»Smo javne osebe, a še vedno ljudje, krvavi pod kožo«

Na fotografiji so z leve proti desni voditeljica Anja Hlača Ferjančič, Štefan Hadalin in Uroš Zorman.

Uroš Zorman je eden od najboljših slovenskih rokometašev vseh časov; od leta 2021 je selektor slovenske izbrane vrste, ki jo je na olimpijskih igrah v Parizu popeljal do 4. mesta, in glavni trener RK Slovan, Štefan Hadalin pa je nekdanji slovenski alpski smučar, specializiran za tehnične discipline, kot sta slalom in veleslalom. V svoji dolgoletni športni karieri sta si nabrala precej izkušenj pri komuniciranju z različnimi javnostmi, od medijev do navijačev, a, kot sta povedala v pogovoru z novinarko Anjo Hlača Ferjančič, sta na tem področju samouka.

»Učil sem se iz napak drugih in poskušal delati čim manj lastnih«

Hadalin se sicer spominja, da se je pri svojih 18. letih udeležil seminarja o javnem nastopanju pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenija, kar pa je bilo tudi vse, zato se je od takrat komuniciranja učil sam. »Učil sem se iz napak drugih in poskusil delati čim manj svojih. Pri javnem nastopanju moraš ohranjati pristnost in spontanost; po tem se ločiš od drugih,« pravi Hadalin, ki je pred vsakim nastopom pred novinarji upošteval svoj lastni nasvet, do katerega se je prikopal: »Tako po porazu kot tudi po dobrih rezultatih sem si vzel nekaj minut zase, preden sem stopil pred novinarje, naredil nekaj globokih vdihov skozi nos in opravil hitro analizo tekme.« Tega »recepta« se je vedno držal in očitno je deloval.

Tudi Uroš Zorman se komuniciranja ni nikoli načrtno učil. »Ne le po porazih, tudi po zmagah je včasih težko povedati kaj pametnega; ker sem bolj odkrite narave, mi je kdaj tudi kaj ušlo, za kar bi bilo morda bolje, če bi obdržal zase. Zavedam se, da smo športniki javne osebe, a smo hkrati tudi ljudje, ki smo krvavi pod kožo,« je pripovedoval, pri čemer je malce okrcal tudi novinarje z »neumnimi« vprašanji:  »Če vidiš športnika, ki joče po porazu, ga verjetno ni najbolj primerno spraševati, kako se počuti.«

Štefan Hadalin se je pred veliko preizkušnjo znašel, ko je moral javnosti sporočiti, da se je odločil končati svojo športno kariero. »Takrat sem se prvič resnično temeljito pripravil na nastop, zato sem si zapisal, kaj hočem sporočiti, in to tudi prebral, saj nisem hotel, da bi me napačno razumeli.« Kljub temu se žal še prevečkrat zgodi, da novinarji, ki povzemajo izjave športnikov, te tako oklestijo, da se bistvo sporočila izgubi, opažata Hadalin in Zorman.

So sploh še športniki ali pa so postali ustvarjalci vsebin?

Na vprašanje moderatorke, kako naporna so za športnike postala družbena omrežja, odgovarjata, da vedno bolj. »Marsikateri športnik se je zaradi sponzorskih pogodb prisiljen posvetiti objavljanju na družbenih omrežjih, v vedno večji meri pa tudi ustvarjanju vsebin. To še posebej invidualnim športnikom, ki nimajo podpornih piarovskih služb kot na primer klubi, vzame veliko časa in energije, ki bi jo sicer moral namenjati svoji primarni dejavnosti, torej športu. Sam sem to poskušal uravnovesiti, kot sem najbolje znal, in se zavedal, da na ta način krepim svojo osebno znamko, kar mi je pomagalo pri pridobivanju potrebnih finančnih sredstev,« je občinstvu zaupal Hadalin.

Tudi Uroš Zorman pravi, da brez družbenih omrežij tudi pri športnikih danes več ne gre, a da je sam še »stara šola«. »Družbena omrežja so pogosto moteč faktor, kar opažam pri svojih mladih rokometaših, ki se kar ne morejo odklopiti od svojih telefonov. Tega jim sicer ne morem omejiti ali prepovedati, saj se zavedam, da tudi sponzorji zahtevajo veliko od njih oziroma nas vseh,« pravi Zorman, ki je za konec priznal, da se tudi on še vedno uči komunicirati in poskuša ubirati drugačen, mehkejši pristop. »Učim se, da kdaj kateremu od rokometašev tudi zaploskam, vem, da moram biti mehkejši do njih,« je dvorano nasmejal Zorman, ki je znan po tem, da prisega na »red in disciplino«.