Studio Sonda: Kjer lokalna skupnost sobiva z globalnimi znamkami

O hrvaški oglaševalski sceni pravita, da je majhna, a neverjetno vzdržljiva in kreativno močna: »Hrvaška ima fenomenalne kreativce, ki z omejenimi proračuni in veliko vztrajnosti dosegajo čudeže. Naše krovno združenje HURA zelo pozitivno vpliva na razvoj standardov stroke.«

Njuna skupna profesionalna pot izvira iz skupne potrebe po izražanju, raziskovanju, pa tudi po povezovanju različnih sistemov. »Sonda se je začela kot samoiniciativen projekt, revija za poglobljeno raziskovanje zabave, kuriran informator o dogodkih in stvareh, vrednih doživetja v Istri, pozneje tudi širše, razširila se je na Kvarner, Zagreb … Bila je neke vrste platforma za kreativnost in povezovanje in ni imela strogih meja,« se spominja Sean Poropat.

To je po njegovih besedah postavilo temelje za to, kar so danes: studio, ki ne pozna delitev na »samo oblikovanje« ali »samo oglaševanje«, temveč raziskuje, se igra, hkrati pa ustvarja konkretne tržne rezultate v najrazličnejših segmentih komuniciranja in kreativnosti. Kar je bila nekoč revija, je danes njihov Kreativni center v Vižinadi, ponovno prostor za povezovanje, raziskovanje in ustvarjanje.

Ko sta skupaj ustvarjala prve številke revije Sonda, sta ugotovila, da se odlično dopolnjujeta, kar je pri njima povsem organsko in za to ne potrebujeta veliko besed. »Delitev vlog med nama je tako že od začetka zelo intuitivna in odvisna od situacije. Sean je bolj avtoriteta na področju vizualnih konceptov, jaz pa na področju besed, čeprav se na koncu vse to prepleta. Pogosto se zgodi, da sva drug drugemu najostrejša kritika, hkrati pa največja podpora,« opiše Jelena Fiškuš.

Sčasoma sta se naučila projekte razdeliti tudi glede odgovornosti in odločanja, ker sta prej izgubljala precej energije v prepirih okoli podrobnosti, ki so izhajali iz potrebe po perfekcionizmu. Zdaj te prepire eden od njiju vedno prekine.

Zasvojena s potrebo po izražanju

Kot kreativca sta si med seboj najbolj podobna v svoji potrebi po izražanju, s katero sta, tako pravita, na nek način zasvojena. »Podobna sva si tudi v pogledu na to, kaj je dobra komunikacija ali oblikovanje, razlikujeva pa se v temperamentu. Eden od naju je morda bolj nagnjen k širšemu, bolj kaotičnemu raziskovanju, drugi teži k sintezi in fokusu. A prav ta trk pri naju ustvarja najboljše rešitve,« je prepričan Sean.

»Sama menim, da sva si najbolj podobna v vrednotah, najbolj različna pa v načinih, kako prideva do cilja. Če poskusim povedati bolj slikovito, lahko rečem, da običajno na pot kreneva po povsem različnih poteh, na koncu pa skoraj vedno prispeva na isto mesto,« ga dopolni Jelena.

»Iskrenost med nama je brutalna«

Partnerja sta tako profesionalno kot zasebno, kar je po njunih besedah velika prednost, čeprav zna biti tudi izčrpljujoče. V svojem odnosu ne izgubljata časa s politično korektnostjo, ki bi jo imela z drugimi sodelavci. »Iskrenost med nama je brutalna in hitra, kar pospeši proces. Izziv je seveda, da ne smeva dopustiti, da bi ta iskrenost prerasla v konflikt. Oba sva strastna, kar je lahko dobro, lahko pa tudi nevarno,« pravita.

Jeleni je najbolj všeč, da sta drug drugemu v navdih tudi v prostem času: »Vedno pravim, da kreativnost potrebuje izpolnjeno in bogato življenje. Potovanja, razstave, koncerti, literatura, narava, hrana … vse to lahko deliva in uporabiva v pravem trenutku, kar je hkrati lepo in koristno. Velika prednost v življenju je imeti nekoga, čigar kreativni presoji lahko zelo zaupaš.«

Zanimalo nas je tudi, kje in kako ohranjata ravnotežje oz. postavljata mejo med službo in domom. »Po letih skupnega dela sva se pred kratkim dogovorila, da po 16. uri in ob koncih tedna ne govoriva o poslu. To pa ne pomeni, da ne delava vsak zase. Ideje ne prihajajo samo od osme do šestnajste ure. Pridejo, ko kuhava večerjo ali med sprehodi, pred spanjem, med druženji, potovanji, ob kakovostno preživetem času. Zdaj si le pustiva prostor za komentiranje ob času, ki je temu namenjen, tudi zato, da druga oseba ne ‘popljuva’ tvoje ‘genialne’ ideje in ti ne pokvari časa, namenjenega razvoju,« pove Jelena.

