»S povezovanjem ljudi povečujemo svoj vpliv«

Mike Klein ima za seboj pestro poklicno pot; v rodnih ZDA jo je začel kot menedžer političnih kampanj in svetovalec, po šolanju v Londonu pa se je zaljubil v interno komuniciranje. Med pandemijo covida-19 sta se z ženo preselila na Islandijo in takrat je »iz svoje male domače pisarne« ustanovil svoje svetovalno podjetje, obenem pa se domislil pobude #WeLeadComms, katere namen je povezovati komunikatorje z vsega sveta. Na daljavo sva se s pronicljivim in kritičnim opazovalcem razmer na področju voditeljstva in strateškega komuniciranja pogovarjala o vsem, kar je v zadnjih letih, še posebej pa po pandemiji doletelo komunikatorje, o tem, zakaj se nikakor ne bi smeli bati umetne inteligence, ampak jo čim prej sprejeti kot našo novo normalnost, in zakaj so komunikatorji še vedno pogosto zgolj prenašalci sporočil – namesto da bi se postavili zase in tudi sami postali boljši voditelji.

Sicer prihajam iz Združenih držav Amerike, a v Evropi skoraj neprekinjeno živim že od leta 1996, torej slabih trideset let. Moja žena je Islandka in med pandemijo covida-19 sva se odločila, da se preseliva na Islandijo, saj je imela islandsko učiteljsko licenco. Takrat gospodarstvo ni bilo v najboljšem stanju, poleg tega pa vodi tudi turistično podjetje. Seveda med covidom-19 skoraj nihče ni potoval, zato se je Islandija takrat izkazala za najboljšo možnost za naju.

Da, zelo. Lokalni trg je izjemno omejen, zato sem moral, če sem hotel ostati poklicno relevanten, močno razširiti svojo mrežo in poskrbeti za način sodelovanja, ki ne bi bil vezan na določeno lokacijo. Takrat sem sedel v domači pisarni na Islandiji, obkrožen z ljudmi, ki med covidom-19 niso počeli prav veliko. Začel sem razmišljati, kako bi lahko počastil dosežke teh ljudi na področju komuniciranja. Tradicionalno so tovrstna priznanja nekaj redkega, podeljena le iz zelo specifičnih razlogov ali šele pozno v karieri. Zato sem se odločil, da to obrnem na glavo. Iz svoje male domače pisarne sem začel graditi mrežo WeLeadComms, zgolj z navezovanjem stikov z ljudmi. Sčasoma je pobuda začela rasti in ljudje so se ji začeli pridruževati sami od sebe. Danes so ljudje, ki jim priznavamo njihove dosežke, tudi sledilci WeLeadComms, kar pomeni, da je potencialna baza skoraj neomejena. Naše poslanstvo je povezovati in krepiti skupnost komunikatorjev, še posebej tistih, ki delujejo na področju internih komunikacij. Preko družbenih omrežij izpostavljamo komunikacijske strokovnjake po svetu, jim dajemo vidnost in omogočamo, da delijo svoje izkušnje in perspektive. Namen pobude je, da komunikatorji ne ostajajo v ozadju, temveč se prepoznajo kot voditelji z vplivom – tako znotraj organizacij kot v širši družbi.

Da se vrnem k vašem vprašanju – življenje na Islandiji me je pravzaprav prisililo, da postanem veliko bolj globalen in da se osredotočam na stvari, ki od mene ne zahtevajo fizične prisotnosti na določenem mestu.

Vsekakor obstaja velik potencial za sodelovanje s komunikacijskimi strokovnjaki zunaj Slovenije. Slovenske agencije za odnose z javnostmi se običajno zelo dobro odrežejo na mednarodnih komunikacijskih tekmovanjih, kar dokazuje, da premorejo veliko mero kreativnosti. Zgodba o slovenski kreativnosti na področju komuniciranja si zagotovo zasluži, da bi se o njej govorilo zunaj vaših meja. Sodeloval sem že z več slovenskimi komunikatorji in jih priporočal naprej – in to sodelovanje bi si želel še okrepiti. Vaši komunikatorji imajo torej že močno izhodišče, verjamem pa, da je zanje velik izziv vzdrževati mednarodne odnose. Včasih so bili aktivni v okviru Mednarodnega združenja poslovnih komunikatorjev IABC, a je to po mojih informacijah nato zatonilo. To bi bila sicer še vedno odlična izhodiščna točka. Sodelovanje z agencijami in svetovalci zunaj Slovenije je namreč ključnega pomena. Glavni izziv za slovenske strokovnjake je po mojih opažanjih, da angleščina ni njihov materni jezik, zato je dokazovanje kreativnosti na mednarodnih trgih malce večja ovira. Sam kot rojeni govorec angleščine tega problema nimam. Prav tako ne vem, ali ima Slovenija stroškovno prednost v primerjavi z drugimi trgi. Toda večja prepoznavnost Slovenije – države in komunikacijskih strokovnjakov – bi vsekakor pomagala.
Slovenijo pogosto opisujem kot skriti dragulj. Bil sem že trikrat pri vas in všeč mi je, kako ima ta mala država skoraj vse, kar ponuja Evropa. Imate obalo, imate gore in imate mesta s povsem različnimi vzdušji. Ljubljana se mi zdi kot mešanica Benetk in Prage. Piran je mediteranski, druga mesta pa me spominjajo na Avstrijo ali Nemčijo.
Morda bi lahko slovenska komunikacijska industrija prevzela projekt: promovirati Slovenijo kot neodkrito deželo, ki ima vse najboljše evropske značilnosti in zelo malo slabosti. To bi posledično dvignilo tudi ugled vaše komunikacijske industrije.

