BereMMo: Tujci v lastnem svetu

Vasja Jager: Cajhn

Litera, 2021

Naj že na začetku pojasnimo, kaj je »cajhn«, saj gre za besedo, ob kateri vam Googlov iskalnik ne ponudi zadovoljive razlage. Gre za nadnaravni pojav, ki ga lahko ljudje kot nekakšno znamenje opazijo ob smrti bližnjega; nenavaden občutek, kot da bi se pravkar preminuli prišel poslovit, zato ne preseneča, da marsikdo še pred uradnim klicem, ki naznani smrt bližnjega, že ve, da ga ni več med živimi. »Cajhn« doživi (na koncu pa tudi sproži) glavni junak istoimenskega romana Marijan Šket, tajkun v pravem pomenu besedu, ki obvladuje največjo trgovsko verigo v državi. Brezkompromisni podjetnik, ki je izjemno ponosen na svojo samoraslost, saj se je od revnega kozjanskega kmeta povzpel do bogataša, ki se mu vsi klanjajo, se končno odzove nagovarjanju (ne preveč uspešnega) pisatelja, ki želi spisati njegovo biografijo. Pisatelj ga tako nekega dne obišče na njegovem posestvu in podjetnik mu ob steklenici konjaka začne precej nepovezano pripovedovati svojo zgodbo, katere namen pa je bolj ali manj, da bi s sebe spravil madež, saj se je zaradi domnevne koruptivnosti znašel pod drobnogledom zakonodajnih organov in javnosti. Kljub temu, da Šket priznava, da je na svoji poti marsikaterega politika in druge vplivne ljudi kdaj »podmazal«, bodisi s kuvertami, darili ali prostitutkami, ob tem ne občuti niti najmanjše krivde ali obžalovanja, kvečjemu se mu zdi, da se krivica godi njemu. Prepričan je namreč, da bi mu drugi, tako njegovi sorodniki, ki jih je zaposlil v svojem podjetju, kot tudi »prijatelji« in kolegi, ki jim je priskočil na pomoč, ko so jo potrebovali (seveda z mislijo na protiusluge), morali biti hvaležni. Megaloman, ki mu niso tuje niti nasilne metode prepričevanja, živi le za svoje podjetje, zaradi česar trpi njegova družina, predvsem žena in hčerka, medtem ko se mu ljubljeni sin Branko pridruži v podjetju. Pravzaprav pisatelju svoja najgloblja čustva razkrije le, ko govori o Branku, mladeniču, ki življenje izgubi v prometni nesreči z motorjem. Čeprav si Šket poskuša razumsko razložiti, da ni on kriv za sinovo smrt, ker mu je kupil motor, temveč je bil zanjo kriv mladec sam s svojim divjanjem po cesti, pa je iz njegovih spominov razbrati, da si očita prav to. Tudi Šket drvi skozi življenje »100 na uro«, po Brankovi smrti pa se še bolj vrže v posel, pri čemer postane še bolj neizprosen. Iz njegove osemurne pripovedi v nepovezanem toku misli je razbrati, kako so mu vplivni posamezniki podtaknili številne afere, od sodelovanja z Udbo do lastninjenja podjetja, in v medije spravili govorice o njegovih sumljivih poslih. Toda zgodba takrat ne ugleda luči dneva, saj Šket le tri dni po pogovoru s pisateljem umre, pri čemer ni povsem jasno, kaj je povzročilo njegovo smrt. Tako tudi do sojenja ne pride. Pisatelj se šele štirinajst let po pogovoru loti poslušanja posnetka in se odloči, da bo zgodbo izdal v takšni obliki, kot mu jo je zaupal Šket, torej v dobesednem prepisu, z vsemi kletvicami in narečnimi besedami vred.