O nepokošeni travi …

Studio Sonda v Istri vodita skupaj in pravita, da je tako identiteto studia kot tudi njiju samih najbolj oblikovala lokacija. »Izolacija od hrupa zunanjega sveta nam je omogočila pogled navznoter. Prostor in dogajanje vidimo in občutimo na način, ki ima določeno distanco od vsega, je intimen. Okoli našega kreativnega centra ne kosimo trave, saj skušamo čim manj vplivati na okolje. Prav ta narava, ki nas dobesedno objema, močno vpliva na nas kot osebe, na percepcijo sveta, v katerem živimo, in s tem tudi na naše izražanje, ideje in rešitve. Danes je Sonda center kreativnosti, v katerem lokalna skupnost in globalne blagovne znamke sobivajo. Poleg tega so nam zelo pomembni raziskovanje, strateško razmišljanje in učinkovitost rezultatov,« pravita.

Foto: arhiv Studia Sonda

Sean Poropat izpostavi, da je kultura znotraj agencije hkrati družinska, a zelo profesionalna: »To je nekaj, na čemer nenehno delamo skozi delavnice, izobraževanja in procese. Želimo si, da ima vsak v ekipi svoj glas. Naš kreativni center je pravzaprav fizični dokaz te kulture, saj ni klasična pisarna, ampak odprt prostor, ki omogoča izobraževanje in izmenjavo idej.«

Od majhnih in lokalnih, do velikih in globalnih

V vseh teh letih so ustvarili številne (tudi večkrat nagrajene) projekte, pri čemer nerada naštevata svoje najljubše ali najbolj uspešne. »Prvič zato, ker se jih je nabralo res veliko, drugič pa zaradi njihovega širokega razpona. Delamo tako z majhnimi lokalnimi blagovnimi znamkami iz naše soseščine, kot tudi z velikimi globalnimi. To ravnotežje je naša velika motivacija. Čudovito je, ko uspeš manjšo blagovno znamko uspešno pozicionirati v veliko širšem prostoru od regije. Ko se mladi odločijo prevzeti posle od svojih ‘nonotov’ in nadaljevati družinsko tradicijo, ker vidijo perspektivo, ti pa jim pomagaš vse postaviti na noge in vidiš konkreten uspeh skupnega dela. Lepo pa je tudi odpotovati v svet in videti svoje delo na policah trgovin, v hotelih, na smučarskih progah,« pove Jelena.

Ponosna sta tudi na sodelovanja z blagovnimi znamkami, ki imajo pogum in vizijo, da skozi kampanje komunicirajo vrednote, v katere verjamemo tudi sami. Srce jima zaigra, ko oblikovanje ali kampanja prenehata biti samo oglaševalsko orodje in postaneta pobudnik pozitivnih sprememb v ekologiji, kulturi ali družbenih odnosih.

Ko vidita, da je neka rešitev, ki so jo zasnovali, spremenila percepcijo neke blagovne znamke ali, še pomembneje, vplivala na vedenje ljudi, na primer pri embalaži, ki spodbuja ekološko ozaveščenost, takrat vedo, da so uspeli, in to jima pomeni več kot vse prejete nagrade. Se pa tudi teh seveda razveselita, saj menita, da so nagrade potrditev stroke in veter v hrbet ekipi.

Vpogled v »kuhinjo« svetovne kreativnosti

O prejemnikih nagrad sta pogosto presojala tudi sama, ko sta kot žiranta sodelovala na različnih festivalih – Sean je bil leta 2024 tudi član žirije v Cannesu. Pravi, da mu izkušnja žiriranja daje poseben vpogled v »kuhinjo« svetovne kreativnosti. »Tako vidiš širšo sliko, prepoznaš trende, hkrati pa razumeš, da so dobri uvidi univerzalni, ne glede na proračun ali trg. In ogromno, res ogromno se naučiš,« poudari.

Po njegovem mnenju festivali še vedno pomembno vplivajo na razvoj stroke: »So merilo kakovosti in refleksija določenega trenutka v času. Čeprav jih pogosto kritizirajo, včasih zaradi zasičenosti, včasih zaradi percepcije, da se nekateri projekti ustvarjajo samo za festivale, se na koncu vedno ve, kateri festivali so pomembni. To so mesta, kjer se premikajo meje. Brez Cannesa ali lokalnih festivalov, kot so Dnevi komunikacije, bi stroka obstala v povprečju,« je prepričan.

Na vprašanje, ali je danes težje ustvariti izstopajočo idejo kot pred desetimi leti, pa pove, da je to odvisno od perspektive. »Težje je, ker je hrup neverjeten, lažje pa, ker so orodja dostopnejša. Danes mora biti ideja čistejša in bolj avtentična, da pride skozi filter zasičenosti. Ni več dovolj, da si glasen, moraš biti pomemben,« sklene.