so danes zakonsko zavezani k zagotavljanju digitalne dostopnosti?

TŠ: Zakonske obveznosti glede dostopnosti so odvisne od organizacije, storitve in področja. V Sloveniji Zakon o dostopnosti do proizvodov in storitev za invalide (prenos Evropskega akta o dostopnosti) od 28. junija 2025 zajema ponudnike storitev za potrošnike, na primer telekomunikacije, bančništvo, e-trgovino, potniški promet, avdiovizualne medije, e-knjige in povezane proizvode (računalniki, telefoni, samopostrežni terminali ipd.).

Za javni sektor velja Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij, ki državne organe, občine in javne zavode zavezuje k skladnosti s standardom EN 301 549 in WCAG.

Pri zasebnem sektorju torej ni ključno, ali podjetje ima spletno stran, temveč kakšno storitev ponuja.

Se podjetja dostopnosti lotevajo predvsem zato, ker jo morajo zagotavljati, ali razumejo, da gre za samoumeven del kakovostne digitalne storitve in odgovorne blagovne znamke?

TŠ: Zakonodaja podjetja v prvi vrsti spodbudi, da se sploh začnejo ukvarjati z dostopnostjo. Zakon torej sproži spremembo, pravo razumevanje pa pride šele skozi empatijo in z neposrednim stikom z različnimi uporabniki.

TO: Opažamo vse večje razumevanje, da z dostopnostjo dosežemo širši krog uporabnikov in zajamemo vse ciljne skupine. Glavna motivacija podjetij za uvedbo dostopnosti je predvsem boljša uporabniška izkušnja, ki se iz fizičnega sveta prenaša tudi v digitalni svet.

Kako se dobra dostopnost pozna pri uporabniški izkušnji tudi pri ljudeh, ki nimajo trajnih oviranosti?

TŠ: Dobra dostopnost redko ostane omejena na tiste, ki jim je bila prvotno namenjena. Vzorec je tako dosleden, da ima v stroki celo svoje ime: curb-cut effect. Leta 1945 je v ameriškem mestu Kalamazoo odvetnik in vojni veteran Jack Fisher mestni komisiji predlagal, naj v pločnike vgradijo klančine za invalidske vozičke. Kalamazoo je tako dobil enega prvih tovrstnih robnikov v ZDA. Danes jih uporabljajo starši z otroškimi vozički, kolesarji, dostavljalci, torej praktično vsi. Vzorec je vedno enak: rešitev, zasnovana za majhno skupino ljudi z jasno potrebo, na koncu skoraj vedno koristi vsem.

Kaj o blagovni znamki pove spletno mesto, ki del ljudi izključuje že pri dostopu do informacij, storitve ali nakupa?

TO: Dostopna spletna stran nam je lahko v ponos. Ob tem moram poudariti, da dostopnost ne pomeni, da mora biti stran dolgočasna, neinovativna ali brez značaja. Spletno mesto lahko naredimo popolnoma dostopno tudi, ko je dizajn izstopajoč, sodoben ali igriv.

TŠ: Zame je odgovor odvisen od tega, za kakšno storitev gre. Pri storitvah, s katerimi ljudje urejajo vsakdanje stvari, kot so eUprava, eDavki, banka ali zdravstveni portal, slaba dostopnost ni vprašanje ugleda, ampak dejansko izključevanje ljudi.

Pri drugih blagovnih znamkah gre lahko za izgubljeno priložnost ali neposredno škodo. Osebe z oviranostmi predstavljajo ogromen, slabo izkoriščen trg. Disability:IN in AIR sta letos ocenila njihovo tržno moč v ZDA na 675 milijard dolarjev. Škoda pa nastaja tudi neposredno. Novembra 2025 so združenja ApiDV in Droit Pluriel sprožila sodne postopke proti štirim trgovskim verigam: Auchan, Carrefour, E.Leclerc in Picard, ker jim spletne strani niso omogočale samostojnega nakupa živil.

