»Delam to, v kar verjamem, in tako, kot verjamem, da je prav«

Omenjeno priznanje, ki velja za nekakšnega »oskarja« na tem področju, potrjuje njen talent, inovativnost in neomajno predanost. Nedavno je svoj umetniški izraz prenesla v Stekleni atrij Mestne hiše v Ljubljani, kjer je predstavila razstavo »Odtis spomina/Ne tukaj in ne čisto tam«. Iskanje drugačnih ekspresij in izražanje tem sodobnega časa raziskuje tudi s svojimi študenti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer kot redna profesorica poučuje od leta 2009. Takrat je tudi zasnovala celoten študijski program za unikatno oblikovanje stekla in keramike. Skupaj s študenti raziskuje nove možnosti uporabe, izraznosti in ekspresivnih možnosti stekla, nadgrajuje tradicijo na naših tleh ter ustvarja sodobno oblikovane, okolju prijazne izdelke in izpovedno močna umetniška dela.

Osnova za nagrajeno delo Rêverie je razstava Rêverie/Tja v Križevniški cerkvi v Ljubljani, v sklopu 70. Festivala Ljubljana, leta 2022. (Foto: Jaka Babnik)

Steklo je prevladujoči medij vašega ustvarjanja. Zakaj?

Steklo mi omogoča prenos pomenov in občutenj, v tišini zmore izpovedati vso krhkost tega sveta. Uporabljam ga zaradi njegovih lastnosti in ne zato, ker ga zares poznam. Omogoča plastenje, pogled v in za, v njem se zrcalimo sami in ves svet okoli nas, v podobo zajamemo vse, kar je izza njega. Plasti se zlivajo in prelivajo, podobe deformirajo in spreminjajo glede na kot, nič ni povsem takšno, kot je, vse je neulovljivo, begotno, je ne tukaj in ne zares tam, in to zelo ustreza mojemu občutenju sveta. Steklo mi s svojimi edinstvenimi lastnostmi za te izpovedi najbolj ustreza. Je izjemen kiparski medij, a tudi izjemno zahteven, zahteva neskončno veliko časa, potrpljenja in sredstev. Poznam ga zelo dobro in obvladam tako, da lahko svoja dela povečini naredim sama, saj nihče drug v tem drugačnem mediju ne more izraziti stisk in in krhkosti sveta, kot jih vidim jaz. Sama se lotevam zelo različnih in po postopkih diametralno nasprotnih si procesov izdelav, ki niso ne nežne ne romantične, kot se včasih zdi ob pogledu na zaključeno delo. Ure, dneve in tedne vztrajam v prahu in bolečini, dokler ne dosežem tistega občutka, tiste napetosti in tiste krhkosti, ki je noben drug material ne zmore. Zato me označijo za obrtnico, za nekoga, ki dela »samo s steklom«, verjetno zato, ker se trud ne spodobi, ker ne pritiče umetniku ... Steklo zahteva vso predanost in popolno posvetitev. Ljubezen. Ampak nagradi z izrazom, ki ga ne zmore noben drug material.

Pred leti ste zasnovali industrijsko oblikovano kolekcijo Flow. Kakšen vzgib vas je vodil pri ustvarjanju kozarcev za vodo in karafe?

Ideja se je porodila pred skoraj dvajsetimi leti ob opazovanju reke Soče, iz izvira katere še vedno pijem in se zavedam, kakšen privilegij in kakšna dragocenost je to dejstvo. Želela sem ozavestititi uporabnika o potrebi za skrb za naše vire in naš planet. Ob snovanju steklenice in kozarca sem bila prepričana, da prozorno dragocenost lahko ujamem le v krhko prosojnost izjemno tankega pihanega stekla, ki s svojo formo nakazuje tok tekoče vode, hkrati pa opominja na nenehno gibanje in valovanje brez meja. Voda ima v ročno, tanko pihanem kozarcu popolnoma drugačen okus kot v industrijsko proizvedenem z debelejšimi robovi. Stekleni izdelki so trajni in na okolje nimajo škodljivega vpliva, hkrati pa ne spremenijo kakovosti vode in njenega vonja oziroma okusa.

