beremmo
Aktualno

BEREMMO: Nadarjenost je treba negovati

Človeku je treba dopustiti, da izrazi svojo ustvarjalno plat, bi lahko bila rdeča nit vseh v nadaljevanju predstavljenih knjižnih novosti slovenskih založb.

David Epstein: Razpon (Zakaj v dobi hiperspecializacije še kar naprej zmagujejo raznovrstneži)

UMco, 2021

David Epstein je s svojim prvencem, Športnim genom, ki je v slovenskem prevodu izšel leta 2015 pri založbi UMco, močno razburkal svet športa, saj se v njem sprašuje, kaj je pomembnejše pri doseganju športnih uspehov – talent ali trening. Kot ugotavlja, določene lastnosti niso prirojene, temveč so posledica vadbe, medtem ko imajo veščine, za katere velja prepričanje, da so pridobljene s treningom, dejansko genetsko ozadje. Tako pod vprašaj postavi t. i. pravilo 10 tisoč ur, ki predpostavlja, da je za športni uspeh potreben trd trening že od zgodnjega otroštva. V svoji novi knjigi Razpon, ki jo je prav tako izdala založba UMco, prevedel pa Branko Gradišnik, polje svojega preučevanja tega pravila še razširi, saj se ne posveti le športnikom, temveč tudi Nobelovim nagrajencem, glasbenikom, podjetnikom, razvijalcem računalniških iger in znanstvenikom. S pomočjo številnih primerov, ki jih je podrobno raziskal, ugotavlja, ali so v svetu, kjer so specializanti močno cenjeni, raznovrstneži tisti, ki so dejansko uspešnejši. To uvodoma ponazori z bolj ali manj znanima zgodbama o najuspešnejšem golfistu vseh časov Tigerju Woodsu in dolga leta najboljšemu tenisaču na svetu Rogerju Federerju. Prvega je oče že od malih nog usmerjal k golfu, saj je malček že pri dveh letih s palico tako natančno udaril po žogici, da se zdi, da mu življenje ni namenilo drugega kot golfovsko kariero. Že istega leta, torej pri zgolj dveh letih, naj bi se že udeležil prvega turnirja in zmagal v kategoriji do desetega leta. Da so takšne zgodbe zares nekaj izjemnega in ne pravilo, niti v svetu športa ne, ponazarja Federerjev primer. Njega starša nista spodbujala v tolikšni meri, kot je oče Tigerja Woodsa, sta pa ga ves čas podpirala na njegovi športni poti. Športov, ki se jih je loteval, ni bilo malo; preizkusil se je v smučanju, rokoborbi, plavanju in rolkanju, igral je košarko, rokomet in badminton, pa tudi tenis. Njegova mama je bila celo vaditeljica tenisa, a ga ni nikoli silila, da bi ga igral. Tenisa se je resneje lotil »šele« v najstniških letih, ko je dosegel tudi prve zmage. Čeprav je bil tekmovalen, pa je v prvi vrsti menil, da je šport zabava, ne nazadnje tudi zaradi druženja s soigralci. V primeru Woodsa in Federerja odgovor, ali specializacija že od otroštva vodi do največjih uspehov, ni enoznačen, saj nanj vplivajo številni dejavniki.

Na podobne primere lahko naletimo tudi v poslovnem svetu. Če je včasih prevladovalo mnenje, da podjetja potrebujejo najbolj specializirane strokovnjake na posameznih področjih, pa zdaj vedno bolj prihaja v ospredje spoznanje o potrebi po multidisciplinarnih ekipah, v katerih so posamezniki, katerih znanja in veščine se povsem razlikujejo. Prav raznolikost naj bi bila ključna, saj sta pogled od zunaj in razmišljanje zunaj ustaljenih okvirov tisto, kar podjetja vodi do prelomnih inovacij. Pretirana specializacija namreč vodi do nezmožnosti, da bi izstopili iz svojih mehurčkov in dali priložnost drugačnim mnenjem. »V svojem jedru je vsaka hipersocializacija izraz dobrih namenov, ki težijo k učinkovitosti – k temu, da bi si kar najbolj učinkovito pridobili športne spretnosti, sestavili skupaj kak artikel, se naučili kakega glasbila ali izgotovili novo tehnologijo. Ampak tudi neučinkovitost je treba kultivirati,« je prepričan Epstein. Dodaja še eno zanimivo spoznanje, ki se je potrdilo tudi zdaj v času koronakrize: »Podjetja pridejo do najbolj ustvarjalnih rezultatov v času krize, ker se takrat nihče več ne meni za omejevanje znotraj panoge.« Poleg tega pri zaposlenih izpostavlja tudi pomen prostočasnih zanimanj; torej tega, kar ljudje počnejo zunaj delovnega časa, zato naj podjetja to spodbujajo ali pa jim – tako kot nekatera to že dlje časa izvajajo – omogočijo, da se lahko »projektom za dušo« posvečajo nekaj ur med delovnikom.

