Kako »krizirati«?

Ko nam življenje zada silovito bolečino, je s tem »darilom« tudi milostno, saj nas skozi nujno preobrazbo, ki ji sledi, osvobodi spon in nas, če smo njegovo sporočilo pripravljeni dojeti, usmeri na boljšo pot. To se nam ne utrne takoj in včasih lahko šele s primerne časovne razdalje izkažemo hvaležnost za težke življenjske preizkušnje. (Seveda se to ne more nanašati na čisto vse, saj so nekateri udarci usode izjemno težki in se lahko po njih ljudje komaj poberejo ali pa se sploh ne.)

A v sodobni razvajenosti s takojšnjimi ublažitvami bolečine smo hitro pripravljeni pozabiti, da je življenje opremljeno s preizkušnjami in da mu glede tega ni moč ugovarjati. Dejstvo je, da se lahko kalimo le v kalnih vodah, rastemo skozi »raztur«, se urimo v ujmah in da se po navadi na najvišje mesto zavihtimo po največjih nevihtah. Zato poglejmo pet korakov, kako krmariti skozi težka obdobja:
 

1. Postojmo, da obstojimo. Če nas težave ne odvrnejo, se nam to vrne z dobrim. Le spopasti se s težavami ne pomeni pasti. A najprej se moramo odgovorno razgledati po nastali situaciji. Če ni res potrebno, v krizi ne hitimo nikamor. Ohranimo mirno kri, ovrednotimo okoliščine in jih, okleščene na surova dejstva, poskusimo razumeti brez vpletanja čustev. Stojmo najprej tam kot lipov bog, vsrkajmo dejstva in šele nato ukrepajmo.

2. Ne dopustimo nadvlade navad. V popreproščenem pogledu smo seštevek svojih navad in dokler so naša življenja lagodna, teh navad ne preizprašujemo. Resnične potrebe uvidimo in resnične spremembe uvedemo šele, ko nam na vrata potrkajo bolezen, grožnja ali kriza. Kriza je tako velikokrat sveža kri za naš pobeg vedenju in ravnanju, ki je škodljivo in neizpolnjujoče. Čeprav v strahu zanj, v krizi življenju končno prisluhnemo in se ga začnemo oklepati. Končno prepoznamo tudi oklepaje, v katere smo se po nareku neizprašanih navad zaklepali in se odrekali spremembam. Naš rok trajanja je omejen, zato ga s spremembo navad – in s tem preoblikovanjem pogleda na življenje – spremenimo v rok rajanja.
 

3. Zavarovati ne pomeni imeti v vati. Če so nas vzgajali v vati, to pomeni, da smo v odraslosti nebogljeni že ob najmanjši življenjski praski in da smo zaradi nezmožnosti samostojnega odločanja do sveta skrajno neopredeljeni. Zato ni nenavadno, da se je mladi Siddharta Gautama, ki je pozneje postal veliki Buda, moral iztrgati iz varnega zavetja, ki mu ga je omogočalo bogastvo njegove družine, ter se odpravil spoznati svet in življenje v luči vzponov in padcev. Redki se sicer v revščino in težave pahnemo namerno, a vsi potihem čutimo, da lahko ravno in predvsem v težavah spoznamo, iz kakšnega testa smo, kot tudi to, kakšno je resnično življenje.

4. Ne odrivajmo odkrivanja. Carl Gustav Jung je pravil, da nismo tisto, kar se nam je zgodilo, ampak to, kar moramo postati. Življenje je obdobje odkrivanja, spreminjanja, izpopolnjevanja in izpolnitve. Če se spoznamo in »se dovolimo«, bo sreča zagotovo na naši strani, in tudi v svojih in nasprotjih sveta bomo kmalu uzrli izziv za preseganje in oblikovanje v višji smisel. Svet pač poganjajo nasprotja. Tako je in pika. Nasprotovati temu je zgolj slepljenje in izčrpavanje sebe. Tudi baterije, akumulatorji in magneti so vsi opremljeni z nasprotnimi poli. Le tako dobijo energijo za delovanje. Zato naj nas, če jim le znamo zoperstaviti »pluse«, poganjanjo tudi »minusi«.
 

5. Ne bezljajmo le za srečo. Naučimo se, da hlepenje po zgolj veselju hodi v zelje učenju, predanosti, reševanju težav in spoznavanju sebe. Že Aristotel je trdil, da v naravi ni nič odveč. Zato tudi na svoja čustva poglejmo skozi prizmo »neodvečnosti«. Vsa čustva, s katerimi smo opremljeni, so tu z namenom. Z njimi vzpostavljamo in ovrednotimo naše razmerje do sveta in odnosov v njem. Prizadevati si samo za prijetna čustva nas lahko pripelje v situacijo, kjer z neželenimi ne bomo znali upravljati in opraviti. Tudi ko upravičeno bentimo čez slabe stvari v življenju, to počnimo le do točke legitimnega in zdravega izražanja čustev. Ko to mejo prestopimo, namreč postanemo žrtev – žrtev okoliščin, predana v milost ali nemilost drugih in sveta, ne zavedajoč se, da smo pravzaprav le ujetniki svoje neodločnosti in nemalokrat navadne razvajenosti.

Kolumna je bila izvorno objavljena v 471. številki Marketing magazina.