Tudi princeske hodijo v hribe

Med uspešnejšimi in najbolj prepoznavnimi pri nas je blagovna znamka Alpine Princess, ki jo je pred tremi leti ustanovila Sandra Šuc.

Sandra Šuc pravi, da je že v študentskih letih vedno občudovala tiste, ki so se podajali na samostojno podjetniško pot, ni pa si predstavljala, da bo nekoč tudi sama med njimi. Svoje prve delovne izkušnje je nabirala v velikih korporacijah, kjer je ugotovila, da se za njen okus stvari prepočasi premikajo in da nima toliko vpliva na poslovanje, kot si ga želi. Zato je poskusila delati v manjšem podjetju, kjer pa je kmalu prišla do podobne ugotovitve. »Podjetniška žilica med drugim pomeni tudi to, da imaš močno predstavo, kaj je treba narediti in na kakšen način. Če v nečem ne vidiš smisla, se težko motiviraš. V tem opisu sem se zagotovo našla in takrat mi je postalo jasno, da bom težko našla svojo idealno službo in da me najbolj motivira to, da grem na svoje, da stvari naredim na svoj način,« pripoveduje.

Idejo o lastni blagovni znamki je imela že kar nekaj časa, prvi model pajkic pa je ob redni službi razvijala skoraj eno leto. Nekaj mesecev po predstavitvi Alpine Princess je pustila redno službo in se znamki stoodstotno predala. Prvo leto je bila sama, potem se ji je pridružila soustanoviteljica Manca Polovšak, zdaj pa jih je v ekipi že pet.

»Če že, sem 'alpska princeska'«

Poslovno idejo je dobila, ko je med pohodi v hribe ugotovila, da jo pohodniške hlače ovirajo, poleg tega pa ji tudi vizualno niso bile všeč. Zato je vedno pogosteje hodila v hribe v pajkicah in opazila je, da jo veliko pohodnic sprašuje, katere pajkice nosi in kje najde takšne, ki se v hribih ne strgajo. Ker tudi sama ni imela takšnih, se je odločila, da jih poskusi trgu ponuditi sama. »Tako se je začela zgodba Alpine Princess. Večina podobnih znamk začne tako, da najde dobavitelja, ki že ima nabor izdelkov, na že narejen izdelek umesti svoj logotip in ga prodaja kot lastnega. Ker pa sem pri pajkicah sama precej izbirčna, sem se odločila za drugačen pristop. Prvi vzorec pajkic sem ustvarjala skoraj eno leto, po nešteto vzorcih in popravkih pa so ugledale luč sveta prve pajkice pod blagovno znamko Alpine Princess,« pripoveduje.

In od kod ideja za ime? »Pred pohodom so me fantje vedno čakali, ko sem se odločala, katera majica sodi h katerim pajkicam, in so postajali malce neučakani. Prijatelj je komentiral, da sem kot 'princeska', na kar sem mu odgovorila, da princeske ne hodijo v hribe in da če že, sem 'alpska princeska'. Tako je nastala interna šala, ki je prišla na plan v marsikateri situaciji. Kar nekaj časa sem iskala ime za blagovno znamko, ki bi takoj dalo vedeti, kaj je naše poslanstvo, in na koncu ugotovila, da je Alpine Princess v resnici popolno ime,« pove v smehu.

Raje v hribe kot po nakupih

Kot ključna za uspeh Alpine Princess sogovornica omeni dva dejavnika: prvi je dober izdelek, saj vsak izdelek naredijo »iz nič« (kroje, izbor materialov, izbor barv) in ga med samo proizvodnjo tudi večkrat izboljšujejo glede na odzive strank. »Imamo to prednost, da imamo močno skupnost, s katero imamo zelo odprto komunikacijo. Tako hitro izvemo, katere so pomanjkljivosti izdelka oziroma kaj bi stranke želele, da je drugače, in se na to zelo hitro odzovemo,« pove Sandra Šuc.  

Drugi dejavnik je njihova skupnost oziroma vrednote, ki jih izražajo. Že od samega začetka je bil njen cilj, da bi blagovna znamka Alpine Princess povezovala ženske, ki imajo podoben življenjski slog, torej takšne, ki vikende raje preživijo v naravi kot v nakupovalnih središčih, ob tem pa vseeno želijo, da so videti dobro. »Velikokrat nam stranke pišejo, da srečajo v hribih še kakšno žensko v naših pajkicah in se ena drugi nasmehnejo in pozdravijo, kot da so del 'skritega kluba'. To je ta občutek skupnosti, ki ga želimo ustvariti in mislim, da nam kar dobro uspeva,« pravi.

»Najtežji del samostojne podjetniške poti je, da si precej osamljen«

Kot vsak podjetnik se je tudi ona soočala s kar nekaj izzivi. »Že od samega začetka je šlo marsikaj narobe. Serije z napako v tisku, z napačnim materialom, napačne barve … Situacija z epidemijo je vse skupaj še precej otežila, saj so bile vse tovarne, s katerimi sem sodelovala, več tednov zaprte. Pojavile so se težave v dobavni verigi, zamujali so materiali, cene prevoza so močno narasle ... S temi težavami se soočamo še danes. Tako da sem se znašla v situaciji, ko je bilo po izdelkih veliko povpraševanja, jaz pa sem bila brez zaloge,« opisuje stanje v času koronakrize.

Kot najtežji del samostojne podjetniške poti pa izpostavi to, da si precej osamljen: »Zelo malo je ljudi, ki razumejo, s čim se soočaš, zato raje ne deliš svojih težav z drugimi. Precej je pomagalo, ko se je ekipi pridružila Manca, hkrati pa imam partnerja, ki je tudi sam podjetnik in razume občutke, ki jih prinaša podjetništvo, tako dobre kot tudi slabe. Najlepši del pa je zagotovo to, da sem sama svoj šef. Veliko ljudi to narobe interpretira, češ da si svoboden pri svojem delavniku in imaš veliko več prostega časa. V resnici je prav nasprotno – delaš dvakrat več in tudi v prostem času nikoli ne odmisliš službe. Je pa to, da sam sebi postavljaš cilje, si odgovoren za svoje rezultate in hitro vidiš rezultate svojega dela, nekaj, kar meni predstavlja ogromno motivacijo in temu se ne bi več odpovedala,« pravi.

V treh letih podjetništva se je naučila več kot v vseh letih zaposlitve pred tem in po njenih besedah je ena od najpomembnejših stvari, ki se jih naučiš kot podjetnik, sprejemanje odločitev – velikokrat se boš narobe odločil, ampak je slaba odločitev, iz katere se nekaj naučiš, vedno boljša kot neodločnost.

Prispevek je bil izvorno objavljen v majski izdaji revije SaMMozavestno.