Ali veliki jezikovni modeli uničujejo umetnost pisanja?

Veliki jezikovni modeli, kot sta ChatGPT in Claude, lahko v nekaj sekundah pripravijo članek, elektronsko sporočilo ali objavo za družbena omrežja. Toda njihova sposobnost ustvarjanja tekočih in prepričljivih besedil ima tudi drugo plat, opozarja Bryce Jenkins, ustanovitelj podjetja The Virtuous Collective.

V komentarju za Forbes Business Council poudarja, da veliki jezikovni modeli niso pisci v človeškem pomenu besede, temveč sistemi, ki na podlagi uporabnikovega navodila predvidevajo najverjetnejše zaporedje besed. Rezultat je lahko slogovno dovršen, vendar zaradi tega še ni nujno izviren ali utemeljen na resničnem avtorjevem razmisleku.

Nevarnost jezikovne monokulture

Jenkins opaža, da je vse več besedil, ki jih vsakodnevno beremo, ustvarjenih ali vsaj preoblikovanih z velikimi jezikovnimi modeli. To velja za elektronska sporočila, objave na družbenih omrežjih, članke, poslovne predstavitve in druge oblike komuniciranja.

Ker modeli delujejo na podlagi vzorcev iz velikih količin že obstoječih besedil, njihova množična uporaba po njegovem mnenju vodi v vse večjo podobnost jezika. Besedila postajajo gladka, strukturirana in predvidljiva, hkrati pa se izgubljajo posebnosti posameznih avtorjev, njihove nenavadne izbire besed, ritem in osebni način izražanja.

Jenkins to opisuje kot nevarnost svetovne monokulture, v kateri raznolike človeške glasove postopoma nadomešča slog, oblikovan po podobnih jezikovnih vzorcih.

Pisanje je tudi način razmišljanja

Jenkins opozarja, da pisanje ni zgolj fizično zapisovanje že izdelanih misli. Marsikdo šele med pisanjem ugotovi, kaj zares misli, kako bo oblikoval argument in kje so vrzeli v njegovem razumevanju.

Prvi osnutki so zato pogosto neurejeni, stavki nedokončani, argumenti pa še ne povsem jasni. Toda prav popravljanje, brisanje in ponovno oblikovanje besedila so del procesa, v katerem se razvija misel.

Ko veliki jezikovni model ta proces opravi namesto človeka, uporabnik ne prepusti orodju le oblikovanja stavkov, temveč tudi del razmišljanja, ki bi ga sicer opravil sam.

Spretnosti, ki jih ne uporabljamo, pešajo

Podobno kot druge sposobnosti je treba tudi pisanje vaditi. Jenkins meni, da se posameznik z vsakim besedilom, ki ga v celoti prepusti velikemu jezikovnemu modelu, odpove priložnosti za razvijanje lastnega izražanja in argumentiranja.

Problem zato ni le v tem, da besedilo morda ne zveni kot njegov avtor. Dolgoročno lahko začne pešati tudi sposobnost, da bi ta avtor svoje misli brez pomoči orodja sploh še jasno oblikoval.

Po Jenkinsovem mnenju se moč besedila pogosto skriva prav v naporu, ki je bil potreben za njegov nastanek. Če je besedilo s pomočjo umetne inteligence preveč izbrušeno, se lahko iz njega izgubijo dvom, iskanje in osebna izkušnja, ki zapisanim besedam dajejo težo.

Razlika med orodjem in berglo

Jenkins uporabe velikih jezikovnih modelov ne zavrača v celoti. Ključno vprašanje je, ali jih uporabljamo kot orodje, ki podpira naše delo, ali kot berglo, ki delo opravi namesto nas.

Veliki jezikovni model lahko uporabniku pomaga pri nalogah, ki jih ta že razume in bi jih znal opraviti tudi sam. Drugače pa je, kadar mu prepusti oblikovanje zamisli, argumentov in lastnega stališča.

V tem primeru rezultat morda prihrani čas, vendar avtor izpusti bistveni del ustvarjalnega procesa. Jenkins zato opozarja, da pri pisanju ni najpomembnejši le končni izdelek, temveč tudi razmišljanje, ki je bilo potrebno, da je besedilo nastalo.