Pisarniški rituali

In sicer rituale z bolj plemenitimi cilji – od povezovanja zaposlenih do povečevanja njihove informiranosti in zavzetosti, do ustvarjanja bolj sproščenega delovnega okolja do krepitve morale. Te prakse, ki se morda komu zdijo smešne, imajo potencialno ogromne pozitivne učinke na počutje zaposlenih in so lahko tudi učinkovit mehanizem, da zaposleni ostanejo v isti firmi.

Ljudje nismo roboti. Vsaj ne še. Zato ni nič nenavadnega, da človek ni vsak dan enako navdahnjen in motiviran za opravljanje svojega dela. V organizaciji z več ljudmi je ta nepredvidljivost toliko večja, zato ni nič čudnega, da se organizacije ves čas trudijo kako ustvariti, gojiti in vzdrževati okolja, kjer se zaposleni počutijo dobro in konsistentno dajejo vse od sebe, tako v obliki samega dela kot tudi v odnosih do drugih. Eden od bolj razširjenih načinov so tudi različni rituali, ki so nekakšen najmanjši skupni imenovalec na določeni časovni frekvenci, s katerimi podjetja ustvarjajo t. i. »organizacijsko državljanstvo«. Včasih je to zgolj jutranji 10-minutni stoječi sestanek, kjer si ljudje povedo, kaj bodo počeli v prihajajočem dnevu (kar zagotovo prepreči kakšno podvajanje dela), včasih je to srečanje vseh zaposlenih, ki lahko zastavljajo vprašanja brez ovir, spet drugič zgolj izlet na hladen pir.

Zanimivo prakso za ustvarjanje manj stresnega okolja poznajo tudi Finci. Neredko se namreč zgodi, da se sestanki med zaposlenimi odvijajo kar v njihovi najbolj znani ustanovi – savni. Menda gre za posebej častno prakso, zavrnitev vabila v savno na sestanek pa velja za grobo žalitev, zato najbrž ni nenavadno, da tam človek v službeno torbo spakira prenosnik, polnilec, slušalke in brisačo. 

Več kot čakanje na petek

Eden od večjih izzivov sodobnega dela je poiskati in vzdrževati njegov pomen. Michael Norton in Francesca Gino sta v raziskavah ugotovila, da so prav rituali tisti, ki prispevajo h krepitvi pomena dela in s tem tudi povezujejo zaposlene. Ljudje, ki ne vidijo smisla v tem, kar počnejo, so srečni zaposleni samo v petek, ker se veselijo vikenda. Analogno – ljudje, ki vidijo pomen v svojem početju, so, kot potrjujejo pretekle raziskave (glej npr. Outcomes of meaningful work, 2019), bolj motivirani, srečni in bolj produktivni. Po Nortonovih besedah imajo rituali tri (komplementarne) razsežnosti: fizične, skupnostne in psihološke. Fizični rituali se nanašajo na specifične besede ali dejanja, npr. ko posebej navdahnjeni direktor srečanje zaposlenih začne z bojnim krikom ali trikratnim udarcem po mizi; skupnostni pomenijo, da vsi prisotni to počnejo skupaj, npr. nazdravijo med seboj, ko proslavljajo nedavni poslovni uspeh, in psihološki, ko jih prevzame tisti simbolični občutek medsebojne povezanosti in pripadnosti (in pri tistih, ki ne sodelujejo, povzroči občutek, da so čudni in ne sodijo poleg).

Blefiranje do prave ljubezni

Eden od večjih izzivov pri teh ritualih je, da ne delujejo pristno, zaposlene pa zadenejo kot umetni in napihnjeni, posebej če doslej ni bilo v organizaciji nobene podobne prakse, zdaj pa se pričakuje, da bodo zaposleni vsak drugi četrtek v mesecu izvajali kolektivno katarzo, skozi katero bodo vpričo vseh šefom povedali, kaj si mislijo. A dejstvo je, da smo ljudje sugestivna bitja in v tem primeru bolj kot ne velja ameriška krilatica »Fake it ‘till you make it.« Skozi čas namreč lahko nekaj, kar se nam zdi še tako butasto, pridobi neki pomen in pripelje do tega, da se počutimo drugače glede sebe, svojih sodelavcev, dela in delovnega okolja, v katerem smo. Vztrajnost torej velja.

