Pogovoriti se moramo o (samo)regulaciji političnega oglaševanja.

Veleplakati, ki jih je v predvolilni končnici ustvarila stranka SNS, so odkrito nestrpni. Kljub temu so jih ponudniki oglasnih mest nekritično umestili na svoje površine in s tem omogočili, da sovražno sporočilo vidi čim več ljudi. Odraslih, otrok, tudi oseb, ki so podobne tistim, ki jih skozi plakat diskriminira SNS. Ko sem ponudnike prosila za pojasnilo, so mi povedali: »Nismo odgovorni. Odgovoren je izključno naročnik.«

Nismo odgovorni.

Tudi pri sporočilih, ki niso tako odkrito sovražna kot SNS-ova, je situacija podobna. Te zmoti, da politično motivirane plakate na ulicah gledaš eno leto pred uradno predvolilno komunikacijo? Ponudnik ni odgovoren, obrni se na Oglaševalsko razsodišče. Aha, politično komuniciranje ni del Oglaševalskega kodeksa ali regulacije? Oh ja, kaj hočemo.

Nismo odgovorni.

Nismo odgovorni, ampak o odgovornosti radi govorimo na festivalih in se za odgovornost nagrajujemo. Ker pravnoformalno ne-odgovornost drži in ugaja. Kazenski zakonik glede širjenja nestrpnih sporočil prek sredstev javnega obveščanja predvideva kazen za naročnika in za urednike medijev - televizijskih, radijskih in spletnih programov oziroma platform - , ne pa vseh ostalih, ki omogočijo oglase. Obcestni gigant očitno ni sredstvo javnega obveščanja, čeprav ga izjemno težko spregledaš. Oglaševalski kodeks pa v svojih pristojnostih dela izjemo pri političnih sporočilih.

Se pravi: nismo odgovorni, če nam nekdo plača, da mu omogočimo, da čim več ljudi vidi neokusna in žaljiva sporočila. Nismo odgovorni, tudi, če je to sporočilo plačano z davkoplačevalskim, torej našim lastnim denarjem.

Nismo odgovorni, da z enega uličnega plakata mladostnike spodbujamo k strpnosti in nediskriminaciji, s sosednjega plakata pa sporočamo, da oseba ne-bele rase in ne-katoliške veroizpovedi ni »prava«, ni pravilno slovenska, ni zaželena.

Nismo odgovorni, ampak živimo v družbi, kjer *moramo* biti. Sploh v naši stroki. Ker smo, hočeš-nočeš, vsi del ekosistema, ki omogoči to komunikacijo in, kot se radi pohvalimo, sooblikuje javni diskurz.

(Samo)regulacija političnega oglaševanja očitno ne deluje. In po letos videnem lahko računamo, da se v prihodnje diskurz ne bo zmehčal. Kaj torej predlagate, kolegice in kolegi iz stroke? Če nismo sami pripravljeni nadgraditi etičnega kodeksa, ki opolnomoči akterje, bi morda spodbudili državo k spremembi zakonika, ki breme odgovornosti zapove “od zgoraj”? Kakšno sporočilo dajemo družbi in kakšen zgled svojim zanamcem, če bomo namesto težkih odločitev vedno znova izbrali kolektivno sprenevedanje in molk?

Ker odgovornost ne pomeni samo pohval in besed v strateških dokumentih. Pomeni zavezo, da v primerih kršitve etične “družbene pogodbe” lahko kršitelje javno obsodimo - ali se vsaj strokovno opredelimo do situacije.

Nismo odgovorni? Mi SMO odgovorni.

In čas je, da to zaživimo v celoti.