Sharenting pod drobnogledom: kako zaščititi zasebnost otrok

Poletje je čas dopustov, izletov in družinskih trenutkov, ki pogosto pristanejo tudi na družbenih omrežjih. Fotografije otrok, ki jih starši objavljajo kot spomin ali del vsakdanjega življenja, pa vse pogosteje odpirajo vprašanja zasebnosti, soglasja in digitalne varnosti. 

Medtem ko so bile nekoč predvsem način ohranjanja spominov, danes postajajo del otrokove digitalne identitete še dolgo preden lahko o njej odloča sam.

Raziskava Sharenting: Characteristics and Awareness of Parents Publishing Sensitive Content of Their Children on Online Platforms je pokazala, da med 98% anketiranci, ki uporabljajo družbena omrežja kar 75% uporabnikov na spletu že objavilo vsebine, povezane s svojimi otroki, 31% pa jih je s tem začelo že v prvih šestih mesecih otrokovega življenja. 

Ob tem je 93% sodelujočih priznalo, da niso seznanjeni z zakonodajo in tveganji, povezanimi z objavljanjem otroških fotografij na spletu. Raziskovalci se zato zavzemajo za boljšo digitalno pismenost in ozaveščanje staršev.

Tudi zasebni profil ne pomeni popolne zasebnosti

Na nevarnosti opozarjajo tudi v tujini. Avstralska komisarka za e-varnost Julie Inman Grant starše opozarja, da zasebni profili ne zagotavljajo popolnega nadzora nad objavljenimi fotografijami. Fotografije je mogoče shraniti, zajeti s posnetkom zaslona ali deliti naprej brez vednosti avtorja, zato lahko hitro zaidejo izven kroga ljudi, katerim so bile prvotno namenjene. Ob tem poudarja, da starši z vsako objavo ustvarjajo trajen digitalni odtis svojih otrok, ki ga pozneje pogosto ni več mogoče izbrisati.

Strokovnjaki zato vse pogosteje priporočajo, da družinske fotografije delimo prek zasebnih komunikacijskih kanalov ali šifriranih aplikacij za sporočanje, namesto na družbenih omrežjih, kjer nad nadaljnjo uporabo vsebin nimamo več popolnega nadzora.

Umetna inteligenca prinaša nova tveganja

Razvoj generativne umetne inteligence razpravi o sharentingu dodaja novo dimenzijo. Strokovnjaki opozarjajo, da lahko javno objavljene fotografije postanejo del podatkovnih zbirk za razvoj modelov umetne inteligence ali pa se uporabijo za ustvarjanje manipuliranih oziroma lažnih podob. Poleg tega lahko fotografije otrok služijo za spletne prevare, lažne profile ali druge oblike zlorab, ki jih je zaradi hitrega razvoja tehnologije vse težje preprečiti.

Psihologi opozarjajo tudi na manj očitne posledice. Otrok namreč nima možnosti odločati o vsebinah, ki oblikujejo njegovo digitalno identiteto, kar lahko pozneje vpliva na občutek zasebnosti, samopodobo in odnos do soglasja pri deljenju osebnih informacij.

Opozorila prihajajo tudi iz Slovenije

Na aktualnost tematike opozarja tudi Zveza prijateljev mladine Slovenije (ZPMS), kjer poudarjajo, da imajo otroci pravico do zasebnosti tudi v digitalnem okolju. Po njihovih besedah fotografija po objavi pogosto uide nadzoru, razvoj umetne inteligence pa možnosti zlorab še povečuje. Fotografije otrok lahko v skrajnih primerih postanejo del spletnih zlorab, medvrstniškega nasilja ali drugih oblik neprimerne rabe.

Na ZPMS zato staršem svetujejo, naj pred vsako objavo razmislijo, ali je fotografija res v otrokovo korist in ali bi si otrok želel, da ostane dostopna tudi čez deset ali dvajset let.

Kako objavljati odgovorneje?

Med priporočili ZPMS so objavljanje skupinskih ali bolj oddaljenih fotografij, fotografiranje iz kotov, kjer obraz ni jasno viden, ter izogibanje fotografijam, na katerih so otroci v kopalkah ali pomanjkljivo oblečeni. Prav tako odsvetujejo objavljanje imen, lokacij in drugih osebnih podatkov, kadar je otrok prepoznaven, priporočajo pa tudi zameglitev obraza.

Čeprav se deljenje družinskih trenutkov zdi samoumeven del sodobnega komuniciranja, strokovnjaki opozarjajo, da digitalni odtis ostane bistveno dlje kot poletni spomini. Zato vse več raziskovalcev, psihologov in organizacij za zaščito otrok poziva k bolj premišljenemu objavljanju vsebin, pri katerem naj ima otrokova zasebnost prednost pred všečki in dosegom.