V komunikacije sem vpleten že vso svojo kariero, odkar sem diplomiral v 80. letih prejšnjega stoletja. Bi pa svojo poklicno pot lahko razdelil v tri različne faze. Ko sem še živel v ZDA, sem bil približno deset let menedžer političnih kampanj in svetovalec. Potem sem šel na poslovno šolo v London, kjer sem odkril interno komuniciranje kot poklic. Približno petnajst let sem deloval v različnih vlogah – kot svetovalec, pogodbeni sodelavec in v podjetjih – s poudarkom na internem komuniciranju.

Zdaj imam svoje podjetje, ki se še vedno močno osredotoča na interno komuniciranje, vse bolj pa tudi na strategijo in raziskave. Poleg tega urejam revijo Strategic, ki jo gradimo v globalno platformo za komunikacijsko voditeljstvo. In še vedno vodim tudi že omenjeno pobudo WeLeadComms.

Najbolj očiten pretres je zagotovo pomenil internet, ki je popolnoma preoblikoval posredovanje informacij. Ljudje nenadoma niso bili več le medijski potrošniki, temveč so sami postali medij oziroma založnik vsebin. Lahko bi rekel, da je bil to »veliki pok« v sodobnih komunikacijah.

Druga velika sprememba je bil vzpon angažiranosti zaposlenih v zgodnjih 2000-ih – ideja, da bi komunikacija lahko iz ljudi iztisnila dodatno vrednost brez dodatnega plačila. Mislim, da je ta koncept popolnoma propadel, a je več let usmerjal prakso internega komuniciranja.
In potem je tu umetna inteligenca. Ta postaja generator vsebin, posrednik pri distribuciji informacij in celo zamenjava za določene naloge. To bo imelo ogromen vpliv na vsa področja. Največje tveganje je v tem, da nekatere organizacije že zdaj vidijo komuniciranje kot razvrednoteno in bodo poskušale celotno funkcijo prenesti na umetno inteligenco. To se ne bo dobro končalo, a bodo morale skozi to fazo – delati napake, se učiti –, preden se stvari popravijo.
Tudi strategija dela je velik dejavnik sprememb. Nihalo se giblje med popolnim delom na daljavo in vračanjem v pisarne. Oboje ima sicer svoje prednosti. Vodje se morajo odločiti, ali bolj cenijo prihranke pri nepremičninah in fleksibilnejše plače, ali pa nadzor, ki ga imajo, ko so vsi sodelavci fizično prisotni. Ta razprava se bo še nadaljevala.

Če se bojite umetne inteligence, vas bo ta strah vedno zadrževal. Umetna inteligenca je tu, njen razvoj se le še pospešuje in že zdaj lahko počne veliko tega, kar delajo komunikatorji. In ljudje, za katere delate, se tega zavedajo. Zato ne boste mogli več delati na enak način ali zaračunavati enakih zneskov za naloge, ki jih UI opravi hitreje in ceneje.
Ta premik bo komuniciranje usmeril k večji kakovosti, od kakovostnejšega razmišljanja do kakovostnejše prakse; stran od gole produkcije vsebin. Praktiki odnosov z javnostmi, ki komunikacije vidijo le kot produkcijo vsebin, bodo imeli težave. Organizacije bodo eksperimentirale s »poceni rešitvami« in propadle, medtem ko se bodo pametni praktiki naučili, kako lahko UI optimizira njihovo delo in cenovno politiko.
UI ni izbira. Kako jo uporabljate, je stvar izbire, a ignorirati je ne morete. Pozitivna stran je, da lahko UI prinese prednost tistim, ki angleščine nimajo za materni jezik, saj izboljša kakovost vsebin v angleščini. Poleg tega lahko zagotovi dodaten proračun, saj ta orodja preprosto potrebujete. Pametno uporabljena UI-orodja so lahko ogromna prednost. Ključ je, da zaupate UI, da opravi stvari, ki jih zna dobro, a hkrati zaupate sebi, da jo preglasite, kadar je to potrebno.

Članek lahko v celoti preberete v tiskanem MM-u #531. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.