»Dogajanje je nujno, sicer me zlahka prevzame dolgčas«

Na prvi pogled bi lahko bila tudi igralka, saj iz nje žari eleganca Audrey Hepburn, glamuroznost Marlene Dietrich in karizmatičnost Ave Gardner. Vse tri dive bi najverjetneje tudi nosile njen nakit ali si opremile domove z njenim pohištvom, če bi Lara ustvarjala že v njihovem času.

Ko je pred leti spogledovanje s študijem igre zamenjala z odločitvijo za diplomo iz industrijskega oblikovanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, jo je ustvarjalna pot peljala v London, kjer je zaključila magisterij na Royal College of Art. Svojo blagovno znamko je začela razvijati preprosto zato, ker v Londonu ni dobila dobre službe.

Trideset let kasneje vsi njeni kosi nosijo njen prepoznaven podpis, ki je na nek način zelo organski, intuitiven in arhetipski, po drugi strani pa odrezav, drzen in futurističen. Nosilo ga je mnogo zvezdnic, a prva in »usodna« je bila južnoafriška manekenka Georgina Grenville, kasnejši supermodel, na fotografiji, ki jo je legendarni Mario Testino posnel za Vogue. Fotografija z Larinimi slušalkami je pristala na naslovnici in lahko bi rekli, da je vse ostalo zgodovina, če Lare ne bi gnala radovednost in vedoželjnost.

Oblikovanje nakita iz različnih plemenitih kovin je razširila na oblikovanje drugih modnih dodatkov, kot so torbice in šali, leta 2016 pa je ustanovila Bohinc Studio, kjer oblikuje pohištvo, notranjo opremo in okrasne predmete. V primerjavi z nekajcentimetrskimi kosi nakita, ki morajo biti nosljivi, so pohištveni kosi dimenzijsko veliko večji in narejeni iz raznolikih materialov, zato ji predstavljajo »peskovnik«, v katerem se lahko igra in raziskuje.

»Cenim kose, ki so lepo oblikovani,« naravnost pove Lara Bohinc, ki se je v zadnjem času lotila še oblikovanja keramike. Tri kose keramike bo letos prvič razstavila na prihajajočem 61. beneškem bienalu z naslovom Personal Structures. Za svoj inovativni pristop k oblikovanju je bila leta 2012 odlikovana z redom MBE (Member of the Most Excellent Order of the British Empire).

Foto: R. Reid

Letos se boste na milanskem tednu oblikovanja predstavili v okviru slovenske razstave House of Creatures v organizaciji Centra za kreativnost in Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Kaj boste razstavili?

Zasnovala sem stol Compulsion chair, kjer je en stol »obseden« z drugim in ga objema: en stol je iz aluminija, drugi iz mahagonija, kar ustvarja privlačen kontrast. Objekti kot nekakšna živa bitja me zelo zanimajo, blizu mi je zamisel kolektiva, ki vidi razstavo kot živ ekosistem odnosov med predmeti, telesi in domišljijo.

Stol Compulsion chair. Foto: R. Reid

Vrniva se na začetek, v čas, ko ste po končanem študiju na Royal College of Art začeli z lastno blagovno znamko?

Leta 1997, ko sem začenjala, je vse potekalo bolj počasi in z veliko več birokracije. Takrat sem nakit oblikovala, izdelovala, prodajala, delala piar, za vse sem poskrbela sama. Kasneje sem si lahko privoščila, da sem angažirala ljudi, ki so mi pomagali s produkcijo, ampak tudi njih je bilo potrebno voditi. Za komunikacijo smo uporabljali še faks naprave in zgolj za račune sem si morala vzeti dva do tri dni. Danes je zaradi napredne tehnologije veliko nalog, povezanih z vodenjem podjetja, bistveno olajšanih.

Kje pokažete svoje nove kose, kolekcije?

Na razstavah, sejmih, v tiskanih medijih in na družbenih omrežjih. Uporabljam kombinacijo vsega. Družbeni mediji se hranijo z dogajanjem na razstavah in sejmih, pa tudi s tem, kar je objavljeno v tiskanih medijih. Toliko je vsega, da je vidnost danes izjemno težko doseči.

Kolekcija Betsy. Foto: R. Reid

Kje vidite največje omejitve pri predstavljanju svojih del?

Po eni strani je vedno več priložnosti, saj narašča število razstavišč in sejmov, hkrati pa se vsi borimo z vidnostjo, saj poleg števila dogodkov narašča tudi število oblikovalcev. Na družbenih medijih imaš lahko več različnih profilov in veliko objav, vendar je težko doseči, da boš opažen. Pri čemer ni pomembno le število ogledov, ampak tudi, kdo te vidi. Razlika je, če te opazi 30.000 ljudi, ki te samo gledajo, ali če te opazijo trije, ki so pomembni kupci. Hkrati ne moreš stremeti zgolj po prodajnim številkam, saj gre pri pojavljanju v medijih tudi za dolgoročno grajenje svoje blagovne znamke.

