Bo tokenski kapital odločal o konkurenčnosti organizacij?

Kapital že dolgo ne pomeni več le denarja, premoženja ali proizvodnih sredstev. Sčasoma so se uveljavili pojmi kulturnega, socialnega, simbolnega, človeškega in intelektualnega kapitala, Satya Nadella, izvršni direktor Microsofta, pa temu seznamu dodaja še tokenski kapital.

Ime je lahko nekoliko zavajajoče, saj tokenski kapital nima povezave s kriptovalutami ali digitalnim denarjem. Kot v kolumni za Večer pojasnjuje komunikolog in profesor dr. Dejan Verčič, gre za naslednjo razvojno stopnjo znanjskega oziroma intelektualnega kapitala organizacije.

Ko shranjeno znanje postane uporabno

Intelektualni kapital zajema znanje, ki ga organizacija hrani v dokumentih, priročnikih, bazah podatkov, patentih ter izkušnjah zaposlenih. Tokenski kapital pa nastane, ko zna to znanje uporabljati tudi umetna inteligenca.

Verčič razliko ponazori s primerjavo med knjižnico in knjižničarjem. Knjižnica znanje hrani, vendar sama ne odgovarja na vprašanja. Knjižničar zna iz njega poiskati odgovor, ga povezati z novimi informacijami in uporabiti v praksi.

Podobno lahko umetna inteligenca iz dokumentov, projektov, preteklih odločitev in vsakodnevnih izkušenj organizacije pripravlja analize, išče rešitve, odgovarja na vprašanja in podpira odločanje. Znanje tako ni več le shranjeno, temveč postane dejaven del delovanja organizacije.

Človeški kapital ne postaja manj pomemben

Razvoj tokenskega kapitala ne pomeni, da ljudje postajajo odveč. Nasprotno, Verčič ob Nadellovih razmišljanjih poudarja, da bo človeški kapital v času umetne inteligence še dragocenejši.

Umetna inteligenca sama ne postavlja ciljev, ne presoja posledic svojih odločitev in ne prevzema odgovornosti. Potrebuje ljudi, ki jo usmerjajo, preverjajo in njenim rezultatom dajejo smisel. Brez človeške presoje, izkušenj in domišljije tudi najzmogljivejši modeli ne morejo ustvarjati nove vrednosti.

Razprava zato ni toliko vprašanje tekmovanja med človekom in strojem, temveč njunega sodelovanja. Umetna inteligenca ne odpravlja pomena človeškega kapitala, temveč spreminja način, kako znanje nastaja, se ohranja in uporablja.

Zaščita ne sme nadomestiti razvoja

Verčič je kritičen do poskusov omejevanja digitalizacije, pametnih naprav, družbenih omrežij in umetne inteligence, zlasti v šolstvu. Takšno ravnanje primerja z ludizmom, odporom proti strojem ob začetku industrijske revolucije.

Po njegovem mnenju ne potrebujemo manj tehnologije, temveč njeno bolj premišljeno in odgovorno uporabo. Potrebna so pravila, varovanje zasebnosti, zaščita otrok in odgovorna uporaba umetne inteligence, vendar zaščita ne bi smela postati nadomestek za razvoj.

Medtem ko drugod razmišljajo o tem, kako z umetno inteligenco ustvarjati novo vrednost, se pri nas razprava pogosto osredotoča predvsem na njeno omejevanje. To lahko še poveča tehnološki in gospodarski zaostanek za okolji, ki nove tehnologije razvijajo in dejavno uporabljajo.

Svet pospešeno gradi digitalni in tokenski kapital. Verčič zato meni, da bo v prihodnosti odločilno predvsem to, koliko svojega znanja bodo organizacije in družbe znale pretvoriti v obliko, ki jo bo lahko učinkovito uporabljala tudi umetna inteligenca.