Miltonu Glaserju se poklanjajo tudi top slovenski oblikovalci

Milton Glaser se je rodil leta 1929 madžarskim staršem v Bronxu (New York). V svoji več kot pol stoletja dolgi karieri se je uveljavil s številnimi oblikovalskimi podvigi. Med drugim je avtor logotipa DC Comics, plakata za serijo Oglaševalci (»Mad Men«), »psihedeličnega« plakata za album Greatest Hits Boba Dylana (leta 1966 je bil to eden Glaserjevih prvih posterjev), logotipa pivovarne Brooklyn. Bil je soustanovitelj revije New York Magazine in oblikovalskega studia Push Pin Studios ter ustanovitelj lastnega studia Milton Glaser Inc.

V svoji karieri je pustil pečat na praktično vseh komercialnih »platformah« in medijih, njegovo delo obsega vse od oblikovanja trgovin preko produktnega oblikovanja (leta 2005 je na primer oblikoval steklenico za blagovno znamko vodke Trump Vodka) do tiskanih oglasov in ovitkov albumov. Ustvaril je več kot 400 plakatov ter številne naslovnice, med drugim tudi za marketinško publikacijo AdWeek.

Leta 2009 mu je takratni ameriški predsednik Barrack Obama – kot prvemu grafičnemu oblikovalcu  - podelil najvišjo umetniško nagrado v ZDA, nacionalno medaljo za umetnost. »Ena od stvari, ki se ti zgodijo v poklicnem življenju, je da postaneš strokovnjak. Počneš eno samo stvar in si preklet, da jo boš počel večno, dokler ne izgubiš zanimanja. Zelo sem se trudil, da se nisem ujel v to past,« je Glaser ob svojem 90. rojstnem dnevu povedal za britansko publikacijo Creative Review.

»Šele, ko nekoga narišeš, takrat to osebo spoznaš in jo dejansko vidiš«

»Jah, težko bi lahko komnetiral o tem za kako velikega oblikovalce gre in o njegovem doprinosu. Vsekakor v njegovi več kot 50-letni karieri in delu je naredil veliko ikoničnega in nepozabnega. Mene sploh fascinira zgodba okrog slogana »I love NY«, ki je nastal v hipu v taksiju... Kot pač nastanejo vse ikonične zadeve - hipoma in nenačrtovane. Ostal bo večno zapisan in večno propoznaven. Sam sem ga imel priložnost spoznati na povabilo Mirka Ilića leta 2013 v New Yorku v njegovem studiu, kjer smo naredili intervju z njim za revijo Reserved Magazine. Bolj kot z njegovim delom me je očaral z njegovim realnim pogledom na svet, na delo in s tem, kako vse izhaja pri njem iz ilustracije in ročnega dela. Sploh, ker sem sam ilustrator. Najbolj mi bo ostalo v spominu, ko nam je rekel: »Šele ko nekoga narišeš, takrat to osebo spoznaš in jo dejansko vidiš. Pred tem si gledal in nič videl, nato pa rišeš kotičke ust, nos, gube... Takrat zares šele vidiš.« Možnost sem imel tudi vpogleda malo v »zaodrje« njegovih projektov in arhiva... Ahhh, človek bi lahko tam presedel dneve in dneve.«

Mitja Bokun

Glaserjevo delo je med vsemi oblikovalci še najbližje ponarodelosti

»Očitno se med kolegi delimo na tiste, ki živimo zato, da delajo in tiste, ki delajo zato, da živijo. Gospoda Glaserja sem pred leti spoznal za njegovo malo mizo, v studiu, ki si ga deli z Mirkom Ilićem v New Yorku. Vprašal sem ga, kaj naredi takrat, ko ne more delati. Odgovoril je: »Pridem v studio ob 9h ter delam do 18h«. Arogantni triindvajsetletnik sem vztrajal pri vprašanju, kaj pa takrat ko ne morete delati? Ponovil je: »Pridem v studio ob 9h ter delam do 18h«. Takrat sem odgovor si tolmačil malodane kot retorično modrost, ki morda pride prav protagonistu v kung-fu filmu, v realnosti pa nima neposredne aplikativne vrednosti. Poistovečati se s svojim delom je dvorezno. Če sem v lastnih očeh vreden zgolj ko ustvarjam, mar to pomeni, da brez dela nisem vreden nič? Kadar ne moreš delati, s takim izhodiščem pade tudi tvoja samopodoba. Negativna samopodoba te nato zavira, da še težje pričneš z delom. Čistokrvni kavelj 22, z rodovnikom. Bržda edini recept, ki zaleže, je, da vztrajamo v ritmu, ter prebudimo stari pogojni refleks, kakor je svetoval gospod Glaser. Glaserjevo delo je med vsemi oblikovalci še najbližje ponarodelosti, zato ga njegove kakovosti ni potrebno dokazovati ali komentirati. Zdi se mi pa potrebno izpostaviti, da je v vseh letih ostal skromen, duhovit in samopreverjujoč človek, ki ga je vedno bolj zanimal osebni in strokovni dobrinos, kot pa poslovni plan. Četudi je v zadnjih letih trikrat tedensko hodil na dializo, je do konca skrbel za svoje mentorirance, za svoj New York, ter za vidna sporočila, ki niso zgolj komentirala, temveč tudi vzgajala.«

Tomato Košir