Umetnost iskanja ravnotežja med naravno in umetno inteligenco ter poslom

Takšen pragmatičen pogled velja ohraniti z vpeljavo umetne inteligence v večino elementov poslovanja.

Umetna inteligenca (UI) je postala ključni dejavnik v sodobnem poslovnem svetu. Njena uporaba se širi v različne sektorje, saj organizacijam omogoča optimizacijo procesov, povečanje produktivnosti zaposlenih in ustvarjanje poslovne vrednosti. V naša poslovna okolja že prodira na različne načine, pogosto nepovezane med seboj. Nekaj je zaužijemo preko programske opreme, ki se vse pogosteje hvali z značko UI. Slednja pomaga predvsem pri delu v tem programskem paketu. Potem imamo splošno dostopna orodja, kot so Googlov Gemini, Microsoftov Copilot, tudi ChatGPT še vedno deluje, kot tudi na desetine drugih orodij. Mnoga podjetja pa bodo tudi sama razvila UI-rešitve za namensko programsko opremo in aplikacije. Vse to pa je šele začetek, saj bo ta nepovezan svet različnih umetnih inteligenc, ki imajo vsaka svoj namen, moral znati sodelovati vsaj v tolikšnem obsegu, kot je nujen ob dejstvu, da smo vezni element med vsemi temi rešitvami ljudje, uporabniki. Skratka, UI je super kratica, v teoriji je bolj ali manj vse lepo, v praksi pa ni in izzivov bo še veliko, tudi zelo specifičnih, z zelo specifičnimi, tudi unikatnimi rešitvami.

Vprašanje ni ali, ampak kdaj

A vsemu temu ne bomo ušli, saj veste, kajne? Četrta industrijska revolucija se dogaja skozi integracijo digitalnih tehnologij, kot so umetna inteligenca, strojno učenje in robotika. Postajajo del poslovnega okolja, ponekod so že dokaj vpete. Pri tem ni dovolj imeti denar in znanje, da podjetja izberejo in kupijo pravo tehnologijo. Potrebno se je ukvarjati še z ljudmi, da bodo želeli in znali ustvarjati z interakcijo človeka in »stroja«, kjer bodo meje med resničnim in navideznim, umetnim, sintetičnim, vse bolj zabrisane. Včasih se vprašam, malce v šali, ali bomo čez deset let na team buildinge povabili tudi umetno inteligenco, humanoidne robote in še koga, ki nam bo postal blizu skozi vsakodnevne delovne procese.

Ampak dajmo stopiti na zavoro in pogledati osnove, dokler so še jasne. Ko govorimo o orodjih, je smotrno, da služijo poslovnemu procesu, da z njimi zaposleni ustvarimo nekaj več, bolje, hitreje. Orodja so pripomoček. Umetna inteligenca pomaga. Enako roboti. So elementi posla, niso osvajalci novih svetov. Pustimo Hollywood v svetu fantazije. Takšen pragmatičen pogled velja ohraniti z vpeljavo umetne inteligence v večino elementov poslovanja. Človek je in bo še vedno človek, UI pa njegovo orodje, s katerim bo moral sodelovati, če bo njegov delodajalec želel ostati na trgu. Izbire slednji verjetno ne bo imel, če bo želel ostati konkurenčen, zaposleni pa ohraniti svojo službo.

Če nečesa (še) ne poznamo, še ne pomeni, da nam želi slabo

Umetna inteligenca je lahko komu strašljiva, dokler je ne spozna. Neznanje, združeno z domišljijo, je lahko eksplozivna kombinacija, teorije zarot pa imajo v našem okolju vedno dovolj gnojila. Doslej smo se že navadili, da nam računalniki niso podobni in da hitro opazimo, kdaj imamo opravka z računalnikom in kdaj z ljudmi. Uporabniški vmesnik pač. Na začetku prilagojen strojem, zdaj strojem in ljudem, vse bolj ljudem. Še malo pa se bomo lahko z računalniki kar pogovarjali in bodo ti znali dojeti, kaj točno želimo, da storijo. Nismo še čisto tam, če sodimo po ravni, ki jo izkazujejo razni asistenti in klepetalni roboti. Gremo pa v pravo smer. Skratka, doslej smo se morali mi učiti, kako upravljati digitalna orodja. Spoštovali smo določeno sintakso, pravila. Vemo, kaj moramo pritisniti, če želimo ugasniti računalnik. Pa s kakšnim ukazom v Wordu doseči to in to. Zdaj pa smo končno tako daleč, da UI za silo uspešno že zmore simulirati nas, naše misli, besede in še kaj. Zato lahko razumemo, da se kdo ob stiku s tem novim svetom počuti nelagodno. A to ni ravno nujno. Gre bolj za element načrtovane uporabniške izkušnje v interakciji človek – stroj.  Izkušnjo za ljudi, da bomo zmogli lažje sprejeti in sodelovati s silicijevimi sodelavci. Umetna inteligenca, niti robotika te humanoidnosti sploh ne potrebuje za izvedbo lastnih procesov. Koristi pa, če ima potrebo po sodelovanju z ljudmi. In ker je prilagodljiva, zna se učiti, bo verjetno zmogla najti pravi okvir interakcije z vsakim zaposlenim ter mu zlesti pod kožo. Lažje je, da se UI prilagaja našim biološkim možganom kot mi njej. Vse za to, da se bomo ljudje počutili bolje in hitreje integrirali v skupno delovno okolje.

Kdo bo nadgradil naše možgane?

Veste, težko je dosegati produktivnost, če poslovno okolje ne deluje kot z maslom podmazano. Zato se kar pripravimo, da se bomo še nekaj časa morali veliko učiti. Interakcija med človekom in strojem prinaša številne izzive, ki vplivajo na učinkovitost, varnost in uporabniško izkušnjo. Če zaposleni ne bodo imeli ustreznih kompetenc, bo problem hitro občuten, UI bo le površno izkoriščena, razslojevanje v ekipah med bolj agilnimi in bolj zadržanimi člani pa hitro opazno. Pa saj to opazimo že danes, kajne? So oni, ki imajo polna usta umetne inteligence, in ti, ki jih stisne pri želodcu, kot v časih srednje šole, pred spraševanjem, ko nismo vedeli, koga bo profesor poklical pred tablo. Se vam to zdi super za sodelovanje v podjetju, med sodelavci?

Tu pa pridemo do naslednjega izziva. Logično je, da podjetja vlagajo v umetno inteligenco. Ampak v enakem, če ne celo izrazitejšem obsegu, bi morala vlagati v opolnomočenje ljudi, da bodo ta orodja res najprej vzeli za svoja, jim zaupali in v naslednjem koraku čim bolj izkoristili za dvig produktivnosti pa tudi premostitev lastnih pomanjkljivosti. Dobra UI bo znala prepoznati pomanjkljivosti posameznika in jih kompenzirati. Dobra AI bo znala tudi sodelovati z vsemi generacijami in zmanjševati razkorak med mlajšimi in zrelejšimi člani ekip ter od obeh pobrati tisto najboljše. Ampak, kako se vsega tega lotiti v praksi? Ker pišemo o umetni inteligenci, je prav, da še ona izstreli kaj koristnega. Poglejmo, kakšno rešitev nam predlaga kar umetna inteligenca sama.

Kako lahko spodbudimo ljudi, da sprejmejo AI in ga učinkovito uporabijo? Nekaj korakov najdete v MM #515, kjer lahko članek preberete v celoti.