»Klasična Beletrina mora postati mantra bralcev«

Nanje so naslonili tudi tržnokomunikacijske aktivnosti Klasične Beletrine, povsem nove zbirke klasikov, za katero trdijo, da ne sme manjkati v nobeni domači knjižnici. Ne nazadnje gre tudi za oblikovalski presežek, pod katerega se je podpisal Luka Mancini. O vsem tem smo se pogovarjali z Evo Premk Bogataj, strateško vodjo projektov v založbi Beletrina, strastno bralko in promotorko knjig.

Klasična Beletrina je eden od ambicioznejših projektov založbe Beletrina; v petih letih bo v paketih po pet knjig izšlo petindvajset klasičnih literarnih del. Kakšne kriterije ste si postavili pri njihovem izboru?

Pri zbirki Klasična Beletrina gre za temeljna in še vedno živa literarna dela, ki so hkrati prvovrstna, vrhunska, še niso bila prevedena ali pa je prevod zastarel, neaktualen, predstavljajo svetovno zakladnico literarnega izraza, ki je del kulturne razgledanosti posameznika. Ko so uredniki – slovenski starosta svetovne književnosti Janko Kos ter Beletrinini uredniki Mitja Čander, Špela Pavlič in Aleš Šteger – sestavljali seznam 25-ih del, so poskrbeli, da poetološko, geografsko, časovno, slogovno, žanrsko in sporočilno zbirka sestavlja dovršen mozaik svetovne literature, kakršnega v slovenskem prostoru še ni bilo.

Zakaj literarna dela, ki ste jih uvrstili v zbirko Klasična Beletrina, ne smejo manjkati v nobeni domači knjižnici, kot pravite v založbi?

Odraščala sem v družini izjemnih intelektualcev, kjer je toplino majhnega stanovanja soustvarjal pogled na obložene police knjig najrazličnejših področij in jezikov. Predstavljate si lahko, da so imeli klasični literarni avtorji na policah posebno mesto. Dostojevski v vseh mogočih prevodih, Čehov v ruskem originalu, Flaubert, Hugo in Balzac v francoščini, Mann in Selma Lagerlöf v nemščini … Že sam pogled na te velikane človeške misli me je oblikoval. Kulture, jeziki, poetike, najrazličnejši pogledi na svet in številna vprašanja, ki jih zastavljajo ti vrhunski sogovorniki, so se mi v času srednje šole in potem med študijem jezikov in literatur razkrili v vsej svoji barvitosti in me nagovarjajo še danes – to je verjetno eden od razlogov, da v domači knjižnici morajo biti klasiki. K njim se vračamo spet in spet, berejo jih vse generacije – zdaj jih berejo tudi moji otroci.

Čas okoli nas se spreminja, prinaša nove izzive, edina stalnica so spremembe, klasiki pa odgovarjajo tudi na ta čas – zdaj. Kako razumemo današnjo globalno ureditev sveta, če nismo prebrali Besov Dostojevskega? Vrednost posameznika v vojni brez Hugojevega 1793? Ne predstavljam si resne analize angleške družbe brez branja Dickensa. Vsakemu osnovnošolcu bi za končno darilo podarila Swiftova Gulliverjeva potovanja – tolikokrat v življenju se bo spomnil Liliputancev in se bo lažje soočal z izzivi vsakdana. Klasična Beletrina je edinstven slovenski projekt zadnjih desetletij – upravičeno ga Samo Rugelj poimenuje »knjižni projekt leta«. Ko dela vrhunskih klasikov z vsega sveta prevedejo najboljši slovenski prevajalci in jim spremno besedo napišejo naši največji strokovnjaki s področja literature, hkrati pa so še oblikovalski presežek, mora Klasična Beletrina doseči vsak dom. Na žalost domače knjižnice ne nastanejo nič drugače kot tako, da knjige kupimo ali pa jih podarimo komu, ki si jih ne more kupiti. 

Če kdaj, se je v spomladanskem obdobju koronavirusa in z novim zapiranjem meja prostora, v katerem se lahko fizično gibljemo, pokazal pomen domače knjižnice, kjer se lahko v neskončnih prostranstvih kadar koli sprehajamo brez meja. Na področju knjig in branja je svoboda eminentna.

Oblikovanje Klasične Beletrine ste zaupali oblikovalcu Luki Manciniju. Zakaj ste se odločili za vezavo v platnu in živahne barve naslovnic? Kako ste pri oblikovanju združili klasiko, tradicijo, ki je značilna za v zbirko vključena literarna dela, s sodobnim slogom, ki bo prepričal današnje bralce?

