»Nisem DJ. Danes so vsi DJ-ji, jaz pa nisem,« je Emil Tedeschi že na začetku pogovora z Danielom Bilićem zavrnil oznako, ki ga spremlja ob njegovih glasbenih nastopih. Glasbo vrti predvsem zase, čeprav priznava, da si želi odziva občinstva. Z njo rad provocira, svoje nastope pa razume kot predstavo.

V pogovoru z naslovom Emil Tedeschi, Radiohead poslovanje Atlantic Grupe skorajda ni prišlo na vrsto. V ospredju so bili njegovi DJ-seti, radio Yammat FM, skupina Pips, Chips & Videoclips ter glasbeniki in albumi, ki so zaznamovali njegovo odraščanje.

Član skupine, ki ne igra ničesar

Ko ga je Bilić predstavil kot pridruženega člana skupine Pips, Chips & Videoclips, ga je Tedeschi hitro popravil. »Nisem pridruženi član. Po stažu sem drugi,« je poudaril. Čeprav ne igra nobenega glasbila, o svojem mestu v zasedbi nima pomislekov. »Sem del tega in to je del mene. Zakaj bi moral igrati?« se je vprašal.

Po njegovem mnenju član skupine k njenemu delu ne prispeva nujno z igranjem. Zabava ga tudi podatek na platformi Discogs, da naj bi pri skladbah skupine igral kitaro. »Ne igram kitare. Jaz igram Pipse. Sem član skupine,« je poudaril.

Umetnost brez potrebe po ugajanju

Poseben del pogovora je bil namenjen Milanu Manojloviću Manceu, zagrebškemu kantavtorju in likovnemu ustvarjalcu. Tedeschi je bil pobudnik projekta monografije Mance – Tajna starog hrasta in ostaja eden njegovih dolgoletnih podpornikov.

»Veliko ljudi ga na prvi pogled dojema kot skeč ali šalo. V resnici je poosebljenje brezkompromisne umetnosti. Nikoli ni naredil ničesar zato, da bi bil komu všeč, še manj zato, da bi kaj prodal,« je dejal.

Kot primer je navedel Manceove nastope, na katerih spreminja besedila svojih skladb prav takrat, ko občinstvo pričakuje, da jih bo pelo z njim. Kar se komu zdi čudaško ali smešno, je za Tedeschija »čista esenca umetnosti«.

Haustor in plošča pred svojim časom

Tedeschi je kot producent sodeloval tudi pri dokumentarnem filmu Treći svijet režiserja Arsena Oremovića, posvečenem skupini Haustor. Projektu se je po svojih besedah pridružil, ko je bil film približno 70-odstotno končan. V sklepni fazi je pomagal predvsem s poznavanjem glasbene scene in iskanjem sogovornikov.

O Darku Rundeku je dejal, da se je med novovalovskimi glasbeniki nekdanje Jugoslavije morda »najbolje postaral«, album Treći svijet pa označil za ploščo pred svojim časom. Spomnil je na zgodbo o njenem predvajanju v diskoteki: ko so jo zavrteli, se je plesišče izpraznilo.

Prav takšne projekte želi podpirati. »Rad sodelujem s čudnimi ljudmi. Pravzaprav niso čudni, ampak posebni. Sodelovati z njimi je privilegij,« je poudaril.

Ko spoznavanje glasbenikov podre mit

Glasba ga je prevzela pri trinajstih, štirinajstih oziroma petnajstih letih. Pozneje je želel izvedeti, kako so nastale skladbe, albumi in koncerti, ki so ga oblikovali. Toda osebna srečanja z njihovimi ustvarjalci niso vedno utrdila njegovega občudovanja.

»Včasih je bolje, da ustvarjalcev ne spoznaš, še posebej ne po dvajsetih, tridesetih ali štiridesetih letih. Demistifikacija ni vedno seksi,« je dejal.

Ob tem se je vprašal, koliko je za razumevanje Picassovega umetniškega pomena pomembno vedeti, kakšen je bil kot mož, oče, ljubimec ali prijatelj. Nekdo je lahko po njegovem mnenju velik umetnik, ne pa nujno tudi človek, vreden občudovanja.

Improvizacija namesto pripravljenega seznama

Bilić ga je vprašal tudi, zakaj za radijskim mikrofonom zveni kot pridigar. Tedeschi je priznal, da je lahko njegov način pripovedovanja komu dolgočasen ali pretenciozen, vendar čuti potrebo, da zgodbo pove po svoje. Poslušalec ima vedno preprosto možnost: zamenja postajo ali ugasne radio.

Enako velja za njegove DJ-sete. »Nikoli jih ne pripravljam, ker bi bilo to dolgočasno. Vzamem, kar imam s seboj, in improviziram. To mi je pri vsem skupaj v največje veselje,« je pojasnil.

Če obiskovalec zahteva skladbo, ki jo je Tedeschi že nameraval zavrteti, si lahko zaradi njegove nestrpnosti celo premisli. »Raje vidim, da me sovražijo, kot da se dolgočasijo,« je sklenil.