Avtor romana Vasja Jager (1981) je kot raziskovalni novinar dolga leta razkrival korupcijo v Sloveniji in med drugim tudi kandidiral za vodjo Komisije za preprečevanje korupcije. Čeprav je Šketova zgodba izmišljena in se lahko bere zgolj kot napeta kriminalka, pa so marsikateri »prijemi«, ki jih uporablja kot sredstvo za še večjo moč in vpliv, povsem verjetni in ni dvoma, da je Jager zamisli črpal tudi iz svojih izkušenj z gospodarskim kriminalom in koruptivnimi dejanji. To je sicer njegov že drugi roman; prvega z naslovom Sodni dnevi je na povabilo Cankarjeve založbe napisal skupaj z odvetnikom Petrom Čeferinom.

Claudia Durastanti: Tujka

Beletrina, 2021

Claudia Durastanti (1984) je mlada italijanska pisateljica in prevajalka, ki je s svojim prvoosebnim romanom Tujka (v izvirniku je izšel leta 2019, nato pa bil preveden tudi v druge jezike, med drugim tudi v angleščino in nemščino, zdaj pa smo ga v prevodu Vere Troha dobili tudi v slovenščini) prišla v finale za najprestižnejšo italijansko literarno nagrado strega in naletela na odličen mednarodni sprejem. Rodila se je gluhim staršem, ki sta s svojo čustveno neuravnovešenostjo močno vplivala na njeno življenje, kar odseva tudi v njeni pripovedi. V enem od intervjujev je na vprašanje, kakšen je bil vpliv gluhih staršev na njeno življenje, odgovorila, da je to imelo močan učinek na njeno razmerje z besedami in zvokom kot tudi na njeno dojemanje realnosti. »Zaplavala sem v literaturo, metafore, v vse, kar te pravzaprav oddalji od materialnosti lastnega telesa in okoliščin ter te kot subjekt osvobodi in vodi v svet, ki sta ga moja starša tako težko občutila. Osvajanje tega simboličnega sveta je bil zame način, kako vzpostaviti razdaljo do njiju in hkrati priložnost za učenje, kako jima ga približati. Moje življenje se je dogajalo na presečišču zvoka in tišine, brez česar bi bil moj svet povsem drugačen. Počutim se, kot da bi bila za moje starše nekakšen preprodajalec na črnem trgu za jezik,« je povedala. V takšnem svetu išče svojo identiteto in ne nazadnje tudi svoj lasten jezik, saj se je rodila v New Yorku, kjer je bila njena družina del italijanske skupnosti v Brooklynu in že zato deprivilegirana, nato so se pri njenih šestih letih preselili v revno južnoitalijansko deželo Bazilikata (»Vsepovsod so moji vrstniki izgubljali prijatelje v drogah, jaz sem jih izgubljala v Jezusu Kristusu,« zapiše, ko se številni njeni znanci v iskanju svojega prostora pod soncem zatekajo k religiji), študirala pa je v Rimu in Londonu, kjer živi še danes. Njena pripoved se v največji meri dogaja v postbrexitovskem obdobju v Londonu, ob tem pa razmišlja o potovanjih, zdravju, delu in denarju ter ljubezni, s čimer presega žanr romana in se podaja na polje esejistike. Veliko pozornosti posveča pop kulturi, s katero je odraščala; pogosto omenja Lauro Palmer, umorjeno najstnico v kultni seriji Twin Peaks, navdušuje se nad prezgodaj preminulim Riverjem Phoenixom, ki si ga bo za vedno zapomnila po njegovi vlogi v pustolovskem filmu Ostani z menoj, in se zateka k poslušanju glasbene skupine REM, še posebej njenega najbolj znanega albuma Automatic for the People. »Zdi se mi, da je takratno pop kulturo najbolj zaznamovala ideja smrti, to, da nisi imel možnosti za razvoj kariere ali zagotovljene prihodnosti, jasno določene poti, ki bi ti ponudila nek smisel,« je povedala v omenjenem intervjuju. Zdaj sicer ni dosti drugače, saj se tudi milenijska generacija sooča z občutki nesmiselnosti, vdanosti v usodo, kljub temu pa je malce bolj optimistična ali, kot pravi Durastantijeva: »Milenijci skorajda neprestano čutijo negotovost in krizo, a so bili po mojem mnenju vzgojeni z idejo, da jih kljub vsemu čaka določena prihodnost, kar kaže na to, da so nagnjeni k pozitivnemu razmišljanju, da se poskušajo izboljšati in da so prisotni v tem trenutku, v sedanjosti.«

