Spodobno povabilo in 4P-ji marketinga

In eno od teh, meni zelo dragih imen, je letos iz naftalina potegnil Tomaž Žontar, ko mi je ponudil predsedovanje na oglaševalskem festivalu izstopajočih zunanjih oglasov. Drago Mlakar, lepo ime, ki pa ga na oglaševalskih festivalih dolgo ni bilo slišati, je znova zazvenelo. Tomaž, hvala.

Za podelitev sem se lepo oblekel. Zloščil sem čevlje. Obiskal frizerja in pripravil govor. Dober govor. Zabaven govor. Izjemen govor. Odličen govor. Neverjeten govor. Vrhunec večera, so mi rekli … Srečal sem veliko ljudi, še večkrat rekel hvala, popil šest ali sedem malih brezalkoholnih piv, se nekajkrat sprehodil do WC-ja in se odpravil domov.

Hodil sem od Opere proti hotelu, ko me je presenetil ženski glas z zelo spodobnim povabilom: »Drago, a bi ti letos vodil podelitev nagrad na SOF-u?« Najprej sem pomislil, da sem spil kakšno brezalkoholno pivo preveč ali pa da »ne čujem dobro«, ampak ko je Mojca ponovila svoje vprašanje, sem ji odgovoril: »Zakaj pa ne. Z veseljem.« In še isti večer sem začel razmišljati o tem, kaj bi lahko rekel.

Preden pišete šefu, da boste letos raje preskočili SOF, ne se bat', pridite v Portorož, na koncu iz te moke žal ne bo niti kruha niti žgancev. Vsaj ne letos. Datumi, zasedenost … Tako pač je. Včasih se te stvari enostavno ne izidejo.

Se mi je pa eno od razmišljanj iz tega kratkega sprehoda od Opere do Šumija zažrlo v možgane.

Naslednji scenarij se je, sam od sebe, spisal v moji glavi. Sem na portoroškem odru z mikrofonom v rokah in medtem ko se ljudje iz televizije pogovarjajo o tem, da bi ta človek lahko vodil Milijonarja, jaz vprašam občinstvo:

Drago: »A mi zna kdo povedati, kaj so 4P-ji sodobnega marketinga?«

Nekdo iz občinstva: »Promocija, produkt …«

Drago: »Ne, ne! 4P-ji sodobnega marketinga so PLAČA, PLAČA, PLAČA in PLAČA.«

Daljša pavza za smeh.

Drago: »To je edina stvar, o kateri razmišljajo sodobni marketingaši.«

Aplavz.

Ne pravim, da bi se scenarij odvijal točno tako, kot je napisan, je pa tak nastal v moji glavi. Tako kot imena imajo tudi besede svoj pomen in svojo vrednost. Še posebej beseda plača.

Namen šale je bila kritika trenutnega stanja na naši »sceni«. Ni dobro in ne gre na bolje. Z njo sem hotel reči, da vsi delamo samo še za denar. In da me ne bi slučajno kdo narobe razumel. Ne mislim, da bi ljudje morali delati zastonj, niti slučajno. Mislim, da bi vsi morali biti plačani boljše, ker si zaslužimo več. Govorim o tem, da je izginilo tisto nekaj, kar je našo industrijo delalo zanimivo. In naše delo privlačno. Tisto, ko ni bil cilj samo to, da se proda, ampak da se naredi nekaj dobrega. Nekaj izjemnega, nekaj izstopajočega. Tega enostavno ni več.
In to se vidi. Videlo se je na Outstandingu in prepričan sem, da se bo videlo tudi na SOF-u. Ljudje tukaj nismo več s srcem – oziroma nas je vse manj. Na eni strani imamo naročnike, ki so pod stalnim pritiskom – ena napaka in »pa-pa«. Pa to sploh ni treba, da je, kot smo včasih strokovno rekli, pravi »zajeb«. Krizni PR se danes sproži za vsako malenkost, mnenje, ki ga neki anonimnež poda na spletu. Na drugi strani smo tukaj kreativci, ki iščemo najhitrejšo pot do sprejemljive rešitve v svojih prenatrpanih urnikih. In ko pomnožiš ta dva minusa, ne dobiš plusa. Dobiš »dupli« minus. 
V zadnjih letih prevečkrat prebiram feedback naročnikov, ki ga moja glava simultano prevaja v naslednje stavke: »Hočem večjo plačo. Če hočem večjo plačo, moram napredovati. Če hočem napredovati, ne smem narediti napake. Če nočem narediti napake, ne smem sprejeti nobene odločitve. Če ne želim sprejeti nobene odločitve, moram zavlačevati. Če hočem zavlačevati, moram komplicirati …« In tako ciklično, dokler ne izide oglas, ki ga nihče ne opazi in ga vsi pozabijo.

In ne, ne mislim, da moji naročniki resnično razmišljajo tako, ampak ko pogledam na to, kaj visi na obcestnih panojih, si tega ne znam drugače razložiti – mora biti strah. Ker če ni strah, kaj je potem? Ker vem, da velika večina vas ve, kaj delate, in ker ne verjamem, da je za vse krivo le pregovorno pomanjkanje dobrega okusa.
Ni pa nič boljše, ko klepetam z agencijskimi kolegi. Nismo veliko boljši. Ker če bi bili, bi bili boljši tudi rezultati. Ne moremo za vse kriviti naročnikov. »To je to za ta denar,« se mi zdi nova mantra naše industrije.

Naše pogovore bi lahko povzel na naslednji način. V zameno za to, kaj delam, dobim bolj malo, zato tudi od sebe dam bolj malo in naslednji mesec, ko zaradi inflacije dobim še malo manj, bom dal še malo manj od sebe. Napredovati tako ali tako ne morem, dobrih idej pa, kot sem že rekel, nihče ne ceni. In tako ciklično, dokler mi vsega, kar počnemo, ne začne delati umetna inteligenca, ki bo vse to delala malo slabše, ampak veliko ceneje.

Kot sem rekel, ni dobro. Po navadi svoje kolumne zaključim s kakšno zabavno besedno igro. Tokrat ne. Ker to, kar se dogaja, ni smešno.

KoluMMna je bila izvorno objavljena v Marketing magazinu maj 2024, #527. Revijo lahko naročite na [email protected].