V primerjavi z začetki, ko ste 80 odstotkov časa skrbeli za posel in preostalih 20 ustvarjali, ste zdaj obrnili razmerje v prid kreativi. Kako ste to dosegli?

Z menjavo panoge. Ko sem oblikovala nakit, smo prodajali velikemu številu trgovin po veleprodajni ceni. Tako imaš veliko logistike, računov in ostale birokracije. Sčasoma sem se pri nakitu naveličala produkcije vedno novih kolekcij na vsakih šest mesecev ter omejitve na telo, na nosljivost in sem želela nekaj bolj trajnostnega. Zdaj pohištvene kose, ki jih izdelujemo v omejenih serijah, prodajamo na izbranih prodajnih mestih in dražje, zato lahko z majhno ekipo naredim vse. Poslovanje se poenostavi, če iz več manjših strank preideš na manj večjih.

Zdaj torej ne delujete le kot oblikovalka, ampak tudi kot prodajna agentka?

Tudi. Prvo nadstropje svojega doma imam preoblikovano v showroom, v razstavni salon, kamor lahko stranke po predhodnem naročilu pridejo preizkusit pohištvene kose, se nanje usedejo, jih začutijo in vidijo, kako kosi delujejo v prostoru. Kako se z njimi počutijo, ali je potrebno kaj spremeniti, prilagoditi. Fizično doživetje pohištvenih kosov je pomembno. V vlogi prodajnega agenta nastopam samo za tiste kose, ki jih oblikujem za drugo blagovno znamko ali podjetje. Sodelujoča podjetja mi poleg izplačanih oblikovalskih tantiem ponudijo možnost, da jih odkupim po veleprodajni ceni in jih prodajam naprej kot trgovina na drobno. Prodajam jih, na primer, v galerijo Studiotwentyseven, ki ima sedež v New Yorku in Miamiju.

Kolekcija Anima. Foto: R. Reid

Vaši izdelki niso za vsakogar in vsakdan, zasedajo t. i. premium segment. Zanj pregovorno velja, da ohranja stabilnost kljub pretresom v svetu.

Krize vplivajo tudi na ta segment. Ko je nastopila kriza leta 2008, se je upad naročil zgodil dobesedno že isti dan. Zdaj vse svoje pohištvo proizvajam v Evropski uniji, največ na Portugalskem in v Italiji, nekaj malega pa v Sloveniji, in imam zato podjetje registrirano v Amsterdamu. Samo keramiko izdelujem v Angliji. Anglija je z evropskim prostorom še vedno zelo povezana, čeprav se morda zaradi brexita ne zdi tako. V Evropi je Anglija tudi največje tržišče za premium segment, ker pri nas živi veliko tujcev in bogatih ljudi. Sicer je moj največji trg Združene države Amerike, sledi Anglija, na tretjem mestu so države Evropske unije. Včasih je bila med mojimi najpomembnejšimi trgi še Rusija, od začetka vojne pa nič več. Tudi bogati ljudje pazijo na denar.

Kolekcija Peaches. Foto: R. Reid

Že leta živite v Londonu in pravite, da vam je od vseh vplivov, ki jih ima to kozmopolitsko mesto na vas, najljubši ta, da vas nenehno sili, da začenjate od začetka. Do katere mere je to vzpodbudno in do katere mere (pre)naporno?

To mi zelo ustreza. Vsakega projekta se lotim temeljito in ga raziščem do zadnje podrobnosti, saj me vse izjemno zanima. Ko dosežem točko, ko so mi znane že skoraj vse oblikovne možnosti, pa zanimanje nekoliko popusti in pritegne me nekaj novega. Privlačijo me različna področja, saj se rada nenehno učim. Prav to neprestano učenje se mi zdi izjemno pomembno, ker ohranja mojo radovednost živo. Ustreza mi tudi delo na več projektih hkrati, saj mi omogoča uporabo raznolikih pristopov, ki jih pri osredotočenosti na en sam projekt ne bi mogla v tolikšni meri razviti.

Vam se mora nenehno dogajati, ves čas mora biti nekaj novega?

Tako je! Dogajanje je nujno, sicer me hitro prevzame dolgčas. Sem neke vrste »večna študentka«, saj čutim stalno potrebo po učenju in odkrivanju novega. Posebej me privlači prenašanje znanja iz enega področja na drugo. Izkušnje z obdelavo kovine pri oblikovanju nakita sem denimo pozneje uspešno prenesla na oblikovanje svetil. Podobno imata oblikovanje preprog in oblazinjenega pohištva veliko skupnih izhodišč, čeprav se obrt v podrobnostih razlikuje. Prav to prehajanje med materiali, merili in pristopi se mi zdi izjemno zanimivo. V primerjavi z oblikovanjem nakita me oblikovanje pohištva bolj pritegne, saj ponuja več svobode. Omogoča stalno menjavanje materialov, od usnja in blaga do kovine in lesa. Vsak od njih prinaša svoje izzive ter nove oblikovne možnosti. Pri nakitu si zaradi njegove vezanosti na telo v večji meri omejen, medtem ko mi oblikovanje pohištva odpira širši prostor ustvarjalnega izraza.