35. SOF od otvoritve do kosila

Letošnji SOF je otvorila Jessica Claar, višja podpredsednica za tržno komuniciranje pri Mastercardu za Srednjo Evropo, ki je občinstvo nagovorila z vprašanjem, kdaj smo nazadnje s problemom sedeli dovolj dolgo, da smo do rešitve prišli sami – brez pomoči tehnologije. Opozorila je, da v svetu neskončnih možnosti največji izziv ni več ustvariti nekaj novega, temveč presoditi, kaj je sploh vredno narediti. »Ko je mogoče vse, postane presoja edina prava valuta,« je poudarila in dodala, da naj umetna inteligenca ljudi podpira, ne pa odloča namesto njih.

O vlogi umetne inteligence v kreativni industriji je spregovoril tudi britanski strokovnjak Dave Birss, ki je v predavanju The Productivity Delusion opozoril, da podjetja AI pogosto razumejo predvsem kot orodje za hitrejše in cenejše delo. Po njegovem je njena resnična vrednost drugje – v odpiranju novih načinov razmišljanja in rešitev, ki prej niso bile mogoče. Hitrost sama po sebi namreč ne sme postati merilo kakovosti idej.

Vprašanje meje med organskim umeščanjem blagovnih znamk in pretirano komercializacijo filmske zgodbe sta v predavanju Product placement: Grajenje filmskega sveta ali prostitucija odprla Aleš Pavlin in Medeja Kraševec Žnidarec. Na primeru filma Belo se pere na devetdeset sta predstavila, kako lahko sodelovanje med filmsko produkcijo in oglaševalsko industrijo omogoči večje produkcijske ambicije, a hkrati zahteva jasno razumevanje občinstva, mero in ustvarjalne meje. Film si je v slovenskih kinih ogledalo več kot 100.000 gledalcev, skupaj s televizijskimi ogledi pa je po Pavlinovih besedah dosegel več kot 300.000 ljudi.

Fabrice Plazolles je skozi zakulisje olimpijskih iger v Parizu 2024 pokazal, kako lahko velik projekt iz začetnega nezaupanja ustvari občutek povezanosti, ponosa in pripadnosti. Posebej je poudaril, da olimpijske igre niso živele le na stadionih, temveč v samem mestu, ki je postalo del izkušnje za obiskovalce, športnike in prebivalce.

V oblikovalsko drugačen svet je občinstvo popeljal David Schwen, ki je v predavanju Everything is F*ne razmišljal o tem, kako sodobno oblikovanje pogosto preveč zgladi realnost. Po njegovem najboljše ideje pogosto nastanejo tam, kjer odpove udobje. Na primerih projektov za znamki, kot sta McDonald’s in Pepsi, je pokazal, kako lahko barve, dekonstrukcija identitete in nepričakovani vizualni jeziki ustvarijo komunikacijo, ki deluje prav zato, ker ni videti kot klasičen oglas.