»Zgolj lepa oblika brez vsebine je komunikacijsko omejena«

Z avtorjem smo se pogovarjali o razstavi, ki predstavlja njegova izbrana dela in komentar nanje.

Bralci MM-a vas že dobro poznajo, pa vendar – bi lahko za začetek v nekaj stavkih opisali, kaj vse počnete?

Trenutno ustvarjam sistem grafične podobe za humanitarno organizacijo, oglaševalsko akcijo za kulturno ustanovo, letno poročilo, ovitek LP-plošče, naslovnico Objektiva, embalaže za sladolede, brošuro, manjšo celostno grafično podobo, vlogo za docenturo, nadziram izvedbo dveh embalaž didaktičnih iger ter sodelujem v strokovni komisiji na ECB v Frankfurtu glede projekta, ki zadeva evrske bankovce.

Kako bi opisali svoj oblikovalski slog?

Moja naloga je razreševanje naročnikovih komunikacijskih težav. Če bi imel lasten slog, bi me omejeval pri razponu ustreznih rešitev. Seveda imam omejitve, a lastnega sloga ne želim ter si ga interpretiram kot strokovni poraz. Slog prodam po dogovoru, ali menjam za slogo.

Katera je bila prva stvar, ki vas je pritegnila k oblikovanju? Koliko in kako je k vašim začetkom prispeval vaš oče, ki mu boste posvetili tudi prihajajočo razstavo na Ljubljanskem gradu?

Pri letu in pol sem se na mamino presenečenje naučil prepoznavati črke. Zatem sem jih risal po zraku, jih sestavljal iz barvic, kdaj tudi iz krompirjevih cmokov. Mislim, da je bil to moj prvi angažma glede oblikovanja (glasen smeh).

Oče je bil industrijski oblikovalec avtomobilov, a tega mu ni nihče povedal. Zame je v Iskri porezkal 242 takšnih igrač in še vedno jih imam 241. Sam je vozil bolho (Polski Fiat 126, op. p.), zato sem že kot otrok to dojemal kot njegov svojevrstni eskapizem. Živeli smo ločeno. Čeravno so bile igrače namenjene meni, so ostajale pri njem. Tako sem sam želel.

Oče je večino življenja, do Iskrinega stečaja, rezkal kalupe za telefone in števce, brez možnosti za napredovanje. To se zgodi, ko komu partijsko knjižico zalučaš v obraz.

Zakaj ste se odločili, da boste razstavo posvetili prav njemu?

Odrasel je v trdih razmerah. Pri sedmih je izgubil očeta, ki se je iz Dachaua vrnil s hudimi posledicami, pri trinajstih letih pa še mamo za boleznijo. Z bratom ju je vzgojila starejša sestra Jožica Koder, ki sem ji posvetil razstavo v Kranju. V eni od sob razstave na Ljubljanskem gradu bodo razstavljena njegova dela. Želim, da ga svet spozna vsaj na ta način. Njega že 22 let ni več.

Mami bo posvečena naslednja razstava. Moram pa reči, da raje delam, kot razstavljam.

Kako se je vaš ustvarjalni proces razvijal čez leta? Kako ste »dozoreli« do oblikovalca, kot ste danes?

Ne vem, ali sem dozorel, imel pa sem vseskozi močan fokus na izkoristku svojih sicer redkih talentov in prispevku, ki ga lahko podam na ta način. Zelo me je zaznamovalo odraščanje s stricem Dušanom Grobovškom, ki je prvi diplomant oddelka za oblikovanje na ALUO, in nato delo z mentorji, kot je Ranko Novak.

Absolutno pa je name vplivalo tudi okolje srednje šole za oblikovanje sredi Križank, s Plečnikovo poslanico na pročelju: »Minljiv si, tvoja dela bodo tvoj spomin.« Tako zgodovinsko okolje je zagotovo ena od močnih determinant, ki te sooblikujejo. Morda prostori niso idealni, a dijaki tega nismo nikoli zaznali. Začutili pa smo odgovornost do takšnega okolja, do tega, da nekaj naredimo iz sebe ter za svet. Hkrati smo se v tistem okolju počutili varne v najbolj občutljivi fazi odraščanja in strokovnega razvoja. Saj veste, da je z izjemo narave vse oblikovano? Tudi mi smo. Brez Križank danes ne bi imeli tega pogovora.

Pravite, da je grafično oblikovanje za vas sredstvo mišljenja, komentarja in družbene aktivacije. Kdaj oz. v kakšnih situacijah najpogosteje začutite potrebo po odzivu na neki družben dogodek?

