Kiosk K67: Ko kultni dizajn postane vsebinski studio za novo generacijo

Kiosk K67 je skozi desetletja doživel že nešteto reinterpretacij in ponovnih rojstev. Kaj po vašem mnenju vedno znova pritegne ljudi k temu objektu? Nostalgija, dizajn ali nekaj povsem drugega?

Večina naše generacije, milenijcev, generacije X in tudi starejših ima na te kioske zelo konkretne spomine iz mladosti. Hkrati pa gre za resnično ikoničen dizajn, kar je prepoznano tudi globalno. Kiosk je razstavljen v MoMA v New Yorku in še danes stoji na različnih koncih sveta, kjer ljudje poskušajo iz njega vedno znova ustvariti nekaj novega. Že sam dizajn je zelo dostopen, prijazen, zato deluje kot kulten objekt, ki se je rodil pred desetletji, a še vedno živi. Njegov videz te takoj pritegne in v vsakem novem kontekstu dobi novo plast pomena.

Ko pravite, da Kiosk_ uvaja »mikrodoziranje kulture«, kaj to pravzaprav pomeni? Kako se občutek obiska Kioska_ razlikuje od »klasične« galerije ali koncertnega prostora?

Prva stvar je že sam fizični prostor. Kiosk_ je zelo majhen in že to narekuje količino vsebin, ki jih lahko izvedeš v njem. Tukaj ne morem organizirati koncertov za tristo ljudi ali imeti galerijskega razstavnega prostora s petsto kvadratnimi metri. Iz tega izhaja, da je vse, kar se dogaja v Kiosku_, zamišljeno v malih dozah. Tudi ritem življenja je danes takšen, da vse konzumiramo sproti in mimogrede. Zato bodo koncerti, ki jih bom snemal, razdeljeni na kratke formate za YouTube. To ne bodo uro ali dve dolgi koncerti, temveč nekaj v slogu Tiny Desk, kjer se izvajalec predstavi s tremi komadi. Podobno bo pri intervjujih, ki bodo kratki in jedrnati, da ljudje dobijo osnovni občutek o sogovorniku. Če jih bo zanimalo več, pa lahko sami pobrskajo po njegovih kanalih.

Standup komik Sašo Stare in avtor projekta Matija Jašarov.

Pravite, da se je ideja razvila povsem nepričakovano.

Res je, vse se je zgodilo precej spontano. Že dolgo se ukvarjam z videom, montažo, produkcijo in glasbo, zato sem iskal neki fizični prostor, ki bi bil v mestu, dostopen ljudem in hkrati vizualno zanimiv. Povsem po naključju sem naletel na oglas za ta kiosk in v trenutku, ko sem ga videl, sem pomislil, da bi bilo 'noro', če bi lahko tam ustvarjal. Zvečer sem začel razmišljati, kaj vse bi se dalo narediti v takšnem prostoru. Zdelo se mi je škoda, da bi bil samo pisarna, v kateri nekdo oddaja obrazce. Ker ima dve popolnoma zastekljeni, odprti stranici, se mi zdi, da ga je mogoče veliko bolje izkoristiti. Iz tega so prišle ideje za intervjuje, koncerte in glasbene sessione v živo, vse skupaj mi je bilo vizualno strašansko privlačno. Za prvo testno verzijo smo se s svojo glasbeno skupino, sedem nas je, dobesedno stlačili v kiosk in posneli prvi posnetek. Kiosk_ lahko deluje tudi kot mini galerija ali pop-up trgovina. Vračamo ga v javni prostor in na lokacije, kjer je nekoč že bil. Takoj sem se spomnil na JUS projekt, ki ponuja grafike kioska, in tako se je zgodba začela zelo organsko razvijati.

Kako boste poskrbeli, da kiosk ne bo le »instagramabilna« scenografija in »hipsterski« poklon nekemu preteklemu času, temveč živ kulturni organizem, ki se bo razvijal tudi v prihodnjih letih?

Že otvoritev je bila precej »JUS obarvana« in JUS ima že sam po sebi retro konotacijo, hkrati pa povezuje preteklost in prihodnost. Prav zato zelo razmišljam v smeri pretočnih vsebin. Kiosk_ bo močno živ tudi na spletu. Skoraj vse, kar se bo dogajalo v njem, se bo snemalo in objavljalo na družbenih omrežjih, na YouTubu in podobno. Kiosk_ vidim kot stičišče fizičnega in digitalnega, kot nekakšno »bite size« kulturo v živo, ki hkrati dobi daljše življenje na spletu. Na ta način se povezuje nostalgija po nekdanji podobi kioska s sodobnimi načini distribucije vsebin; to je zame točka med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

Kako pa je projekt komentiral Saša Mächtig, avtor kultnega kioska?

Zelo mu je všeč; idejo oživljanja kioska podpira, pri obnovi in postavitvi je celo sodeloval. Povedal je, da so pri prenovi sodelovali celo avtoličarji, kar se mi je zdelo krasna in zelo zabavna podrobnost. Z njim smo posneli tudi enega od prvih intervjujev.

Dizajn K67 je leta 1966 uvedel slovenski arhitekt in oblikovalec Saša Mächtig.

Kako pa vidite prihodnost Kioska_? Kakšna je vaša vizija zanj?

Želim si zgraditi blagovno znamko. Kanale, kjer bo vsebina resnično živela in dihala. Instagram bo namenjen mini formatom, kratkim intervjujem in izsekom. Želim si, da bi Kiosk_ dobil močno spletno prisotnost na nekaj ključnih kanalih, na podlagi tega pa sčasoma tudi partnerstva in sponzorstva, iz katerih bi se lahko pokrili del stroškov produkcije in nastopov ter honorarji umetnikov in vseh, ki bodo sodelovali.