Ko sem Flow poskušala uvesti na naš trg, sem žal naletela na popolno nerazumevanje in zavračanje. Čista pitna voda se nikomur ni zdela nič posebnega, želeli so kozarce za žganje ali svečnike in pepelnike. Set za vodo Flow je bil zasnovan leta 2008, prva serija je bila izdelana leta 2010. Protokol RS je bil prvi, ki je prepoznal pomembno sporočilnost izdelka, ko je Flow izbral za priložnost vrh pobude Tri morja leta 2019, štiri leta pozneje so ga izbrali kot darilo za predsednike držav na zasedanju OZN. Za Flow sem leta 2009 tudi prejela nagrado Red Dot Honourable Mention, leta 2019 je bil izbran med pet razstavljenih izdelkov v sekciji oblikovanja na Arte Laguna Prize v Benetkah. Na to sem zelo ponosna, četudi je trajalo dobrih deset let, da je bila sporočilna vrednost seta Flow prepoznana.

V čem ste oblikovalka in v čem umetnica?

Kot umetnica in kot oblikovalka ustvarjam zgodbe. Predmet nikoli ne nastane sam po sebi, vedno je najprej pripoved, izpoved, impresija, ki se izpiše v prepletu besed. Potem zajem svetlobe, občutka, preveden v likovne prvine. To, da sem hkrati umetnica in oblikovalka, z izobrazbo in znanjem na obeh področjih, mi omogoča preskoke in prelivanje obeh metodologij dela in pristopov. Oblikovalka v meni skrbi za sistematično analizo teme, za časovnico izvedbe, organizacijo in koordinacijo velikih projektov. Umetnica pa v delo in kreativni proces vnese poezijo. Zelo mirno plavam iz enega polja v drugo, znanja in veščine obeh področij mi pomagajo preseči to, kar je v vsakem konvencionalno in predvidljivo. Verjetno se tudi zato vedno bolj najdem v njunem presečišču, prostorskih večmedijskih intervencijah, ki zahtevajo, da vanje vstopiš in jih doživiš z vsemi čuti ter spodbudijo premik, tudi na ravni zaznavanja in doživljanja. Delam to, v kar verjamem, in tako, kot verjamem, da je prav.

Povejte mi več o intervencijah v prostoru. Kaj vam predstavlja prostor?

Bolj kot konkretni predmeti ostanejo v meni občutki doživetij v nekih prostorih, šum morja, zvok vetra, občutek, ki sem ga imela pod nogami, ko sem stopala po pesku, kaj sem takrat iskala, videla, ujela ali izpustila ... Pri vizualnih odzivih gre za osebne zgodbe, saj je naše osebno doživljanje časa, prostora in ljudi vedno povezano z vso potjo, ki smo jo prehodili pred tem, in vso, po kateri hrepenimo. Svoje postavitve vedno koncipiram glede na prostor. Preučim tloris, njegovo preteklost, kako ga zaznavam. Stopim vanj, poskušam razumeti njegovo dinamiko in postavim dramaturgijo tako pogleda kot občutenja z vsemi čuti, s celim telesom s hojo čez oziroma skozi prostor.

Leta 1998 sem naredila prve velike prostorske intervencije, v katerih sem uporabila steklo prav zaradi njegovih lastnosti. Takrat ni bila razumljena ne prostorska instalacija ne steklo v njej, ampak to počnem vse odtlej. Zame je izjemno pomembna pripoved, doživetje celotnega prostora in vsakega artefakta posebej, saj ta tam ni samo razstavljen in postavljen, ampak v odnosu z drugimi pripoveduje mojo zgodbo ali predaja občutenje gledalcu, da v njem vzbudi njegovo lastno. Z vso zavzetostjo se posvečam študiji dramaturgije prostora in vnašam vanjo izkušnjo in znanje obravnave zen vrtov kot izhodišče za dosego določenih občutenj in zavedanj v prostoru in igro pogledov, pri čemer izraznih možnosti stekla seveda ne zapostavljam. Še iščem galerijo oziroma producenta, ki bi ga to zanimalo.

Nedavna razstava Odtis spomina / Ne tukaj in ne čisto tam v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani se navdihuje po japonskih zen vrtovih. (Foto: Damjan Kocjančič)

Članek lahko v celoti preberete v Marketing magazinu april 2025, #526. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.