Tujka vam bo tankočutno ponudila vpogled v doživljanje milenijke in njene generacije, ki zaradi okoliščin, v katere so se rodili, pa ne le družinskih, ampak tudi družbenih, ki jih pretresajo varčevalni ukrepi, njihov kulturni domet pa narekuje globalizirani okus, hodi po tanki liniji med depresijo in zabavo. Poučna pripoved tudi za oglaševalce, ki želijo nagovarjati to tako opevano generacijo mladih, ki bo s svojo kupno močjo močno vplivala na podobo blagovnih znamk v bližnji prihodnosti.

Roman Tujka je izšel v sklopu mednarodnega literarnega festivala Fabula.

Jordan B. Peterson: Onkraj reda

Še 12 pravil za življenje

Družina, 2021

Kanadski klinični psiholog in profesor Jordan B. Peterson (1962) je na večjo medijsko pozornost prvič naletel leta 2016, ko je javno kritiziral politično korektnost in se zavzel za zaščito svobode govora. Takrat je javno nasprotoval pravno predpisani rabi spolno nevtralnih zaimkov na Univerzi v Torontu. Njegova slava oziroma bolje razvpitost je le še naraščala, ko je na YouTubu začel objavljati videoposnetke, v katerih opisuje globoke povezave med nevroznanostjo, psihologijo in najstarejšimi zgodbami sveta. Če do takrat še niste slišali zanj, pa se verjetno niste mogli izogniti zapisom o njegovem besednem dvoboju s prav tako razvpitim slovenskim filozofom Slavojem Žižkom, v katerem naj bi izpodbijala nasprotujoča si (politična in družbena) prepričanja drug drugega, a so na koncu kritiki ocenili, da sta se v marsičem v preveliki meri strinjala.

Leta 2018 je izšla njegova knjiga 12 pravil za življenje: protistrup za kaos, ki je postala takojšnja uspešnica in je bila do zdaj prodana že v več kot pet milijonih izvodov. Svojevrstna knjiga nudi življenjske nasvete, pri čemer se avtor zateka k zgodbam s področja mitologije in religije kot tudi osebnim spoznanjem pri delu s pacienti v svoji klinični praksi. Ko je založba Družina še istega leta poskrbela za njen prevod in Petersona, ki ga označujejo za vodilni glas liberalno-konservativne »tihe večine«, gostila v Ljubljani, se je izkazalo, da ima vnete privržence tudi pri nas, saj je bila dvorana Gospodarskega razstavišča napolnjena do zadnjega kotička.