Vse starše, ki ste zaskrbljeni, zakaj vaš otrok še ne kaže pretiranega zanimanja za določeno (eno samo) področje, bo ta knjiga zagotovo pomirila in dokazala, da nikoli ni prepozno za doseganje uspeha, menedžerjem pa zagotovila, kako pomembno je pri zaposlovanju skrbeti za uravnoteženo ekipo, v kateri so tako (hiper)specializanti kot tudi raznovrstneži.

razpon

Arsène Wenger: Moje rdeče-belo življenje

Učila, 2021

Za Arsèna Wengerja (naj spomnimo, da so ga imeli priložnost spoznati tudi udeleženci januarske spletne konference SPORTO) je (bil) nogomet vprašanje življenja ali smrti. Legendarni nogometni trener, ki je svojo kariero začel kot nogometaš, a je svoje poslanstvo prepoznal v vzgoji, treniranju in mentoriranju obetavnih nogometašev, je v nogometnem svetu pustil neizbrisen pečat. V »rdeče-belem« klubu Arsenal je preživel kar 22 let in bil zelo prizadet, ko ga je leta 2018 po vseh vzponih pa tudi padcih moral zapustiti. O vsem tem odkrito piše v svoji avtobiografiji, ki se lahko bere tudi kot poslovni priročnik, saj bi njegova načela vodenja lahko posvojil prav vsak menedžer. Wenger, ki je znan tudi po vzdevku Profesor, predvsem zaradi svojega znanstvenega pristopa do igre, strogosti in inovativnih idej, se je zavedal, kako pomemben je celosten pogled na nogometne igralce; kot pravi, je bil osredotočen na vse, kar je prispevalo k dobrim igram, a ni bilo neposredno povezano s treningom. »Gledal sem na prehrano igralcev, masaže, psihološke priprave, spanje, torej na kakovost življenja,« pravi in dodaja: »Resnični izziv je razvoj igralca in njegovo napredovanje.«

V letih, ko je bil trener v številnih klubih, od Cannesa preko Monaca in Nagoje na Japonskem pa vse do Arsenala, je dobival vse tršo kožo in postal znan tudi po svoji nepopustljivosti. Vedno, kadar je šlo za njegova globoka prepričana o igri in klubu, je vztrajal pri svojem. »Sprejemati sem moral odločitve, ki so izzvale negativne odzive in nasprotovanje, toda bil sem dovolj zrel, da sem se s tem soočil. Torej sem se trudil, da bi sledil svoji poti, delal tako, da mi ne bi bilo treba sklepati preveč kompromisov s samim seboj in da bi lahko dajal prednost nogometni igri. Zaradi svoje nepopustljivosti pa sem moral seveda sprejemati tudi grde kritike in veliko živeti sam. Ta poklic je čudovita šola nepopustljivosti, kjer ni časa za plavanje s tokom in se vsako popuščanje drago plača. Zame sta bila pomembna samo igra in klub,« zatrjuje.

