bagola
Kolumne

Kako »šiziti«

Ko rečemo, da želimo postati najboljša različica sebe, smo najbliže upoštevanju mnoštva podosebnosti in energij, ki živijo v nas.

Naš jaz se nam zdi ena in ista podoba, ki jo poznamo že vse življenje in vemo, kako se je oblikovala in kaj točno od nje pričakovati. A kaj, ko to ni čisto res. V nas namreč prebiva na tisoče različic, ki so očem skrite, saj smo jih – ker se z njimi nismo bili zmožni soočiti – potlačili in pregnali iz svoje zavesti. Zato se nikar ne prenaglimo v sklepanju, da se res poznamo.

Krmar mraka

Ko nas preplavi jeza, radi rečemo: »Ne vem, kaj mi je bilo, saj nisem bil pri sebi!« Takrat naše nezavedno prevzame nadzor nad zavestjo in z nami prosto upravljajo naše sence. Zato po navadi popolnoma pravilno pristavimo še: »Mrak mi je padel na oči!«

Najbrž najbolj zvit krmar našega mraka je »saboter«. Ta zgolj s tleskom prsta privzdigne svinčene lopute nezavednega in nebrzdane sile naše teme v hipu povozijo našo razsodnost. Ker smo za tako mogočne notranje zveri lahek plen, bleknemo neumnost, ki je sicer ne bi, ali storimo nekaj, nad čemer nato v prekomerni analizi in obžalovanju čemerno zmajujemo z glavo. Trenutek pred tem smo še zmagovali, zdaj pa zgolj še obupano skomigamo z rameni in se čudimo nad sabo in nad škodo, ki smo jo povzročili. Zavarovalne police za posledice razdejanja našega nezavednega pa ni tako preprosto skleniti. Lahko zgolj sklenemo, da bomo s svojimi notranjimi silami sklepali boljša zavezništva. Poglejmo, kako:

Razkidajmo kup. V nas je veliko neobravnavane jeze, ki kot velikanski kup nesreče ždi in čaka, da jo bomo razkidali in se s tem razelektrili. Le, da je vse, kar uspemo postoriti, to, da nekaj drobtinic, ki so se odkrušile s preteče vzpetine, občasno pometemo pod preprogo. Naša jeza je zato nevarno nakopičen arhipelag nelagodja, njene strupene bodice so uperjene v nas same in komaj čakajo, da jih naš saboter pokliče na delo (in si s svojim početjem zagotovi prostor na naslovnici Slovenskih novic). Ker skozi tisočletja dobro izurjeni v krščanski krepostnosti zmotno mislimo, da jeze sploh ne smemo čutiti, kaj šele jo izražati, tega pač ne naredimo. Razen, če jo lahko »upravičeno« uperimo v druge.

Ne linčajmo, ločujmo. Pred kratkim se je dvema osebama, ki ju sicer zelo cenim in spoštujem, zgodil javni spodrsljaj. Eni v Sloveniji, drugi na Hrvaškem. Njun »saboter« je ob nepravem trenutku na plano spustil sence in svoje kljubovalno stališče sta obe na očeh javnosti ostro začinili. Nemudoma sta bili deležni hudičevega linča in pogroma. Ko se ljudem zdi, da smo upravičeno jezni, se ne držimo nazaj. Tista silna gmota srda v nas vzplamti kot ognjemet, razsvetljenstvo in svetloba v nas pa ugasneta. V pravičniškem navalu delamo kraval in rohnimo svoj prav. A če pomislimo, nimamo pravice, da bi svojo jezo prosto stresali na druge. Lahko se ne strinjamo z njimi, lahko jih izločimo iz svojega kroga, lahko zahtevamo pojasnilo, lahko ne sprejmemo njihovega opravičila, ne smemo pa s svojimi sencami prosto lomastiti po njihovem življenju. A ker ne vemo, kam s svojo jezo, vedno znova storimo najbolj očitno – svoji okolici povzročamo bolečino. V hipni omamljenosti zaradi svojega prav sprožamo vse vrste projektilov v smeri strmoglavljenih (in zato po našem mnenju upravičenih) tarč našega besa. Poglavarji infantilnih konjenic, ošiljenih kolov in bojnih konic se zaganjamo v pravičniški boj. Naše sence pri tem pomendrajo vse pred sabo in spakedrajo vse, kar je ostalo od kultiviranosti. Samo če znamo svoje notranje odpadke ločevati, ne bomo čutili potrebe po linču.

Kopati ali pokati. V naš obstoj, ki je zgolj večno lovljenje ravnotežja med nasprotji, so družbeni mediji zasejali velikanski razdor. Kot smo ugotovili, le še komaj čakamo, da lahko napake drugih privoščljivo kaznujemo vsem na očeh in s tem loščimo svoj svetohlinski prav. »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!« je stara resnica, ki vabi k premisleku o sebi. A danes, ko avtoritet – razen svojega ega – več ne priznavamo, digitalno nebo od kamenja v hipu počrni. Pozabljamo, da imamo vsi pluse in minuse in da je ravno napetost med njimi tista, ki nas poganja. Je pa razlika med tem, ali svoje pluse zgolj družbenomedijsko poveličujemo ali jih resnično krepimo, precejšnja. Kot je tudi razlika med tem, ali se svojih minusov zavedamo ali pa živimo v svetem prepričanju, da slabega v nas ni. Takšno zanikanje je zelo nevarno. Takšno zanikanje povzroča zamikanje dela na sebi. Ta neodložljiva naloga nas bo pa potrpežljivo čakala. Upajmo, da nas bo pričakala samo odprtih rok in ne tudi odprtih ran. Bolj kot namreč odlašamo, dlje bomo potrebovali, da se dokopljemo do odrešitve. Zato – nehajmo pokati od jeze in začnimo kopati pot »do sebe«.

Intervju

z
15. 10. 2024

Kultna slovenska znamka nadaljuje razvoj pod italijanskim okriljem, zato smo o tem…

kerj
10. 10. 2024

Na mednarodni festival kreativnosti Zlati boben, ki se odvija v Portorožu, prihaja tudi…

Kreativnost in inovacije še nikoli niso bile bolj pomembne za pomoč podjetjem in blagovnim znamkam pri rasti in ohranjanju relevantnosti.

Monique Zytnik
05. 10. 2024

Umetna inteligenca je lahko izjemno koristno orodje tudi, ko gre za interno komuniciranje…

Trenutno je v ospredju generativna umetna inteligenca. Nedavna Gertnerjeva študija je razkrila, da se 94 odstotkov vodij komuniciranja z vsega sveta…

Naši avtorji