Tudi v svoji najnovejši knjigi Onkraj reda s podnaslovom Še 12 pravil za življenje, ki je prav tako izšla pri Družini, sledi preverjeni formuli, privlačni kombinaciji psihologije, filozofije in religije, ki jo prepleta z osebnimi zgodbami. Že prva, ki jo izpostavi, je ganljiva, saj pripoveduje o tem, kako je njegova žena premagovala raka, sam pa je v tem času postal odvisen od antidepresivov, zaradi česar se je zdravil na klinikah od Moskve do Beograda. Moči zgodb se sicer izjemno dobro zaveda, saj na več mestih v knjigi izpostavlja, zakaj so za ljudi tako privlačne – in pri tem verjetno nehote podpre oglaševalsko mantro o pomenu ustvarjanja in pripovedovanja zgodb. »Če je dobro povedano, nas prevzame in se nam verjetno vtisne v spomin,« pravi med drugim. Po njegovih besedah nas očarajo tisti ljudje, ki znajo pripovedovati zgodbe – ki lahko svoje izkušnje delijo jedrnato in natančno in pridejo do bistva. »To bistvo – nauk zgodbe – je to, kar so se naučili o tem, kdo in kje so bili ali so ter kam gredo in zakaj. Takšnim informacijam se nihče od nas ne more upreti. Tako (in zato) pridobivamo modrost iz tveganj, ki so jih sprejeli tisti pred nami in so preživeli, da so povedali zgodbo (...) Takšne zgodbe cenimo še zlasti, če so dosegle vrhunec posplošenosti in predstavljajo junaške bitke z neznanim ali razkrojem tiranskega reda v poživljajoči kaos in (ponovno) vzpostavitev dobronamerne družbe. To lahko vidimo povsod, kjer ljudje zavzeto pripovedujejo in poslušajo zgodbe: to pa je dobesedno povsod,« piše. Prepričan je, da lahko najbolj temeljne zgodbe Zahoda najdemo v svetopisemskem korpusu in tudi svoje nasvete, kako krmariti med redom in kaosom, pogosto podkrepi s svetopisemskimi zapisi.

Kar nekaj njegovih pravil vam bo prišlo prav tudi, ko gre za vašo kariero, na primer »Ne počnite tega, kar sovražite«, »Vsaj na eni stvari delajte tako trdo, kot le lahko, in poglejte, kaj se zgodi« ali »Opazite priložnosti, ki se skrivajo tam, kjer se je kdo odrekel odgovornosti«. V tem zadnjem pravilu izpostavi, kako postati neprecenljivi na delovnem mestu: »(...) Delajte koristne stvari, ki jih ne dela nihče drug. Prihajajte prej in odidite pozneje kot vaši sodelavci (vendar se ne odrecite svojemu življenju). Uredite, kar lahko vidite, da je nevarno neurejeno. Delajte, ko delate, namesto da vzbujate videz, da delate. In končno, poučite se več o poslu – ali svojih tekmecih –, kot že veste. Če boste tako delali, boste postali neprecenljivi – nepogrešljivi. Ljudje bodo to opazili in začeli ceniti vaše trdo pridobljene zasluge.«

Petersonova knjiga sicer ni tipična knjiga za samopomoč, saj si boste z njenim prebiranjem razširili tudi kulturna obzorja, česar nam v tem času žal kronično primanjkuje.

