Marko Cvjetićanin: »Fanfara je marketinški svet v malem«

»Fanfara je marketinški svet v malem,« je ob začetku 19. študentske marketinške konference v ljubljanski Odiseji dejal Marko Cvjetićanin, vodja letošnje Fanfare. Svoj nagovor je začel z dvema željama. Prva je bila, da bi jim bili danes naklonjeni bogovi tehnike, da bi bil vsak GIF na svojem mestu, da bi se predvajali vsi videoposnetki in da bi delovali vsi mikrofoni. Druga želja pa je bila namenjena profesorjem na fakultetah, s katerih prihajajo obiskovalci Fanfare. »Da bi danes profesorji čim manj preverjali prisotnost,« je dejal in nasmejal občinstvo.

Za rekordno Fanfaro stoji 30 študentov

Organizacijo konference je primerjal s pisanjem izpita, pri katerem veš, da se bo nekje zataknilo, ne veš pa natančno, kje. Napake so po njegovih besedah neizogiben del procesa, pomembno pa je, da imaš ob sebi ljudi, na katere se lahko zaneseš.

Kot vodja se je letos počutil, kot bi bil rojen pod srečno zvezdo. Ob sebi je namreč imel ekipo, ki je na vprašanje »Si upaš?«, letošnje geslo Fanfare, vedno odgovorila pritrdilno in to potrdila tudi z dejanji.

Letošnja Fanfara je po njegovih besedah podrla interne rekorde tako pri prodaji vstopnic kot pri udeležbi. Zasluge za to je pripisal ekipi 30 študentov, ki so v preteklih mesecih pripravljali konferenco, in občinstvo pozval, naj jih nagradi z aplavzom.

Posebej se je zahvalil tudi Društvu za marketing Slovenije, ki je študentom omogočilo ustvarjalno svobodo. Pri tem je uporabil prispodobo platna in barv: društvo jim ni ponudilo le Fanfare kot prostora za ustvarjanje, temveč jim je prepustilo tudi odločitev, kako bodo to platno pobarvali.

Zahvalo je namenil še svojim najbližjim sodelavcem, Neži Klun, Antonelli Ožbolt, Klari Gorjup, Sandri Grlj in Oskarju Miketiču. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, je dejal, ne bi ničesar spremenil, temveč bi si želel vse skupaj še enkrat doživeti z njimi.

Kaj loči mladega od starega človeka?

Za konec se je vrnil k svoji tretji želji. Spomnil se je enega zadnjih predavanj svoje srednješolske profesorice slovenščine, ki je dijakom zastavila vprašanje: »Kakšna je razlika med mladim in starim človekom?«

Odgovor je bil preprost: upanje.

Kot je pojasnil, razlika ni zgolj v letih ali življenjskem obdobju, temveč v pripravljenosti učiti se iz preteklosti in verjeti, da lahko jutri naredimo nekaj boljšega.

Zato je obiskovalcem zaželel, da bi si čim več upali in tako čim dlje ostali mladi.