Kot trener Arsenala, ki je v letih pod njegovim vodstvom prebrodil sušno obdobje in se v ospredje prebil tudi po finančni plati, je imel stalno opraviti tudi z mediji, pri čemer je prav tako prišel do dragocenih spoznanj. »V tem poklicu moramo biti ves čas nezaupljivi. Ko govorimo z nogometaši, novinarji in navijači, moramo paziti na svoje besede in obnašanje,« ugotavlja. »Vsa umetnost nastopa na novinarski konferenci je v tem, da odgovarjaš in pri tem ostajaš previden. Treba je predvsem paziti na ščitenje interesov kluba in ekipe,« pravi in dodaja, da je vedno odgovarjal iskreno in pristno, ne da bi kadar koli kaj prikrival. Igralce je vedno strastno zagovarjal in tudi v knjigi okrca »izkrivljeno sliko o tem, da so nogometaši privilegiranci z velikimi avtomobili, dragimi urami in lepimi dekleti«. Nogomet, kakršnega je vsa ta leta oboževal pri Arsenalu, po njegovem ni bil le to. »Z besedami se ne da opisati, koliko truda so ti igralci vložili, da so prišli na tako visoko raven,« pravi. In še: »Veliki igralci si kariero zgradijo na svoji strasti, nadarjenosti, zaslugah za rezultate in na vloženem delu. In ti so lahko vsem za zgled.«

Kot pravi, mora trener (kar pravzaprav velja za vsakega menedžerja) dandanes zaupati sam vase. »Biti mora predvsem odgovoren, zavzet in odprt. Jasno in nenehno mora komunicirati z drugimi, opirati se mora na sodobno znanost, ku mu pomaga pri poklicnih pripravah in analizi. Trener ne sme pozabiti, da mora utelešati vrednote, ki jih poveličuje, če želi, da tudi drugi stremijo k njim,« poudarja. Tudi njegova spoznanja glede igralcev (ali pa zaposlenih) so dragocena: »Igralec pa se mora nenehno opominjati, da gre lahko nadarjenost v nič, če se zanjo ne trudi. V sebi mora nenehno čutiti nezadovoljenost, ki se pogosto izraža kot neke vrste napetost in mu omogoča, da se povzpne na višjo raven. Po mojih izkušnjah samo najboljši opravijo delo na vseh področjih, in to tako, da v to nenehno vlagajo vedno več truda.«

V Wengerjevi avtobiografiji bo tako marsikateri vodja kot tudi zaposleni našel lekcijo zase, predvsem pa prepričljiv dokaz, da do uspehov vodijo le trud, vztrajnost in predanost.

arsene

Maryanne Wolf: Bralec, vrni se domov

Cankarjeva založba, 2021

Vse več strokovnjakov opozarja na nevarnosti in grožnje, ki jih digitalne naprave prinašajo našim miselnim sposobnostim. Med njimi je tudi Američanka Maryanne Wolf (1950), ena od ključnih preiskovalk pismenosti na svetu, ki se zadnja leta posveča vprašanju beročih možganov v digitalnem svetu. Po njenem mnenju bi lahko prav čudovita plastičnost človeških možganov, njihova gnetljivost, pod vplivom digitalnih medijev utegnila povzročiti obubožanje naših najbolj bistvenih miselnih procesov, torej kritično analizo, empatijo in reflekcijo. Branje nam namreč ni prirojeno, temveč je rezultat dolgotrajnega evolucijskega procesa učenja branja, ki je po njenih besedah temeljito spremenil strukturo povezav možganskega vezja, kar je vodilo v predrugačenje njegove povezanosti z drugimi predeli možganov, vse skupaj pa spremenilo naravo človeškega mišljenja. »Branje ima ogromno sposobnost spreminjanja človekovega življenja,« meni avtorica knjige Bralec, vrni se domov, v kateri se podaja na raziskovalno pot, v kateri izraža svoje skrbi in pomisleke, kako se beroči možgani prilagajajo digitalni dobi. Pri tem jo še zlasti skrbi, da se bomo ljudje preprosto odrekli kritičnemu razmisleku in analizi prejetih informacij, ki pa se prav zato ne bodo pretvorile v dolgoročno znanje, temveč se bodo tako hitro, kot smo jih prejeli, tudi razblinile. Ali, kot navaja v knjigi: »V okolju, ki nas neprestano preplavlja z neizmernimi količinami informacij, se premnogi ljudje znajdejo v veliki skušnjavi, da bi se pred vsem tem raje umaknili v svoje varne lupinice ter se prepustili lahko prebavljivim, razdredčenim, intelektualno manj zahtevnim informacijam. Iluzija, da bi vsakodneven plaz odmerjenih grižljajčkov informacij lahko kogar koli zares informiral, lahko resno kompromitira kritični analiziranje naše kompleksne stvarnosti.« Tudi ona v ospredje postavlja kakovost naše pozornosti, odkar toliko več beremo z zaslonskih medijev, zaskrbljena pa je tudi zaradi naraščajočega pomanjkanja empatije, še posebej pri mlajših generacijah. »Zavzemanje perspektive in občutkov drugih je eden najpomembnejših, a mnogo premalo cenjenih prispevkov, ki nam jih daje intenzivno, globoko branje,« zapiše. Saj se še spomnite, kako se počutite, ko se poglobite v fiktivno življenje svojih knjižnih junakov, pri čemer se vam zdi, da natanko veste, kaj doživljajo, vi pa to plastično podoživljate? No, takšnega vživljanja v kožo drugih vam digitalni mediji ne omogočajo, niti e-bralniki ne, kot dokazuje Wolfova. Ne glede na to, za katero napravo gre, vam te zaradi svoje večopravilnosti vedno motijo pozornost; pozornost oziroma osredotočenost pa vam omogoča le (tiskana) knjiga. Če za odrasle, ki smo še odraščali s knjigami in ob njih intenzivno razvijali in krepili svoje miselne sposobnosti, še vidi upanje, pa avtorico veliko bolj skrbi za prihodnje generacije, ki se rojevajo v digitalni svet. Tega sicer ne zavrača samega po sebi, saj se zaveda, da nam digitalne naprave po drugi strani prinašajo tudi veliko prednosti, zato v drugem delu knjige podaja predvsem nasvete, kako naj se otroci od drugega leta dalje postopno navajajo na digitalne medije. Čeprav preobremenjenim staršem zasloni predstavljajo veliko skušnjavo, da jih uporabijo kot digitalne varuške svojim otrokom, pa jih avtorica poziva, naj jim jih vendarle »dozirajo« bolj premišljeno. 