Lesley-Ann Jones: John Lennon: življenje, ljubezen in smrt

Učila International, 2021

Zdi se, da o Beatlih in Johnu Lennonu, ki ga imajo številni privrženci po svetu za največjega rokovskega glasbenika vseh časov, vemo že prav vse. Toda, ko boste prebirali njegovo najnovejšo biografijo, ki jo je napisala priznana angleška glasbena biografinja in novinarka Lesley-Ann Jones, boste ugotovili, da vas lahko Lennon osupne še po več kot 40-ih letih, odkar je umrl pod streli Marka Chapmana. Jonesova je biografijo izdala leta 2020, natanko 40 let po Lennonovi smrti, ko je bil star natanko 40 let. Lani bi torej počastili njegovo 80-letnico. »Nisem imela želje napisati še ene običajne biografije o Johnu. To ni to. To je moje lastno tavanje skozi Johnova življenja, ljubezni in smrti v čast njegovi štirideseti in osemdeseti obletnici. Gre za kalejdoskop, razmišljanje, refleksijo: kdo je sploh bil? Kaj si je mislil o tem in onem? Gnala me je želja po razumevanju njegovih nasprotij: da bi ugotovila, kdaj in zakaj je umrl,« pojasni avtorica, ki je do odgovorov prišla na podlagi dolgoletnega lastnega raziskovanja in ekskluzivnih intervjujev z ljudmi, ki so Lennona najbolje poznali. Kot zapiše, se John zanjo najbolj prepričljivo in zanesljivo razodeva preko vseh močnih žensk v njegovem štiridesetletnem življenju, ne glede na to, ali so ga oboževale ali ignorirale, mu škodovale ali mu pomagale, ga krepile ali slabile, ga utrjevale ali poženščevale, mu dajale, mu jemale ali pa so bile nevtralne. Čeprav ga v največji meri povezujemo z razvpito japonsko umetnico Yoko Ono, ki ji številni očitajo, da je bila zaradi svoje posesivnosti kriva za razpad Beatlov (v knjigi sicer ni jasnega odgovora na to, saj nekateri intervjuvanci menijo, da se je krhanje odnosov med člani skupine začelo veliko pred njenim prihodom v Lennonov življenje, medtem ko ji drugi vseeno pripisujejo »zasluge« za razkol med njimi), pa so nanj usodno vplivale številne ženske pred njo – kot tudi med njunim zakonom. Prva med njimi je bila zagotovo njegova bohemska, radoživa in neuravnovešena mama Julia, po kateri se je John prav zaradi teh lastnosti tako rad zgledoval. Tudi sam je bil namreč že od malih nog samosvoj, neprilagojen, prevratniški in poln nasprotij. Od njene izgube – pri njegovih komaj sedemnajstih letih je umrla v prometni nesreči – si ni nikoli povsem opomogel. Večji del otroštva je sicer preživel pri njeni sestri, teti Mimi, strogi in nepopustljivi ženski, ki je težko prenašala njegove muhe, a jo je vendarle cenil. Prvo ženo Cynthio, s katero je imel odtujenega sina Juliana, prav tako glasbenika, je spoznal že v najstniških letih in njun zakon je trajal, dokler mu ni na pot prišla Yoko. Njuno razmerje je bilo precej turbulentno, Cynthia se mu je stalno podrejala in prenašala njegovo nezvestobo (tudi drugim ženskam nikoli ni mogel biti zvest), o čemer je pisala tudi v dveh biografijah, iz katerih veje njena izjemna prizadetost, ko jo je zapustil. Poleg teh treh žensk Jonesova opisuje tudi njegove odnose z vmesnimi ljubicami, od fatalne pevke Alme Cogan do njegove osebne pomočnice May Pong, v razmerje s katero ga je menda »prisilila« Yoko, ko je spoznala, da niti njej ne bo nikoli (vsaj telesno) povsem predan. Ganljivi so tudi zapisi o propadanju prijateljstva s Paulom McCartneyjem, Beatlom, ki se je tako kot John pozneje podal na samostojno glasbeno pot. Čeprav ga je John pogosto poniževal, mu je vljudni in prijazni Paul, kot ga slika Jonesova, ostal pripaden.

Jonesova se po 40-ih letih od Lennove smrti sprašuje tudi, kaj bi bilo, če bi bil še vedno živ. »Kaj bi si osemdesetletni nekdanji Beatle mislil o taljenju ledenikov, o ekološko pogubljenem, od covida prestrašenem in politično razglašenem svetu? Kaj – če sploh kaj – bi ukrenil glede tega? Bi mu bilo sedaj mar? Bi bil aktualen? Bi sploh še kaj pomenil? Mislim, da bi. Zato, ker je bil glas vesti. Postavil bi se po robu. Desničarski populizem, ki je stalnica sodobne politike, je v vzponu. Prepričana sem, da bi se John dvignil na noge in mu nasprotoval,« zapiše o tej glasbeni legendi, ki je bil zadnja leta – tudi po spodbudi Yoko – znan po svojem aktivizmu in prizadevanjih za mir na svetu.

Če vas zanima, kako se je gradil kult Lennonove osebnosti – in njegova blagovna znamka, kar je Yoko Ono, kot ji tudi očitajo, po njegovi smrti prignala do skrajnosti –, vsekakor posezite po tej izjemno berljivi in odlični biografiji, ki vas bo kar posrkala vase.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, maj 2021, #479. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.