Ni vse za vse

Rituali so seveda lahko zelo različni, večinoma pa so jih podjetja že brez namenskega krojenja že na neki način polna. Skupna kosila, igranje namiznega nogometa, skupno obiskovanje športnih aktivnosti – stvari, ki jih ljudje počnejo organsko, nenačrtovano, po definiciji pristno. Seveda tudi na tem področju ne manjka cvetk, posebej, če se zazremo v problematiko skozi prizmo različnih kultur. V Južni Koreji, ki velja za notorično tekmovalno družbo, je za grajenje in vzdrževanje dobrih profesionalnih odnosov pomemben pogoj t. i. »odstranjevanje lažnosti«, kar prispeva k temu, da se ljudje povežejo na globlji, bolj pomenljivi način. Po domače – nehajo blefirati. V tej azijski državi to konsistentno dosegajo skozi redna srečanja, kjer osrednjo vlogo igra družbeni lubrikant številka ena – alkohol. Zanimiva, a zagotovo zelo intenzivno učinkovita izbira glede na to, da marsikomu manjka ustrezni encim za predelavo alkohola, zato si predstavljam, da na teh seansah ne ostane veliko neizrečenega. Kar je zanimivo, je to, da se delo naslednji dan nadaljuje nemoteno in brez pogovorov v kadrovski, saj je praksa namenjena vzdrževanju higiene odnosov na vseh ravneh (maligansko sproščeni pogovori potujejo tudi po hierarhiji navzgor). Deloma ta ritual poznamo tudi v lokalnem okolju – posebej blizu nam je pivski del –, ki bolj kot ne služi individualnim motivom po sprostitvi ali potešitvi žeje kot pa načrtnemu vzdrževanju intraorganizacijske harmonije. Zanimivo prakso za ustvarjanje manj stresnega okolja poznajo tudi Finci, ki jih sicer v kolektivni zavesti radi povezujemo s prekomernim popivanjem in zanič hrano. Neredko se namreč zgodi, da se sestanki med zaposlenimi odvijajo kar v njihovi najbolj znani ustanovi – savni. Menda gre za posebej častno prakso, zavrnitev vabila v savno na sestanek pa velja za grobo žalitev, zato najbrž ni nenavadno, da tam človek v službeno torbo spakira prenosnik, polnilec, slušalke in brisačo. No, ni nujno. Sestanki zaposlenih istega spola – kar koli leta 2025 to pač pomeni – se lahko odvijajo tudi v klasičnem Adamovem kostimu. Ne glede na visoko razviti wellness turizem se avtorjeva domišljija bori s predstavo, kako bi lahko to (za dihala zdravo) razgreto prakso uvedli pri nas. Upam si trditi, da bi vabilo kolega v savno nemudoma sprožilo vabilo kadrovske na prav tako razgret poslednji pogovor.

Malo denarja za potencialno veliko muzike

Še preden torej investirate v pikado ali namizni nogomet, je vredno nekaj razmisleka, kaj so realne in potencialno koristne možnosti za vašo organizacijo. Kristen Senz je v svojem prispevku Outcomes of Meaningful Work: A Meta-Analysis ponudila tri zelo prizemljene nasvete:

• Opazujte: veliko ritualov so zaposleni ustvarili in jih izvajajo že sami od sebe, v njih pa se skrivajo nepisana pravila in norme, ki jih lahko organizacije uspešno ritualizirajo;
• Vključite zaposlene: omogočanje zaposlenim, da počnejo zadeve, v katerih uživajo, skozi spodbujanje, da sami ustvarijo svoje rituale, bo gotovo bolj učinkovito kot srednje izdelane inspiracije naključnega četrtka;
• Omogočite sredstva: če zaposleni radi obredno naročajo kitajsko hrano ob petkih, naj to sem ter tja plača firma – majhen strošek, potencialno velik učinek.

Rituali sami ne bodo povzročili, da bodo po dveh rundah namiznega nogometa vsi hiperproduktivni. A skozi čas bo tisti namizni nogomet postal del vsakdanjega, večjega smisla, zakaj se vsak dan pojavimo v pisarni in damo vse od sebe.

Članek je bil prvotno objavljen v januarsko-februarski, 535./536. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na [email protected].