Knjiga Bralec, vrni se domov je hvalnica branju (»Te strani od prve pa do zadnje črke slavijo človeške dosežke, ki so jih zmožni beroči možgani,« pravi avtorica), podkrepljena z znanstvenimi ugotovitvami in obširnim seznamom uporabljenih virov. Vsem, ki se pomena poglobljenega branja močno zavedamo, bo le še dodatno zagotovilo, naj nadaljujemo s tem početjem, preostale pa bo morda prepričala, da še kdaj posežejo po knjigi, ki zahteva malo večji intelektualni napor – in morda v njih vzbudila že dolgo pozabljeni občutek zadovoljstva po prebranem (in razumljenem) besedilu.

bralec

Slavenka Drakulić: Dora in Minotaver

Beletrina, 2021

Minotaver, bajeslovna pošast, pol človek in pol bik, zaprt v labirintu, kjer se prehranjuje z mladeniči in mladenkami, je prispodoba, ki jo je znameniti španski slikar Pablo Picasso pogosto uporabil v svojih grafikah. Z njo je ponazoril svoj notranji konflikt, razcepljenost med razumom in nagonom, ki se je še posebej zrcalila v njegovem razburkanem ljubezenskem življenju. To je za seboj puščalo premnoge žrtve, ki jih je zaslepil navidezni blišč življenja z umetnikom, ki pa jih je povlekel v svoje mreže in jih nikoli do konca izpustil. Med njimi je bila tudi Dora Maar (1907-1977), ki je bila, še preden je spoznala Picassa, uveljavljena fotografinja in ena od vidnejših predstavnic francoske avantgarde. A z njunim srečanjem se je začel tudi njen zaton. Njuno ljubezensko razmerje je bilo izjemno dramatično in njen »minotaver« jo je počasi »požiral«, dokler od nje ni ostala le izpraznjena lupina. Čeprav se je sprva zdelo, da Picasso ceni njeno ustvarjalnost, pa se skozi čas izkaže, da jo je v svoji egocentričnosti in moškem šovinizmu navidez podpiral le, dokler je služila njegovim (umetniškim in drugim) potrebam. Njena vloga, vsaj če sodimo po (domnevno) njenih zapiskih, ki jih je odlična hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić v romanu umetelno uporabila, je bila precej pomembna pri nastajanju enega od najvidnejših Piccasovih del, Guernice, saj je fotografsko dokumentirala vse faze v kreativnem procesu nastajanja slike in mu s tem pomagala do končnega izdelka. Maarova, ki je bila sicer hči hrvaškega očeta (zato niti ne čudi dejstvo, da se jo je Drakulićeva odločila biografsko ovekovečiti v svojem romanu), se je pod Picassovim mentorstvom začela ukvarjati tudi s slikarstvom, a ni mogla odkriti svojega lastnega izraza, temveč je bolj ali manj posnemala njegove tehnike. Edine trenutke ljubezenske sreče je doživljala prav med nastajanjem Guernice, ko se je zdelo, da je Picasso »le njen« in da mu ga ni treba deliti z nobeno drugo žensko. Te so sicer stalno prihajale v Picassovo življenje – ali pa iz njega niti niso odšle, saj jih je slikar uspešno navezoval nase. Ko ga Maarova kot muza ni več navdihovala, jo je začel poniževati, v javnosti in tudi pred svojimi drugimi ženskami. In ona mu je to dopustila, kar težko razumemo glede na to, kako samostojna in emancipirana se je