Odločitev o zunanji podobi Klasične Beletrine je bila v vseh detajlih pod budnim očesom programskega direktorja Aleša Štegra. Zelo sem vesela, da je Aleš tako pomemben projekt zaupal Luki Manciniju, s katerim se poznava še iz časov, ko sva bila oba štipendista Mestne občine Ljubljana, in že takrat je nase opozoril s številnimi oblikovalskimi presežki, pozneje tudi z Brumnovo nagrado. Klasična Beletrina ni klasična zbirka literarnih presežkov. Gre za igrivo, modno, barvito, aktualno, veselo, berljivo … novo zbirko, ki mora biti tudi privlačna, da sodi na najbolj minimalistično polico modernega interierja, hkrati pa jo bomo takoj prepoznali v domači knjižnici večinoma zelo monotonih klasičnih zbirk – ker je drugačna, sodobna, lepa. Zbirka je presežek – tako vsebinski kot prevajalski in oblika to dvoje dopolnjuje, nadgrajuje. Vsebinsko so dela klasična, kar pomeni, da so brezčasna. Prevod, ki je vrhunski, sodoben in aktualen, naredi, da je vsebina berljiva in razumljiva, kar za stare prevode klasikov le še redko drži. Oblikovalske rešitve pa umeščajo knjigo v sodobni dnevni prostor, kjer si knjige prostor delijo z oblikovalskimi presežki, zato morajo biti vrhunski izdelek že na zunaj.

Vsaka barva naslovnice je skrbno izbrana, skladna z vsebino knjige ali pa s časom, v katerem je delo nastalo, včasih pa s simbolnim motivom ali detajlom iz zgodbe, ki je upodobljen na naslovnici. Celo kazalni trakovi v knjigah so različnih barv. Zunanjost je prijetna na otip, knjiga se lepo drži v rokah, ni pretežka. V zvezi z Beletrininimi knjigami bralci ugotavljajo, da so nekaj čisto posebnega. To drži. Izjemno mojstrstvo, ki skozi leta postavlja prava razmerja med velikostjo, težo papirja, debelino strani, barvo, črkovnimi fonti in razmaki med črkami ter vrsticami, vrhunski prelom in vse, kar je prostemu očesu prijetno, se pa povprečnemu bralcu ne sanja o ozadju teh procesov – to mojstrstvo podpisuje tehnični direktor Marko Hercog, ki je postavil notranjost Klasične Beletrine ter ves čas bdel nad končno podobo, izbiro materialov in tehniko natisa platnic.

Na kakšen način boste zbirko približali slovenskim bralcem? Kakšna promocijska orodja in katere komunikacijske kanale boste uporabili pri tem?

Na področju promocije knjig se poslužujemo predvsem kreativnega, vsebinskega marketinga. Zavedamo se izjemnega potenciala vsebin, oblikovanih in sporočenih na pravi način, v pravi obliki, ob pravem času pravemu naslovniku: izkoriščamo vrhunske storitve odnosov z javnostmi, ki jih vodi Kreativna baza, odličen digitalni marketing, ki ga podpisuje Petra Slanič, in partnersko sodelovanje z medijskim pokroviteljem – časopisno hišo Delo, ki se ji zahvaljujemo za medijsko pokrivanje projekta še pred izidom. Kot za vsako knjigo posebej je tudi za tako kompleksen projekt, kot je Klasična Beletrina, nastal podroben komunikacijski načrt, ki predvideva najrazličnejša orodja in predvsem digitalne kanale sporočanja, med drugim tudi digitalno oglaševanje na družbenih omrežjih.

Kdo je sicer vaš ciljni bralec oziroma kupec teh knjig?

Projekt je tudi prodajno zastavljen ambiciozno: želimo si, da bi bili kupci ne le naši redni bralci in pričakovani kupci knjige, torej izobražene ženske nad 35. letom starosti, temveč želimo Klasično Beletrino kot presežek videti v modernih stanovanjih, kjer (še) ni niti ene police. Zbirko vidimo  v sobah srednješolcev, v dnevnih sobah družin, v šolskih in splošnih knjižnicah, na policah domov za starostnike, v pomembnejših podjetjih, kjer bodo imeli kotičke za branje svojih zaposlenih, in tako dalje. In če ne gre v tiskanih knjigah, v bolnicah na primer, je Klasična Beletrina na voljo na bralniku preko Biblosa, bralnik lahko razkužimo in ponudimo novemu bralcu …

Na kakšen prvi odziv bralcev oziroma kupcev ste naleteli do zdaj? Ali na splošno opažate, da smo Slovenci še naklonjeni kupovanju knjižnih zbirk – in čemu pripisujete to dejstvo?

Odziv do zdaj je nad pričakovanji. Ko smo se pred enim letom s programskim direktorjem Alešem Štegrom in vodjo trženja Alešem Veselom pogovarjali o promociji projekta, smo se zavedali, da bo izjemno zahtevna postprodukcija, torej promocija – odnosi z javnostmi, marketing, digitalni marketing. Tega dela smo se lotili z vso odgovornostjo in zavedanjem, da mora Klasična Beletrina postati mantra bralcev. Navade nakupovanja knjig med Slovenci niso ravno zgledne, ampak sem optimistka; tudi koronavirus nas bo ozavestil o pomenu domače knjižnice, kjer morajo biti knjige, po katerih ves čas posegamo. Ni skrivnost, da nakup kuharskih knjig, vrtnarskih priročnikov in leksikonov ob odličnih blogih ni več v porastu, klasična literatura pa presega tudi to konkurenco. No, ne nazadnje pa verjetno ni nepomembno, da promocijo na Beletrini organiziram ženska, ki so mi knjige svete, literatura pa svetišče.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, december 2020, #474. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.