»Tu mač trač«

A glede na to, da na delovnem mestu preživimo več časa kot z njimi, ni nič presenetljivega, da je vsako delovno okolje prežeto z govoricami. Običajno jih dojemamo kot priljubljen hobi brezdelnežev in korporativnih bleferjev, ki na ta način širijo negativizem in potrjujejo svojo nepogrešljivost, a so v resnici večinoma nevtralen način socialne interakcije, ki je lahko celo koristna.

52 minut dnevno za pogovore »iz ozadja«

Govorice so del človekovega obstoja tako dolgo, da bi lahko rekli, da gre za eno od temeljnih potez človeškosti. Sodeč po teoriji evolucije so nastale kot način za pospeševanje sodelovanja v skupini. A četudi sodelovanje danes ne vključuje menjave ostrih kamnov in mamutovih oklov, govorice ostajajo del delovnega vsakdana tudi v času Zooma in elektronske pošte. In to ne majhen del. Robbins in Karan sta v raziskavi Who gossips and how in every day life (Kdo in kako obrekuje v vsakdanjem življenju) leta 2019 izmerila, da smo ljudje pravi »tračarji«: v povprečju namreč temu jezikovno intenzivnemu početju namenimo 52 minut dnevno, kar je skorajda 11 odstotkov običajnega delovnika. Seveda so nekateri to prakso razvili v olimpijsko disciplino in vsaka firma ima neizpodbitnega šampiona zgovornosti, ki ve, kdaj bo direktor menjal gume na avtu, katera sodelavka in sodelavec rada pozno sestankujeta (tudi zunaj pisarne), katerega sodelavca zanimajo izključno sodelavci (ne glede na prostor in čas) in katera sodelavka je noseča (pogosto še preden to ve sama). Ta osebek, znan tudi po nadimku »pooblaščenec za informacije nejavnega značaja«, bo seveda vedno tudi izvrsten vir, če bo koga zanimalo, kdo ima kakšno plačo (in zakaj si je ne zasluži), kdo je na vhodnih in kdo na izhodnih vratih podjetja ter kakšen nesluten škandal se je pripetil na zadnji službeni poti (na kateri dotične osebe sicer ni bilo, a je dobro obveščena).

Ni vaša stvar

Yan in Zhang sta v študiji iz leta 2021 The Study on the Influence of Workplace Gossip on Employees' Work Enthusiasm (Raziskava o vplivu govoric na delovnem mestu na zavzetost zaposlenih) govorice opredelila kot neformalne in ocenjevalne pogovore, ki jih vodijo zaposleni v organizaciji o zaposlenem, ki ni prisoten. Torej, tako imenovani »pogovori iz ozadja«. Nič čudnega, da imajo govorice slab ugled. George Bernard Shaw, veliki dramatik in politični aktivist, se je o govoricah elokventno izpovedal z naslednjo mislijo: »Stvari, ki jih ljudje najbolj želijo vedeti, se jih po navadi prav nič ne tičejo.« Vemo, da so govorice dokaj razširjena zadeva; po občutku, jasno. A kako velik je ta problem v resnici in ali sploh je problem? Statistike, ki se javno valjajo po spletu, namigujejo, da je okoli 40 % zaposlenih že bilo predmet obrekovanja na delovnem mestu. Žrtev ostrih jezikov je tako v grobem vsak drugi, ki se dnevno »prištemplja« na delovno mesto. A nekateri so tem tveganjem bolj izpostavljeni kot drugi, saj imajo znotraj organizacije različne motive in načine delovanja. Tisti, na primer, ki so nagnjeni k neozdravljivi akumulaciji statusa, se bodo neizogibno dotaknili več ljudi kot drugi in bodo s tem zagotovo večkrat predmet pogovora.

Odprti prostori, sproščeni jeziki

Če vas prime, da bi prisluhnili čenčam, potem ni boljše lokacije, kot so skupni prostori, namenjeni počitku, prehranjevanju in druženju. Tam se namreč po ugotovitvah tozadevno radovednih pripeti kar 48 % vsega ogovarjanja. Na zanos v »stvari, ki jih ljudje najbolj želijo vedeti« se včasih stežka vpliva tudi v pogovorih 1 na 1; z 38 % je to drugi največji vir verbalne diareje, posvečene odsotnim. Druženje po službi pa je menda vir jezikovne ostrine o drugih zgolj v 10 % primerov, kar je svojevrsten paradoks, saj druženje po službi tako hkrati nastopa v vlogi vira in razloga za govorice. Govorice seveda niso aktivnost, ki je enakomerno razpršena po hierarhiji organizacije, kar ni nobeno presenečenje. Najbolj zgovorni so zaposleni srednjega nivoja, medtem ko višje vodstvo tej aktivnosti ne posveča veliko časa, saj ga imajo vedno premalo.

Ni vse slabo. A tisto, kar je, je lahko boleče.

A Karanova in Robbinsova študija razkriva tudi drugačne, manj zoprne zaključke. Velika večina govoric je namreč po njunih izsledkih v resnici nevtralna in precej nezanimiva. V resnici gre namreč precej pogosteje za to, da »trač fabrika« sproducira informacije o tem, kdo ima sestanek pri kateri stranki, kdo zamuja (zaradi počene gume), kdo je (zaradi bolnega otroka) ostal doma in kdo stalno (kljub najsodobnejši pametni uri, ki krasi njegovo oz. njeno zapestje in stane 2 tisočaka) zamuja. Daleč torej od sočnih in življenje spreminjajočih informacij, ki jih po navadi povezujemo z govoricami.

Včasih so govorice lahko celo koristne. Moon, Rosen, Kim in Gabriel (ne, ne gre za skupino superjunakov, temveč raziskovalce, avtorje raziskave How Does Workplace Gossip Benefit Gossip Actors?) so namreč odkrili, da so govorice prepoznane kot bolj vredne, ko se pozitivno govori o vodstvu ali organizaciji na splošno. Sodelujoči v raziskavi so namreč izkazovali več zanimanja za informacije, ki jim lahko pridejo prav pri gradnji lastne kariere znotraj organizacije. Po drugi strani pa je širjenje govoric, kot bi pričakovali in kar potrjuje tudi raziskava univerze Durham, pogosto dojemano kot negativno in lahko karieri škodi. Dr. Maria Kakarika, avtorica študije Gossiping is at work bad for your career (Obrekovanje na delovnem mestu škodi vaši karieri), je ugotovila, da so posamezniki, ki proizvajajo govorice, splošno ocenjeni negativno, kar lahko vodi v izključenost. Zna se zgoditi, da bodo omenjeni prostor za druženje, prehranjevanje in počitek obiskovali sami. Dr. Kakarika je odkrila tudi, da imajo ženske precej bolj negativen pogled na posameznike, ki širijo govorice, kot moški. A bolj kot mnenje tiste z dolgimi jeziki (in njihove kariere) prizadenejo konkretne posledice odklonilnosti do te prakse. Zaposleni namreč pogosteje slabše ocenijo njihovo delo, priporočajo znižanje njihovih bonusov oz. nagrad ali blokirajo njihova napredovanja.

Če torej gojite ambicijo po napredovanju in dobremu razumevanju s sodelavci oz. sodelavkami, je splošno vodilo preprosto: bodite tiho o drugih, ko jih ni zraven. Če se ne morete premagati, povejte kaj pozitivnega. In če se že zgodi, da ob sprehodu psa popoldne naletite na goreče objeta sodelavca ali sodelavki (ali oboje), še enkrat preberite, kaj je dejal George Bernard Shaw.