Trajnost brez spreminjanja navad je le črka na papirju

Predavateljice so poudarile, da trajnost ni enkratna odločitev, temveč proces, ki zahteva ponavljanje, konsistentnost in vztrajnost. Prav sprememba vedenjskih vzorcev je tista, ki lahko dolgoročno prinese resnične rezultate. Izpostavile so, kako lahko marketing s svojo močjo vplivanja, pripovedovanja zgodb in povezovanja ljudi prispeva k temu, da trajnost postane vsakdanja praksa v podjetju.

»Zgolj informiranje o trajnostnih učinkih spremeni vedenje le pri omejenem odstotku ljudi. Zato se lahko marketing posluži pristopov vedenjske ekonomije in prikaže informacije, ki so za uporabnike bolj oprijemljive, zgodbe pove v kontekstu in s tem racionalne informacije poveže v privlačno zgodbo ter operira z majhnimi številkami, saj si jih ljudje lažje predstavljamo, ravno tako pa se lažje poistovetimo s posameznikom kot s skupino,« je nekaj konkretnih pristopov naštela Katja Trop, strokovnjakinja za trajnostne projekte.

Najbolj trajnostna podjetja besede trajnost v komunikaciji sploh ne uporabljajo

Eva Frass, marketinška strateginja, je dodala, da ni dovolj, da uporabnika naslovimo zgolj enkrat. »Zanj mora biti podjetje ali stranka nenehno prisotna, spremljati ga mora na poti in če se njegov položaj spremeni, se mora spremeniti tudi nagovor podjetja.« Ob tem je podjetjem svetovala, naj se, preden bi želeli besedo trajnost uporabiti v svoji komunikaciji, spomnijo na najbolj trajnostna podjetja, ki v komuniciranju te besede sploh ne uporabijo.

»Kaj imam jaz od tega?«

Z vidika uporabnika je edina navada, ki se jo splača spremeniti, tista, ki jo je ta pripravljen izvajati do konca življenja, pa je opozorila organizacijska psihologinja in svetovalka Sabina Đuvelek. Dodala je, da se posameznik pri tem vedno vpraša: »Kaj imam jaz od tega?«, zato je na začetku spreminjanja navad priročno, da je postavljen sistem nagrajevanja. Ta pozneje v procesu ni več tako pomemben, saj že vzpostavljena nova navada prinese zadovoljstvo.

Moderatorka in članica upravnega odbora DMS Maruša Grah je zaključila z mislijo, da se trajnost ne sliši privlačno, navade pa je težko spreminjati ali celo vzpostavljati nove. Ko jih že spreminjamo, pa kot spodbuda delujejo tako kazni kot nagrade.