Kako odkriti zaklad v sebi?

Beseda »življenje« se začne z zadnjo črko abecede. In čeprav se nam zdi, da se življenje začne z našim prvim vdihom, je resnica, ki si je še posebej nočemo slikati pred očmi, takšna, da se naše življenje začne ne le z zadnjo črko abecede, ampak tudi s poslednjim koitalnim vzdihljajem matere in očeta, ki sta se nas odločila spočeti. Ko so na delu mogočne sile narave, pač vse ne more biti po našem okusu.

Koitalno vs. covidalno

Ker so mogočne sile narave spet na delu – le da tokrat bolj »covidalne« kot koitalne –, spet ni nič po našem okusu. Zaprti, potrti in negotovi čakamo, da ponovno mine. Bolj kot o rojstvih, že dolgo poslušamo predvsem o smrti. Oblastniki se nemalokrat zdijo skoraj sprevrženo zadovoljni, da lahko vsak dan znova strašijo s smrtonosnostjo virusa, da neomejeno poveljujejo in svojemu »ljudstvu na pozor« poročajo o svojih sklepih. (Tako tudi o tem, da se lahko pari še naprej poročajo, a le zato, da v državi ne bo preveč nezakonskih otrok.)

Rdeča nit zakonitosti

A vse, kar nastane po zakonu vesolja, je zakonito. Zato je, roko na srce, zakonit tudi virus, s katerim narava očitno rešuje prenaseljenost planeta. Zakonit je strah, ki se nam zažira v kosti, zakonito je strmoglavljenje življenjskega stila, kjer nismo niti za trenutek znali biti pri miru. Pozabljamo, da smo premajhni, da bi se predolgo šopirili, ne da bi nam narava na neki točki pristrigla peruti. Zato nekaj ponižnosti zagotovo ne škodi.

Cepivo in cvetje

Čeprav bo cepivo kmalu teklo v potokih, pa tako hitro še ne bomo v cvetju. Vse to pa nikakor ni klic k pesimizmu, ampak priložnost za odvračanje pozornosti od zgolj zunanjega dogajanja in posvečanje naši notranjosti. Poglejmo, kako:

1. Uničenje je učenje. Krovni zakon sveta in vesolja, pred katerim si tako radi zatiskamo oči, je zakon ravnotežja. Vse teži k izenačenju, zato sile ustvarjanja vedno dohitijo sile uničenja, in obratno. Čeprav nam je grozljivo opazovati, kako se nam svet in vse, kar nam je na njem sveto, pred očmi sesuva v prah, vedimo, da bomo kmalu spet imeli priložnost ustvarjati. Vsaki smrti sledi rojstvo, za dežjem zmeraj posije sonce in tudi najtemnejšo noč razsvetli jutranja zarja. Težava je v tem, da smo v sodobnem svetu živeli v utvari, da smo se dokončno izmuznili uničenju in spremembam. Zato je čas, da jih ponovno priključimo v enačbo. Sam sem bil v to prisiljen že z izgorelostjo, in vsakega izmed nas bo strmogljavljenje v življenju zagotovo doletelo. A ko nas kaj doleti, je to z namenom, da bomo kmalu spet leteli.

2. Delo na sebi(čnosti). V zadnjih desetletjih smo veliko delali na svoji sebičnosti. Individualizem smo kovali ne le med kreposti, ampak ga pravzaprav zapovedovali. Pri tem se nam je zgodil svojevrsten paradoks – oboroženi z idejo individualizma želimo uspeh zgolj peščice izbranih tako dokončno posnemati, da o naši edinstvenosti ni več ne duha ne sluha. Ljudi bomo kmalu lahko razdelili zgolj še na peščico imitatorskih kategorij – eni bi radi bili Jobs/Musk/Bezos, drugi Jenner/Kardashian, tretji Ronaldo/Beckham/Messi, četrti pa Trump/Putin/Erdogan.

3. Veto na sveto. Narcisoidnost in razsodnost nista nikoli šli z roko v roki. Vasezagledanost sveta zato neobhodno povzroča našo »vasezaglodanost«. Grize nas, da se ne počutimo »prav«. Kako bi vendar se, če pa glodamo v svojo edinstvenost, ki z našim kopiranjem drugih pikira z neba naše izpolnjenosti. Želimo izskočiti, a se ne znamo niti odpeti, kaj šele, da bi prišli do odpiranja padala. Kot pravi psiholog Robert A. Johnson, smo v sodobnem svetu pozabili na sveto znanje – na rituale, ceremonije in vsakodnevne prakse, ki nas povežejo z našim nezavednim. Tam namreč – kot so to naši predniki veliko bolje vedeli – tiči naša neskončna energija, tam so naši notranji zavezniki, od tam črpamo svojo ustvarjalnost in življenjski zagon. Naša domišljija je tista, ki nam preko naših sanj pomaga razvozlati, kaj nam naše nezavedno sporoča in kako z njim ustvariti trajno zavezništvo za svoj napredek.
    
4. Zaklad na dnu mor(ja). Vsak izmed nas v sebi nosi zaklad, ki se ga boji izkopati, saj se tema zdi preveč strašljiva. Na dnu mor(ja) našega nezavednega nas tako čaka naše zlato in vse pošasti na poti do njega lahko premagamo. Ker nas je trenutno zunanjega sveta tako zelo strah, je to prava priložnost, da se soočimo s tistim, česar nas je bilo prej tako strah – s sabo in svojimi okostnjaki. Pri našem ravnanju nam je v bodoče namreč preostalo le dvoje: ali bo pogumno ali pa pogubno.

Kolumna je bila prvotno objavljena 474, številki Marketing magazina