zdela pred začetkom njunega razmerja. Kako uničujoče je bilo to zanjo, ne kaže le to, da se je odpovedala svoji ustvarjalnosti in nadaljnji fotografski karieri, temveč tudi to, da jo je pripeljalo do blaznosti, v psihiatrično bolnišnico, kjer je bila podvržena takrat še ustaljenemu načinu »zdravljenja« z elektrošoki. Od tam se vrne na videz ozdravljena, a povsem vdana v usodo, brez pretirane motivacije, da bi v življenju še kaj dosegla. Tudi po tridesetih letih, odkar nista več skupaj, obuja spomine na Picassa, a njegovo smrt (umrl je v 91. letu, ko je bila ona stara 66 let) sprejme povsem stoično (Vse solze si mi ukradel in jih razmetal po svojih portretih (...) Ljubi moj, šele zdaj vidim, da si zame umrl tisti dan, ko sem ležala v bolnišnici sama, zapuščena, na robu prepada. En sam tvoj objem, en sam dotik roke bi me rešil. Namesto tebe sem dočakala elektrošoke (...)

Drakulićeva (v prevodu Mateje Komel Snoj) pretanjeno poskrbi za pretresljivo pričevanje o uničujoči moči ljubezni, ki za seboj pusti pravo opustošenje. Picassa portretira realistično, ne da bi mu očitala njegovo krutost do ljudi v njegovem življenju, saj se zaveda, da je slikarjeva edina ljubezen umetnost, ki zasenči vse njegove druge vloge – sina, očeta, moža, ljubimca in prijatelja. Ne nazadnje lahko v romanu umetnika spoznamo tudi kot močno blagovno znamko; Picassova vrednost je bila že v času njegovega življenja izredna, česar se je tudi sam dobro zavedal. Doro je imel v pesti tudi tako, da ni podpisoval grafik in slik, ki ji jih je podarjal, brez njegovega podpisa pa so bile na trgu le malo vredne, tako da si Maarova niti finančno ni mogla olajšati jeseni svojega življenja.

minotaver

Deborah Levy: Vsega tega nočem vedeti

Mladinska knjiga Založba, 2021

Glas ženskih pisateljic običajno pride na površje ob dnevu žena, ko se mediji malce bolj intenzivno posvetijo problematiki enakopravnosti spolov. Tudi založbe takrat še posebej izpostavijo avtorice, ki se v svojem pisanju posvečajo vlogi žensk v sodobni družbi. Med njimi je tudi Deborah Levy, ena od najpomembnejših sodobnih britanskih pisateljic in dramatičark (1959), ki je med letoma 2014 in 2020 napisala t. i. živo avtobiografijo v treh knjigah, s katero se je uvrstila na Guardianov seznam najboljših knjižnih del 21. stoletja. Pri Mladinski knjigi je na začetku marca izšla prva knjiga Vsega tega nočem vedeti (prevedla jo je Ana Ugrinović), ki jo je žanrsko težko opredeliti; čeprav vemo, da je avtobiografska, se mestoma bere kot (fiktivni) roman, še v večji meri pa kot esej. Razmišljanja, ki jih Levyjeva odstira v njej, so zasnovana kot odziv na esej Georgea Orwella Zakaj pišem iz leta 1946; med drugim hudomušno zapiše: »Ko je Orwell zapisal, da je goli egoizem nepogrešljiva pisateljeva lastnost, najbrž ni imel v mislih pisateljice. Celo najošabnejša pisateljica mora namreč trdo garati, da se dokoplje do ega, ki bo dovolj robusten, da jo bo držal pokonci ves januar, kaj šele vse leto.«