Ko se dogaja krivica ali pa otopelost v družbi.

Kako običajno poteka vaše sodelovanje z naročniki – kje najdete ravnotežje med svojo vizijo in njihovo željo?

Na začetku vzpostavimo dialog po kriteriju moči argumentov in ne argumenta moči. Veliko se pogovarjamo o vlogi in odgovornosti oblikovanja, ki je v družbi slabo skomunicirano. Njihove želje in vizija morajo biti realna odslikava osebnosti njihove organizacije. Naše delo je zgolj filter pri njenem sporočanju. Oblikovanje je obljuba. Če obljubimo preveč ali premalo, se bo naročniku vrnilo kot tisti dobro nabrušen bumerang iz Mad Maxa 2.

Kje je meja med »lepo obliko« in učinkovito komunikacijo? Kako jo prepoznate v svojem delu?

Zgolj lepa oblika brez vsebine je komunikacijsko omejena. Naš imperativ je jasnost sporočila.

Kako in od kod najraje pridobivate informacije za svoje delo? In kje najpogosteje najdete navdih?

Dogodkom najbolj sledim preko aplikacije Ground News, opozorilnikov večjih medijskih hiš, ter družbenih omrežjih. Linearni mediji niso več nosilci aktualnih novic. Pri njih vidim prihodnost predvsem v komentarju. Na televiziji pogrešam pronicljive kalibre, kot sta bila Jurij Gustinčič in Jože Hudeček. Upam, da bodo kmalu vzgojili naslednike.

Kakšen je vaš pogled na trenutno stanje grafičnega oblikovanja v Sloveniji?

Menim, da trenutno zmaguje nekakšen formalizem, poročen z manierizmom. Provokacija s formo, ki ne nosi jasnega sporočilnega izplena. Forma, ki zgolj opozarja nase, je lahko uspešen »teaser«, do cilja pa redko pripelje.

V oglaševalskih agencijah se zadnje čase pogosto izpostavljajo težave s pitchi, govori pa se o tem, da so tudi pri oblikovalcih pogosti natečaji s ponižujočimi pogoji in smešno nizkimi cenami. Bi morda podali svoj komentar na to?

Glede na to, da v nekaj takšnih natečajih sodelujejo kolegice in kolegi, ki aktivno sodelujejo v strokovnih združenjih, smo si sami krivi za takšno stanje.

Bi rekli, da je v današnjem času težje preživeti kot oblikovalec kot včasih?

Mislim, da je stroka sama sebe devalvirala. Ampak zato tudi poučujem. Tu je vpliv na prihodnost stroke največji.

Kako gledate na vlogo umetne inteligence in novih tehnologij v oblikovanju?

Pot iskanja ustrezne ideje je povezana s trpljenjem. Dlje kot zmoreš prenašati to bolečino, ko še nimaš ustrezne ideje, večjo imaš možnost po presežku. Umetna inteligenca da takojšnjo zadovoljitev, a povprečno kakovost. Izhaja že iz konglomerata obstoječega, inovacij tu ne moremo pričakovati. Takšna povprečnost je nevaren analgetik. Karl Benz ni šel hitriti konjske vprege, izumil je avtomobil. Thomas Alva Edison se ni namenil izboljšati kresilne gobe in plinske lanterne, izumil je prvo uporabno žarnico.

Če se vrneva k omenjeni razstavi – kaj lahko pričakujejo njeni obiskovalci? Ali če vprašam drugače: kaj si želite, da obiskovalec razstave »odnese s seboj«?

Oris cikličnosti polpretekle zgodovine, s samoumevnim opozorilom, da starih napak ne bi kmalu znova ponavljali. Res je, da vedno bolj sproti pozabljamo takšne negativne dogodke, zato imajo vsa dela opis, ki jih kontekstualizira. Ne želim razstave, ki bi mi bila spomenik. Jaz sem v civilu precej nerelevanten. Skozi svoje delo in širjenje obravnavanih tem pa morda lahko malo bolj merljivo prispevam k družbi.

Ali lahko za konec morda z nami delite kakšno zanimivost ali anekdoto iz ozadja katerega od vaših znanih projektov – nekaj, česar javnost ne pozna?

Veliko večino fotografij za vizualne komentarje naredim sam, saj v takšnem projektilu od projekta ni časa za zunanje sodelavce. Ena od redkih izjem je fotografija SS kravat iz afere »trenirkarji«. Tisto je fotografirala nekdanja študentka, a se ni želela podpisati, ker je komentar kritiziral stranko njenega političnega spektra. Razumel sem jo, ona pa mene. Še vedno sva prijatelja.