Saga o Uberju 3.0

Sin je očetu želel sporočiti, da vidi prihodnost sveta drugače kot on, sicer skrben, vzoren, načeloma pošten človek, ki pa se je v sistemu (služba, družba) nekako »zakvačkal« in izpustil številne priložnosti, ki so se takrat (in se vedno) pojavljajo v življenju. Pa ne samo na področju dela, položaja ali denarja. Ampak predvsem glede možnosti korenite spremembe življenja in samospoznavanja, ki naj pelje v bolj smiselno in zadovoljno življenje.

Na že skoraj pozabljeno anekdoto sem se spomnil ta teden, ko v Sloveniji spremljamo sago o Uberju 3.0; novo nanizanko v večni seriji o izgubljeni Sloveniji, prepočasnem napredku države, standardu ljudi in predvsem abotnosti, iz katere se večina v državi kar ne more izviti. V istem tednu, ko na ravni državi snujejo nekakšen »komite za digitalizacijo« (sem popolnoma zadržan do takšnih idej), ki opozarja na silno stisko na področju napredka, se partizani (na koncu vedno pridemo do partizanov in domobrancev) histerično borijo proti aplikaciji. Borijo se proti deset let stari ideji (Uber je kot start-up nastal leta 2009, prve vožnje pa so bile opravljene pred natanko desetimi leti, leta 2011), ki je bila do danes sprejeta v 85-ih državah po svetu, v katerih živi več kot polovica prebivalcev sveta. Borijo se proti podjetju, katerega tržna kapitalizacija je štirikrat višja od slovenskega letnega BDP, katere storitve pa po drugi strani uporablja le šest odstotkov ljudi (v državah, v katerih je Uber prisoten). Pod krinko zaščite zaposlenih, pod krinko socialne pravičnosti, skrbi za človeka itd. Proti kapitalu, proti imperializmu, proti novodobnem suženjstvu itd.

Uber je v Estoniji začel delovati že leta 2014, kar ni nič čudnega, če vemo, da je Estonija digitalno najbolj napredna država v Evropi. Na Hrvaškem deluje od leta 2015, ker so mednarodni turisti pričakovali podobne storitve kot doma in je hrvaška vlada hočeš nočeš razumela, da se turistom ne da v vsaki državi nalagati novih in novih lokalnih prevozniških aplikacij, ki so tako ali tako kopije Uberjeve ideje in aplikacije. Ikea je svojo prvo trgovino na Hrvaškem pognala leta 2014, v Sloveniji leta 2020. Vse to so očitna znamenja zaostajanja Slovenije za hitrejšimi, bolj naprednimi, tistimi državami, ki verjamejo, da se napredku nekako ne da izogniti. Samo vprašanje časa je, ali si bolj hiter ali manj hiter. 

Kaj se dogaja v Sloveniji, da pri nekaterih stvareh tako capljamo? Kdo ljudi, predvsem to velja za mlade, uči zatohlosti, da v balončku majhnosti ne vidijo, kaj se dogaja po svetu? Mar ni zelo nepravično, da se vzgajajo nove in nove generacije, ki verjamejo v utopijo navidezne sociane pravičnosti, enakosti, utopične poštenosti? Pri dvajsetih se lahko odločiš, da boš sledil utopični ideji prihodnosti, kjer bomo vsi enaki, da boš pomagal izgraditi družbo »nevemčesaže«, ali pa se odločiš, da boš poskrbel zase, svojo družino, otroke in ustvarjal ter delal. 

V zadnjih mesecih sem spoznal, predvsem pa slišal za številne mlade ljudi, ki že več let na primer investirajo na globalnih delniških trgih in trgih novih digitalnih valut. Delajo od doma (še pred covidom-19), delajo digitalno, spremljajo razmere po vsem svetu (ekonomske, politične in tehnološke), delajo cele dneve, tvegajo lastno kožo, niso odvisni od državne pomoči, niso odvisni od dela v javni upravi, plačujejo visoke davke itd. Pri štiridesetih letih ali še veliko prej bodo poskrbeli za svoja bivališča, naraščaj, izobraževanje in si uredili življenje. Njihovi utopistični sovrstniki bodo pri štiridesetih ugotovili, da so nekje nekaj zafrknili. Še naprej bodo protestirali, še naprej bodo zahtevali stanovanja, še naprej bodo proti novim uberjem in bodo uspešne nekdanje sošolce obtoževali tajkunstva, špekulanstva, kraje, pokvarjenosti. Njihovi otroci pa jim bodo rekli, da so »tranzicijski luzerji«. Ne gre samo za denar in preživetje, ljudje, usmerjeni v svet, se lahko dnevno čudimo novostim in norostim, se zabavamo ob neverjetni človeški domišljiji ...

Prijatelj mi je pred dobrim letom dejal, da otroke od malega uči, da so »prebivalci sveta, ki pač živijo v Sloveniji«. Če si želimo dobro, če hočemo več napredka, moramo skrbeti, da bomo imeli v Sloveniji več prebivalcev sveta.

Kolumna je bila izvorno objavljena v 479. številki Marketing magazina