Katere napake pri pregledih spletnih mest srečujete najpogosteje? So težave večinoma tehnične, oblikovalske ali nastanejo pri pripravi vsebin?

TŠ: V praksi vidim, da je največ napak tam, kjer posamezne stroke domnevajo, da je dostopnost naloga nekoga drugega. Razvijalec pričakuje, da bo za kontrast poskrbel oblikovalec, vodja projektov predpostavlja, da bo opise slik dodal urednik, ta pa niti ne ve, da je to njegova naloga.

TO: Veliko težav opažam tudi pri vsebini, morda tudi zaradi našega načina dela, saj naročniki pogosto sami vnašajo besedilo in dokumente. Res pa velja, da se nedostopna spletna stran začne že pri načrtovanju.

Dostopnost se včasih enači z dodatnimi vtičniki ali funkcijami, s katerimi lahko uporabnik poveča pisavo ali spremeni kontrast. Zakaj takšna rešitev ni dovolj?

TO: Zanimivo je, kako še vedno ostaja prisotno zmotno prepričanje, da mora programer za dostopnost le namestiti ustrezen vtičnik. Spletna stran je dostopna le, če je tehnično pravilno zasnovana, pravilno sprogramirana in če se pri razvoju upoštevajo osnovna pravila HTML-ja. Vse drugo je zgolj obliž na veliko rano.

V zadnjem času dostopnost povezujete tudi z GEO-optimizacijo. Kje se načela dostopnosti in priprave vsebin za sisteme umetne inteligence dejansko srečajo? 

Tjaša Oblak

TO: Tako GEO (optimizacija za modele generativne umetne inteligence) kot dostopnost pri tehnični izvedbi močno poudarjata dobro semantično strukturo spletnega mesta. Pri dostopnosti je pravilna uporaba semantične kode pomembna za uporabnike asistenčnih tehnologij, pri sistemih umetne inteligence pa jasna struktura in dobro označene informacije pomagajo pri razumevanju in obdelavi vsebine. Podobno velja za vsebino. Jasno strukturirano besedilo, hierarhija naslovov in razumljiv jezik so dobre prakse, ki koristijo ljudem in umetni inteligenci. 

Recimo, da podjetje ugotovi, da njihovo spletno mesto ni dovolj dostopno. Kako naj se izboljšav lotijo sistematično? Kdo mora biti v proces vključen in kako poskrbeti, da dostopnost ne ostane enkratna tehnična naloga?

TŠ: Sistematičen pristop se pri meni vedno začne s presojo z avtomatiziranim orodjem. Ta hitro izpiše tehnične napake, ki jih je mogoče zaznati brez konteksta: prešibek kontrast, manjkajoče oznake, prazne povezave. To pa še zdaleč ni dovolj. Ključno je ročno testiranje – premikanje po strani s tipkovnico, poslušanje z bralnikom zaslona in vpogled v kodo. Pri večjih spletnih mestih je to podobno sanaciji stare hiše, kjer, dokler ne odpreš zidov, ne veš, ali gre za popravilo ometa ali zamenjavo inštalacije.

TO: Ja, pogosto je najboljša izbira celovita prenova spletnega mesta. Pri izdelavi spletnih strani je potrebno na dostopnost misliti že od samega začetka: od prve faze načrtovanja, preko oblikovanja in programiranja, tako na backend kot na frontend delu, pa vse do pisanja in vnosa vsebin. Izvajalci moramo stalno skrbeti za izobraževanje interne ekipe.

TŠ: In v testiranje vključiti uporabnike z različnimi oblikami oviranosti.

TO: Ob tej priložnosti bi omenila, da v Innovatifu, na podlagi dolgoletnih izkušenj, z veseljem svetujemo podjetjem, ki si želijo urediti dostopnost svojih spletnih mest, pa ne vedo, kje začeti.

Hvala, ker berete Marketing magazin!

Za dostop do vseh člankov vas vabimo, da se brezplačno registrirate.

Registriraj se