UI: utopija, distopija ali samo biznis?

V naši predstavi o umetni inteligenci od začetka vladata dve močni čustvi: upanje in strah. Upanje, da bo UI rešila težave: znanstvene, zdravstvene, poslovne in celotne čustvene. In strah, da nas bo presegla, nadomestila in na koncu naredila odvečne.

Dobro se spomnim ljudi, ki tako povsem resno trdijo, da je UI sentient , da ima zavest, morda celo dušo. Zaljubljali so se v svoje UI-agente in z njimi ustvarjalci popolne romance, neobremenjene z neprijetnim dejstvom, da imajo druga človeška bitja svoje potrebe, pomanjkljivosti in lastne volje. Danes se nam to zdi smešno. Ali vsaj upam, da se nam.

Izzvenela je tudi začetna evforija, da bo UI rešila vse naše zdravstvene težave. UI lahko poveže neverjetne količine podatkov in prepozna vzorce, ki jih človek morda ne bi našel. Toda zdravje je več kot popolna kemikalija. Ne pozabimo, da je včasih že sam zdravnik. Njegov pristop, izkušnje, razumevanje, empatija in dejstvo, da nas vidi kot osebo, ne kot skupek podatkov.

UI je najbolj impresiven tam, kjer je problem razmeroma mogoče dobro definirati. V aplikativni znanosti, analizi ogromnih količin podatkov, iskanju vzorcev, optimizaciji.

Veliko manj pa tam, kjer problema ni mogoče skrčiti na formulo. V komunikaciji.

Komunikacija noče biti formula. In komunikacija je v središču našega posla.

Dobra ideja ni povprečje vseh idej, ki so bile pred njo. Dobro besedilo ni najverjetnejše zaporedje besed. Dobro kreativno delo pogosto nastane prav takrat, ko nekdo naredi nekaj, česar glede na vse, kar že vemo, nima smisla narediti.

Uporabniški vmesnik je verjetno fantastičen stroj. Kreativnost pa je po drugi strani pogosto odločitev, da verjetnost ignoriramo. In tu pridemo do zanimivega paradoksa naše industrije.

Nikoli nismo toliko govorili o avtentičnosti, človečnosti, čustvenosti, kulturi in izvirnosti, hkrati pa še nikoli nismo tako hitro sprejeli tehnologij, ki nam omogočajo proizvodnjo neskončnih količin povprečnih vsebin.

Medtem smo precej hitro izgubili upanje. Strah, da nas bo UI nadomestila, pa je ostal.

Pri tem nam velikodušno pomagajo tudi sami tehnološki mogotci. Že leta nam razlagajo, da bo UI kmalu opravila skoraj vse, kar danes počnemo mi. Mi pa bomo sedeli pod drevesom, če bo kaj sploh še ostalo, neobremenjeni z delom, medtem ko bomo vsak mesec prejeli zagotovljeni dohodek. Oziroma drobtinice z mizo tehnoloških mogotcev.

Zanimivo je, kako podobni sta res utopična in distopična vizija UI. V eni nas bo UI rešila. V drugi nas bo uničila. Toda obe sprejema isto izhodiščno predpostavko: UI je vsemogočna, njen razvoj je neustavljiv, prihodnost, ki so nam jo začrtale njene korporacije, pa neizogibna.

Morda ni.

Moč UI je danes nikoli napihnjena. V ta posel je bilo vloženega toliko denarja, energije, infrastrukture in ugleda, da morajo ljudje, ki so vanjo investirali, narediti vse, da nas naredi, da UI potrebujemo povsod.

In tu se začne pravi problem.

Ne bojim se, da bo UI postala človek. Bolj me zanima, kaj se bo zgodilo, če se bodo ljudje začeli prostovoljno odrekati stvarem, zaradi katerih smo ljudje.

Če bomo nehali pisati, ker stroj piše hitreje. Če bomo nehali risati, ker stroj riše bolje. Če nam ne bo več treba iskati prave besede, oblikovati misli, spomniti se nečesa smešnega, napisati nepopolne čestitke prijatelju ali se eno uro pogovarjati s sodelavcem, dokler ne pridemo do ideje.

Ker te stvari niso le neučinkoviti koraki na poti do rezultata. So sam proces razmišljanja. Torej način, kako se razvijamo in zorimo. Kako postajamo boljši.

Zato vprašanje za našo industrijo ni, ali naj uporabljamo UI. Seveda jo moramo. Je uporabno orodje in absurdno bi ga bilo ignorirati.

Vprašanje je: kaj bi NE smeli uporabljati?

pogovor. Razmišljanje. Pisanje. Tavanje. Iskanje ideje.

Ker je nekaj stvari vredno namenoma pustiti neučinkovite.