Največji del knjige je sicer posvečen njenemu odraščanju v Južni Afriki v času apartheida, ki ga zaznamuje odsotnost očeta, političnega zapornika. Po njegovi vrnitvi se družina preseli v Veliko Britanijo, kjer Levyjeva še kot deklica vse svoja prizadevanja usmerja v to, da se prilagodi novemu okolju in da jo Britanci sprejmejo medse. Njeno avtobiografsko pripoved uokvirjajo razmišljanja o vlogi ženske in matere. O slednji na primer zapiše: »Mati je Ženska, o kateri imajo po vsem svetu neko svojo prežvečeno predstavo. Vendar si je vseprisotno nostalgično fantazijo o našem življenjskem poslanstvu zelo težko na novo izpogajati. Težava je, da imamo tudi same vsakovrstne divje predstave o tem, kaj naj bi Mati 'bila', in smo obsedene z željo, da ne bi v ničemer razočarale. Nismo še scela doumele, da je Mati, kakršno si je zamislil in jo spolitiziral okosteneli družbeni sistem, zgolj utvara. Toda svet ima raje to utvaro kot mater samo.« O ureditvi sodobne družbe pa meni takole: »(...) Zdi se, da je svet moških s svojimi političnimi ureditvami (nikoli v prid žensk in otrok) pravzaprav ljubosumen na našo navezanost na otroke. Kot vse, česar se dotakne ljubezen, tudi nas otroci brezmejno osrečujejo – in hkrati onesrečujejo –, pa vendar nas nikoli ne spravljajo v takšen obup kot neopatriarhat enaindvajsetega stoletja. Ta zahteva, da smo pasivne, vendar ambiciozne, materinske, vendar poželjive, požrtvovalne, vendar izpolnjene – bile naj bi močne moderne ženske, obenem pa naj bi še naprej tiho prenašale vsakovrstna ponižanja, tako v ekonomskem smislu kot za štirimi stenami. Kar naprej nas preganja občutek krivde, čeprav ne vemo dobro, kaj smo pravzaprav zagrešile.«

Druga knjiga iz avtobiografske trilogije z naslovom Cena življenja bo izšla v času literarnega festivala Fabula, ki bo med 8.  majem in 6. junijem 2021, kjer bo gostja tudi Levyjeva. Še pred tem pa bo založba Beletrina, ki festival organizira v sodelovanju s Cankarjevim domom, izdala njen roman Mož, ki je videl vse. Fabula, ki vsako leto predstavlja avtorje svetovnega formata in odpira aktualna družbena vprašanja, bo sicer tokrat prvič potekala izven svojega tradicionalnega marčevskega termina, in sicer pod naslovom Prihodnost = Privilegij?

nočem vedeti

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, april 2021, #478. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

493-494

Naroči se na revijo MM in prihrani do 30%!

Intervju

peter scott
03. 08. 2022

Peter Scott, podpredsednik novih medijev in inovacij v družbi Warner Bros. Discovery,…

Kot medij moraš razumeti, kaj navijači pričakujejo od tebe in jim to tudi ponuditi. Nekateri želijo vsebine gledati na telefonu, drugi na televiziji…

zletalom
01. 08. 2022

Vsak, ki rad potuje, je na družbenih omrežjih verjetno že zasledil profil Z letalom na…

Najbolj preprosto lahko našo storitev pojasnimo tako, da gre za najem nekoga, ki organizira potovanje, ki pa se izvede samostojno. Sama namreč trdno…

Rod White
30. 07. 2022

Tako pravi Rod White, glavni direktor oblikovanja v podjetju TP Vision s sedežem v…

V običajnem vsakdanjem življenju obstaja jasna povezava s tem, koliko so ljudje pripravljeni plačati za določeno blagovno znamko iz ponudbe izdelkov…

Naši avtorji