Kako sprejemati
Živimo v blaženosti ublažitev. Ob najmanjši telesni bolečini zavijemo v lekarno, v zavetju zabave, nadaljevank in vseh mogočih sodobnih dražljajev pa blažimo svojo tesnobo. Draž nas vabi, mi klonemo. A nato kaj hitro kolnemo, saj nas življenje spet pregan
Aljoša Bagola
Rabljen rabelj
A kot je nagrada rudarskega poklica neverjetno tovarištvo, zaupanje in medsebojna povezanost, tako je nagrada za tvorno raziskovanje sebe izdaten tovor zaupanja vase, pomirjenosti s seboj in resnične povezanosti z življenjem. Ko se enkrat odločimo, da bolečine ne več bomo imeli za rablja, čigar sekira nas nenehno sekira, ko se odločimo, da je ne bomo imeli več za mučitelja, ampak za učitelja, se nam pogled na svet nepričakovano spremeni.
Rudarimo, rovarimo
Od zavračanja, ki je terjalo toliko naših pobegov v ublažitve, se izurimo za sprejemanje. Iz sprejemanja se nato rodi spreminjanje, in takrat ne iščemo več ublažitev, ampak se usmerjamo v rast. Še vedno zavijemo v lekarno, še vedno si ogledamo najljubšo serijo, še vedno naredimo občasni »selfi« in se radostimo ob všečkih, a razlogi so zdaj popolnoma drugačni. Distrakcije niso več atrakcije, saj zdaj lahko živimo brez motenj. Razumemo svoje delovanje in smo pomirjeni z razlogi zanj. Dovolj dolgo smo namreč »rudarili« po sebi, dovolj dolgo smo rovarili, da smo osvetlili svoje prej tako strašljivo podzemlje. Kot se v pravljicah in filmih strašljivi začarani gozd, ko dobro premaga zlo, spremeni v čarobno krajino, poglejmo, kako to doseči v resničnem življenju:
1. Slabo premagamo le tako, da ga sprejmemo. V starodavni indijanski zgodbi dedek svojega vnuka razsvetli z zgodbo. Pove mu o dveh volkovih, ki bivata v nas. O belem, ki je dobrohoten, in o zlobnem črnem. Fanta zanima, kateri zmaga. Dedek odgovori, da tisti, ki ga hranimo. A če je naš prvi refleks, da bi hiteli hraniti samo dobrega, moramo kljub temu premisliti – hraniti moramo oba, saj bi izstradani sicer nenehno napadal 'prehranjevanega' in kmalu bi se spopadla na življenje in smrt. Nauk zgodbe je, da si moramo dovoliti tudi svoje temne strani in jih sprejeti kot del tega, kar smo. Včasih smo egoistični, pohlepni, zavistni, privoščljivi, ljubosumni, prestrašeni, zajedljivi in zlobni. Takrat se mogoče ne maramo preveč. Ne marati se pa ni dobro, zato poglejmo, kako ukrepati. Ko si takšni nismo všeč, si ta del sebe predstavljajmo kot užaljenega otroka v sebi, ki v nas razgraja z eno od naštetih karakteristik v ospredju. Povabimo ga bliže in ga pobožajmo po glavi. Recimo mu: »Je že v redu, ti mali pohlepnež/zavistnež/ljubosumnež/privoščljivec ... Pridi sem, da te objamem.« In rušilni vpliv bo v hipu manjši, saj smo se nahranili s sprejemanjem, naklonili smo si pozornost in predvsem »slabemu« sebi spretno vzeli krmilo našega življenja iz rok. Sprejemanje je spreminjanje.
2. Sprejemanje je anti-sabotaža. Zadnji glasbeni video Katarine Čas (v tem primeru K.A.T.) za skladbo Un bacio di Luna je izvrstna in zabavna prispodoba tega, kako se lahko različni vidiki naše osebnosti nenehno onemogočajo. Če je črni volk v nas podhranjen in zanemarjan, mora biti beli nenehno na preži. Ne more in ne sme si privoščiti niti kančka miru. Takšno obremenjenost s samimi sabo moramo zato nujno pogledati z razdalje. Ko se oddaljimo od turbulenc svojega mikrokozmosa in nase pogledamo z razdalje, si zagotovimo jasen pogled. Ko postanemo sami svoj satelit, svoja luna, lahko s tem mirnim in neobremenjenim zrenjem na svoj svet prepoznamo svoje dobre in slabe vzorce. Ko si nato dovolimo še sprejemanje tega, kar lahko vidimo, ustvarimo pogoje, kjer bosta lahko oba volkova sodelovala. Ali, če smo že pri tem – pomirjena razposajeno zaplesala ob bazenu.
3. Najprej pričakujmo, da se bomo branili. Naš prvi odziv na slabe stvari v življenju ni sprejemanje, pač pa zavračanje. Odklonilni odnos, ki bolečini za nekaj časa uspe zaloputniti vrata pred nosom, je naš prvenstveni obrambni mehanizem. A pričakovati moramo, da tega ne bo moč dolgo vzdrževati. Šele sprejemanje slabih dogodkov, slabih strani sebe in slabih strani drugih nam lahko odpre vrata okrevanju. Čeprav nemalokrat v spremstvu bolečine, potrtosti in jeze, je sprejemanje naš notranji recept za »manj je več«. Ko nekaj sprejmemo, to izgubi svoj volumen. Manj bolečine pomeni prostor za več radosti. Manj jeze pomeni prostor za več razumevanja. Manj potrtosti pomeni več prostora za upanje. Sprejemanje ni vdanost v usodo, ampak predanost napredku.
Kolumna je bila prvotno objavljena v 462. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na info@marketingmagazin.si.
Marketing magazin organizira posebni, ekskluzivni MModerni seminar z Aljošo Bagolo, ki je v celoti prilagojen oglaševalcem in komunikatorjem. V prvi vrsti bo MModerni serminar namenjen pregledu številnih Aljošinih oglaševalskih projektov, seveda pa tudi izgorelosti in smislu dela. Dogodek z naslovom »Kreativnost, prosim« bo potekal v torek, 28. januarja 2020, v ljubljanskem hotelu Intercontinental.